Ne bojte se, ko zboli duša

Recesija, lo?itve, gripe, vojne, konflikti, brezposelnost, duševna praznina, strah, jeza in grozljiv tempo. ?as, v katerem živimo, se odvija z neverjetno naglico. Izpostavljeni smo razmeram, ki neredko od nas zahtevajo zelo veliko, v?asih preprosto preve?. In ko ne zmoremo ve?, ko naša duša zajo?e, se pogosto zgodi, da ostanemo sami. Da se nas družba ustraši in nas odvrže.

Kako je s tem v Sloveniji? Kako se nam lahko godi, ?e nas doleti duševna bolezen? Se okolica še vedno sramuje duševnih bolnikov? Ali je mogo?e prišel ?as, ko se družba na poti lastnega zorenja do ve?je ?love?nosti za?enja zavedati, da so duševni bolniki tisti, ki neredko sporo?ajo, da je z našim slogom življenja nekaj hudo narobe? Predstojnica Klini?nega oddelka v Polju Psihiatri?ne klinike Ljubljana in ?lanica Šenta dr. Vesna Švab, ki je tudi avtorica knjige Duševna bolezen in stigma, z nami podeli svoje neprecenljive izkušnje s stigmo, predsodki in z razli?nimi težavami, ki spremljajo posameznike, obolele z duševno boleznijo, in nam daje upanje, da se strahovi in stigme po?asi topijo.

Od kod izvira ob?i strah pred duševnimi boleznimi?

»Vsak ?lovek lahko zboli, hkrati pa duševno bolezen obremenjujejo miti o nevarnosti in nekompetentnosti duševno bolnih. Predsodki, apatija in inercija so generatorji odpora in strahu. O duševnih boleznih se razmišlja kot da so nalezljive, zato se duševno bolne skuša izlo?ati in spregledati kljub njihovi veliki števil?nosti.«

Koga vse prizadene stigmatizacija?

»Paciente, svojce in strokovnjake. Najhuje pa je stigma prizadela vse sisteme zdravstvene in socialne skrbi za duševne bolnike, ki so finan?no in kadrovsko podhranjeni.«

V Sloveniji se poskuša destigmatizirati duševne bolezni že nekaj let. Kakšni so dosežki?

»Ve?ino dela so opravili mediji v sodelovanju z nevladnimi organizacijami in tudi s psihiatrijo. Dosežki tega dela niso preverljivi, saj nismo raziskovali javnega mnenja. Zdi pa se, da se ljudje lažje obrnejo po pomo?, posebej takrat, kadar so njihove duševne motnje socialno sprejemljive, kot je na primer depresija.«

Kako pa deluje v Sloveniji sistem pomo?i posameznikom z duševno motnjo?

»V najboljši mogo?i meri in s pomo?jo velike zavzetosti številnih strokovnjakov in laikov, ki so se odlo?ili, da bodo sledili poslanstvu, sistem deluje. Najprej in najpogosteje pomagajo zdravniki in patronažne medicinske sestre v osnovnem zdravstvenem varstvu. Kadar ta pomo? ne zadostuje, se napoti pacienta k specialistu, najve?krat ambulantno in v?asih v bolnišnico. Ta je vsaj v Polju ves ?as odprta za vse, ki pomo? nujno potrebujejo, ne glede na zasedenost, ?akalne dobe, itd.«

Kakšne vrste diskriminacije se v primeru duševnih bolnikov pojavljajo najpogosteje?

»Duševni bolniki so najbolj prikrajšani na podro?ju zaposlovanja, saj je možnosti za zaposlitev s podporo in prilagojenih delovnih mest zanemarljivo malo v primerjavi z drugimi invalidi. Treba bi bilo podprti obstoje?e in nastajajo?e programe ter pripraviti mrežo zaposlitvenih možnosti. Izraz stigma je tudi gmotna prikrajšanost skupine. Z revnimi pokojninami in s podporami se komaj prebijajo, kar je vir stresa, ki slabša potek njihove bolezni. Prikrajšani so tudi glede pravice do specialisti?nega zdravljenja in podpore, saj so kapacitete psihiatri?nih ustanov preskromne, koncesionarske ambulante so težko dostopne zaradi ?akalnih dob. Rehabilitacijske možnosti zanje so v primerjavi s telesno bolnimi skromne in vezane na socialne podporne službe. Stigma je prizadela smotrno na?rtovanje v tolikšni meri, da v Sloveniji na primer ni ustanove, kjer bi lahko zdravili in varovali hudo bolne otroke mladostnike, zato jih moramo zdraviti na »odraslih« oddelkih, kar je huda kršitev njihovih pravic in popolno zanikanje njihovih posebnih potreb.«

Kako uspešno duševni bolniki pletejo socialne mreže?

»Težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju socialnih stikov so ena izmed posledic ponavljajo?ih se duševnih motenj. Osamljenost in izlo?enost potencirata stisko in sta pogosto za paciente hujša kot bolezen sama.«

Verjetno se s stigmo grobo na?enja samozavest, kar lahko upo?asni zdravljenje?

»Nizko samospoštovanje je bole?ina, ki poslabša potek bolezni in povzro?i ?isto objektivne težave v delovanju na številnih podro?jih. Nizko samospoštovanje, osamljenost in stigma se lahko povežejo v samouni?evalno zanko, ki jo je bistveno težje razvezati kot ozdraviti bolezen. Krepitev mo?i ljudi z duševnimi boleznimi je eden izmed dokazano uspešnih ukrepov pri obvladovanju.«

Je partnersko življenje duševnih bolnikov mo?no ovirano?

»Številni pacienti so ustvarili kakovostna, poštena in nežna partnerstva. Številni pa so bili zaradi bolezni zapuš?eni, odrinjeni in ranjeni tudi na partnerskem podro?ju. Danes mi je neka pacientka rekla, da je sre?no razvezana, kar pomeni, da bolezen lahko prinese tudi razrešitev nekih napa?nih odnosov, ki bi jih t. i. zdravi ljudje mogo?e vzdrževali, in sicer kljub njihovi neustreznosti.«

Opažate stigmatizacijo tudi na podro?ju zaposlovanja in šolanja?

»Zaposlovanje je kraljevska pot do okrevanja pri duševnih boleznih. ?e bi imeli ljudje z duševnimi boleznimi možnosti za zaposlitev, bi bil celoten sistem bistveno manj obremenjen in ogromna skupina ljudi bi lahko prispevala, ?eprav mogo?e ne vedno na najbolj produktiven na?in, kakšen dan malo slabše, drugi dan pa boljše. Na podro?ju šolanja in zaposlitvene rehabilitacije potrebujemo izobraževalne programe, ki bodo usposobili delodajalce in u?itelje, vendar o njih ni sledu, ker bi posegli tudi v njihove odnose in diskriminatorna vedenja.«

Ali mediji v Sloveniji dobro opravljamo svojo vlogo pri destigmatizaciji?

»V primerjavi s tujino so slovenski mediji opravili herojsko delo na tem podro?ju. ?eprav se pojavljajo tudi senzacionalisti?ni prispevki, prevladuje strpen in spoštljiv diskurz, kar je presenetljivo druga?e kot v ZDA ali drugje na Zahodu. Destigmatizacijo v Sloveniji so ve?inoma izvajali prav novinarji razli?nih hiš, ki so dovolj dobro pou?eni in sposobni poslušati zgodbe in argumente.«

Pogosto se razume bolezen kot nekaj slabega. Lahko pa je tudi priložnost za osebni razvoj. Kako na to gledate vi?

»Da je duševna motnja lahko priložnost za razvoj, je gotovo; tisti, ki, radi delamo s pacienti z duševnimi boleznimi, pa vemo, da je tudi psihoza lahko priložnost. Ljudje s to izkušnjo prevetrijo svoj na?in razmišljanja o sebi in svetu ter prekinjajo obi?ajne storilnostne prakse in malenkostne cilje. Zaradi bolezni imajo izkušnjo in modrost ve?. Skoraj z nikomer se ne pogovarjam raje kot s svojimi pacienti.«

Niso duševni bolniki v nekaterih primerih ogledalo družbe, ki jih nato s stigmo grdo zavrne?

»Duševni bolniki ve?inoma ne želijo biti nikogaršnje ogledalo, želijo živeti svoja življenja, delati, ljubiti, imeti otroke, zaslužiti za preživetje in nekaj ve? – biti spoštovani. Skrb družbe za to skupino pa je ogledalo njene ?love?nosti.

Besedilo in slike: Tjaši Artnik Knibbe

Izvirna novica: Dnevnik/Zdravje – sreda, 24.06.2009
?lanek je last Dnevnika in avtorice