Prepre?evanje samomora

Ne preslišite klica na pomo?

Svetovna zveza za prepre?evanje samomora je 10. september 2003 razglasila za svetovni dan prepre?evanja samomora. Letos poteka pod geslom Razmišljaj globalno, na?rtuj nacionalno, deluj lokalno. To frazo so prvi? uporabili pripadniki gibanja za podporo okolju, vendar se elementi tega slogana nanašajo tudi na samomor oziroma njegovo prepre?evanje. Letošnje geslo namre? poudarja, da se mora problema samomora zavedati širša javnost, predvsem pa ga sprejeti kot obliko prezgodnje umrljivosti, ki jo je mogo?e prepre?evati. Slogan prav tako opozarja na vlogo doma?e politike, saj je treba posebej poudariti pomembnost nacionalnih programov za prepre?evanje samomora, in na pomembnost preventivnih programov v lokalni skupnosti.

Suicidologi menijo, da je tisto, kar navaja k samomoru, pravzaprav protislovna zmes težnje po smrti in nebogljenega klica na pomo?, apela, naslovljenega na okolje prizadetega. Ta zakonitost se najo?itneje pokaže pri samomorilskem poskusu, ko se dejanje zaradi razli?nih okoliš?in ali prevladovanja apela v motivaciji dejanja ne kon?a s smrtjo. Pogostost samomora je razmeroma stalna oziroma se po?asi spreminja. Druga?e je s pogostostjo poskusov, saj se tu ne more zanesljivo ugotoviti dejanskega stanja. Statistike se namre? nanašajo le na število oseb, ki so bile sprejete na zdravljenje po poskusu samomora. Dejstvo je, da je samomorilskih poskusov precej ve? kot samomorov, kar od 10- do 15-krat ve?. Kvalitativne razlike med statisti?nima populacijama oseb, ki so si vzele življenje, in tistih, ki so ostale pri poskusu, kažejo, da je samomor pojav, ki zadeva zlasti moške in stare ljudi, samomorilski poskus pa je bistveno pogostejši pri mladih osebah ženskega spola.

Stanje v Sloveniji

V zadnjih 25 letih je bilo v Sloveniji opravljenih ve? raziskav, ki naj bi prispevale k pojasnjevanju pogostosti in dinamike samomorilnosti v Sloveniji, kar je pravzaprav tudi ena od oblik slovenske dediš?ine. Psihiatri?na služba si prizadeva zmanjšati samomorilno tveganje med najbolj ogroženima skupinama prebivalstva, to so duševno bolni in alkoholiki. Slovenija že ve? desetletij krepko prispeva v svetovno statistiko samomorov, koli?nik samomora pa ostaja bolj ali manj stabilen. »V Sloveniji je visok, ?esar smo se za?eli zavedati šele po drugi svetovni vojni, ko je zdravstvena statistika postala veljavnejša. Leta 1960 je bilo že ve? kot 25 samomorov na 100.000 prebivalcev v enem letu. Dvajset let pozneje smo prvi? presegli 600 samomorov na leto, kar je ostalo bolj ali manj aktualno število vse do danes,« poudarja Mitja Vrdelja z Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije (IVZ).

V obdobju med letoma 2000 in 2006 se je povpre?en samomorilni koli?nik gibal med 25 in 30. Med moškimi je bil višji od povpre?ja, in sicer od 37 do 46, pri ženskah pa od 10 do 15. Razmerje med moškimi in ženskami, ki si vzamejo življenje, znaša 3,5 : 1, kar pomeni, da se na vsak ženski samomor zgodi 3,5 moškega v enem letu.

Starejši bolj ogroženi

Mitja Verdela razlaga: »Glede starosti je v Sloveniji tako kot drugod po svetu, kajti tveganje za samomor s starostjo naraš?a povsod. Pri nas je povpre?na starost umrlega zaradi samomora v zadnjem obdobju približno 50 let, med letoma 1997 in 2003 pa je bila opredeljena okrog 51. leta. Šokantno in skrb vzbujajo?e je dejstvo, da se po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije za leto 2003 Slovenija v standardizirani stopnji umrljivosti zaradi samomora oseb, starejših od 65 let, uvrš?a na prvo mesto.«

Najve? samomorov na severovzhodu

V Sloveniji lahko opazimo velike razlike med posameznimi regijami v koli?niku samomora. »V letu 2006 so med najbolj ogrožene regije spadale Celje, kjer se je zgodilo 30,7 samomora na 100.000 prebivalcev, v Mariboru 31,9, sledi Murska Sobota z 29,2, najve? pa jih je bilo v Ravnah na Koroškem, kar 36,6 na 100.000 prebivalcev. Kot vidite, gre za obmo?ja na slovenskem severovzhodu. Najmanj jih je bilo leta 2006 v Novi Gorici, 19,5 na 100.000 prebivalcev, in tudi sicer je južneje in zahodneje ?edalje redkejši pojav. ?e regionalne razlike obravnavamo lo?eno po spolu, se številke prikažejo druga?e. Najve? ženskih samomorov so leta 2006 opazili v Celju, in sicer 13,1, v Ljubljani 12,6 in v Mariboru 15,9 na 100.000 prebivalcev, medtem ko so imeli najve? moških samomorov poleg Celja in Maribora še v Murski Soboti, 51,9, in v Ravnah na Koroškem, kar 62,5 na 100.000 prebivalcev,« navaja predstavnik IVZ.

Prevladuje obešanje, in sicer kar v 65,03 odstotka, v precej manjšem deležu sledijo zastrupitve s plini, utopitve, strelne poškodbe, skoki z višine, leganje pred predmet v gibanju in poškodbe z ostrimi predmeti.

Kako prepoznamo samomorilca

Ve?ina ljudi prej opozori na svoj namen. Samomor prijatelja ali znanca lahko prepre?imo, ?e prepoznamo, da je ogrožen, opozorilne znake pa vzamemo resno in se primerno odzovemo. Depresija in ?ustvene krize, ki pogosto vodijo do samomora, so prepoznavne in ozdravljive. Kar 75 odstotkov vseh, ki si vzamejo življenje, prej opozori prijatelja ali družinskega ?lana. Vse samomorilne grožnje in poskuse samomora je treba jemati resno. Približno polovica ljudi, ki ga naredi, si je prej že poskušala vzeti življenje.

Govorjenje o smrti

Samomorilne osebe pogosto odkrito ali prikrito govorijo o tem, na primer, mojim bi bilo bolje brez mene ali za vse sem kriv, najbolje, da izginem. V?asih dajejo vtis, kot da bi se nekam odpravljali ali se poslavljali.

Ljudje, ki razmišljajo o samomoru, prej pogosto poskušajo urediti svoje poslovne in denarne zadeve. Nekateri podarjajo svojo lastnino in dragocenosti ali pospravijo hišo, drugi poskušajo popla?ati dolgove, tretji napišejo oporoko.

Depresiven ?lovek je potrt, brez interesa in zadovoljstva ob vsakdanjih dejavnostih, in ima vsaj pet simptomov, ki trajajo ve? kot dva tedna, in sicer motnje spanja, apetita in nenadna nihanja telesne teže, nenavadno po?asno ali hitro govorjenje, zmanjšana želja po spolnosti, utrujenost in pomanjkanje energije, ob?utki manjvrednosti, samoobtoževanja ali krivde, težja koncentracija, po?asno razmišljanje ali izrazita neodlo?nost, težje izpolnjevanje vsakdanjih obveznosti, ob?utki neobvladovanja svojega življenja ali govorjenje o smrti ali samomoru.

Tveganje je še ve?je, ?e so pridruženi ob?utki obupa in brezizhodnosti, huda tesnoba, nemir ali razdražljivost, huda nespe?nost, uživanje alkohola ali drugih drog. S ?lovekom, za katerega sumimo, da bo naredil samomor, se mirno pogovorimo in mu ?im prej poiš?emo strokovno pomo?.

V spomin na dr. Maruši?a

Piše: Helena Peternel Pe?auer

Izvirni ?lanek objavljen v prilogi Dela Ona 23. septembra 2008
Prispevek je last Delove priloge Ona in avtorice