Tesnoba ali agorafobija

Že leta 1871 je Westphal opisoval klini?ne primere, v katerih ljudje brez spremstva niso zmogli pre?kati dolo?enih prostorov.To težavo je poimenoval agorafobija (»agora« v grš?ini pomeni trg). Opisuje, kako ti ljudje »niso zmožni hoditi po dolo?enih ulicah ali trgih, ali pa so pri tem hudo prestrašeni in tesnobni«. Pozneje so agorafobijo kot strah pred odprtimi prostori razširili na strah pred (vsemi) javnimi prostori.

Za bolnika z agorafobijo je zna?ilna tesnoba v okoliš?inah, iz katerih težko odide ali pobegne oziroma obstaja verjetnost, da ne bo deležen morebitne potrebne pomo?i (ob pani?nem napadu).

Zna?ilni agorafobi?ni strahovi so vezani na okoliš?ine, v katerih je bolnik na primer sam zunaj doma, v gne?i, ko nakupuje v velikih trgovskih središ?ih, stoji v vrsti, ureja formalnosti na pošti, v banki ali na ob?ini, pre?ka most, se vozi skozi predor, potuje s sredstvi javnega prometa, obiskuje kulturne prireditve, kjer je veliko ljudi …

Omenjenim okoliš?inam se ve?ina bolnikov z agorafobijo izogiba, kar pomeni, da so vse manj aktivni, vse manj potujejo, ne hodijo na kulturne prireditve in se izogibajo nakupovanju. Nekateri bolniki sicer tvegajo zanje zastrašujo?e okoliš?ine, vendar z velikim strahom in s tesnobo, v?asih pa ob tem doživijo celo pani?ni napad. Drugi si, v zanje ogrožajo?ih okoliš?inah, zagotovijo spremstvo »varne osebe«, to je ?loveka, ki mu zaupajo.

O agorafobiji torej govorimo, kadar so izpolnjeni naslednji diagnosti?ni kriteriji:

• Strah oziroma tesnoba v situacijah in na krajih, od koder je težko pobegniti oziroma kjer morebitna potrebna pomo? ni na voljo. Zna?ilni so agorafobi?ni strahovi: biti sam zunaj doma, biti v gne?i ali stati v vrsti, biti na mostu, potovati z avtobusom, vlakom ali avtomobilom.
•  Omenjenim situacijam se bolniki izogibajo (npr. manj potujejo) oziroma so v njih tesnobni ali doživijo celo pani?ni napad, ali si zagotovij spremstvo.
• Tesnoba oziroma izogibanje ni posledica drugih duševnih motenj (socialna fobija, specifi?na fobija, OKM, posttravmatska stresna motnja).

(Vir: Agorafobija; DSM IV TR, angl. Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders)

Pani?na motnja in agorafobija pogosto pomembno vplivata na socialno življenje bolnika. Strah pred pani?nim napadom zelo spremeni na?in življenja: bolnik ne hodi v trgovine, restavracije, kino, v skrajnem primeru ostane zaprt v svojem stanovanju. Priložnosti za sre?evanje z ljudmi ter vzpostavljanje osre?ujo?ih odnosov in doživljanje zadovoljstva je vedno manj, kar je lahko usodno predvsem za mlade ljudi, ki nemalokrat ostajajo sami s svojo boleznijo.

Zdravljenje

V sodobnem zdravstvu je preseženo Descartesovo dualisti?no lo?evanje duševnega in telesnega. Povezana in prepletena med seboj predstavljata duševno in telesno celoto, kar omogo?a tudi u?inkovitost razli?nih terapevtskih ukrepov. Bolnikom s pani?no motnjo pomaga zdravljenje z zdravili in razli?ni psihoterapevtski pristopi. Ve?ini zadostuje ambulantna obravnava. Tisti s pridruženimi duševnimi ali telesnimi motnjami ter samomorilno ogroženi pa vsaj na za?etku potrebujejo zdravljenje v bolnišnici.

Zdravila

Zdravilo prve izbire za zdravljenje pani?ne motnje je antidepresiv, saj ta izboljša klini?no sliko oziroma omili ali odpravi simptome pani?ne motnje. Najprej zmanjša pogostost in jakost pani?nih napadov, ?ez ?as pa omogo?i tudi umik tesnobe, pri?akovanja in neustreznega izogibnega vedenja. Redno uživanje antidepresiva ugodno vpliva tudi na morebitne pridružene simptome depresije in drugih anksioznih motenj.

Predvsem na za?etku zdravljenja z antidepresivi, ko so simptomi tesnobe praviloma mo?nejši, pomirjujo?i u?inek antidepresivov pa še ni izražen, lahko bolniki jemljejo tudi pomirjevala, najbolj pogosto benzodiazepinske anksiolitike.
V nasprotju z antidepresivi, ki potrebujejo za terapevtski u?inek nekaj tednov, za?ne anksiolitik delovati takoj, ko ga telo vsrka, to je približno pol ure po zaužitju. Namen uživanja anksiolitikov je takojšnje zmanjšanje tesnobe in olajšanje bolnikovega trpljenja.

Psihoterapija

Psihoterapevtsko obravnavo praviloma svetujemo bolnikom, pri katerih zdravljenje z zdravili ni bilo dovolj u?inkovito, in tistim, ki odklanjajo jemanje antidepresiva.

V svetu in tudi pri nas je najbolj priljubljena in u?inkovita psihoterapevtska metoda za zdravljenje bolnikov s pani?no motnjo kognitivno–vedenjska psihoterapija. Glede na raznolikost osebnosti bolnikov, njihovih želja, predstav o psihoterapevtskem zdravljenju ter vzrokov za nastanek in razli?nih klini?nih slik pani?ne motnje, nekaterim bolj ustrezajo oziroma pomagajo drugi psihoterapevtski pristopi. Tako so pri obravnavi bolnikov s pani?no motnjo še vedno nepogrešljive razli?ice psihodinamske oziroma analitske psihoterapije, razli?ni sistemski pristopi in številne smeri humanisti?ne psihoterapije..

Avtor: Klemen Rebolj, dr. med

Izvirna ?lanek: PZA,
?lanek je last PZA in avtorja.