Maja Vali? o promociji duševnega zdravja

Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja, ki ga obeležujemo 10. oktobra, je Inštitut za varovanje zdravja RS (IVZ) 6. oktobra 2009 organiziral okroglo mizo z naslovom IZZIVI DUŠEVNEGA ZDRAVJA (od podatkov do nacionalnega programa). Na okrogli mizi so predstavili novi publikaciji IVZ Duševno zdravje v Sloveniji in Duševno zdravje prebivalcev Slovenije z glavnimi ugotovitvami ter predlog nacionalnega programa, ki je v javni obravnavi do 15. oktobra 2009.

Med povabljenimi na okroglo mizo je bila v imenu Društva DAM tudi Maja Vali?, njen pogled na promocijo duševnega zdravja, in oskrbo oseb, ki so zboleli za depresijo in/ali anksioznimi motnjami, si lahko preberete v nadaljevanju.

Hvala vsem, ki ste kakorkoli sodelovali pri nastanku nujno potrebnega in dolgo pri?akovanega nacionalnega programa za duševno zdravje. Prav tako si pohvalo in zahvalo zaslužijo tudi avtorji obeh monografij Duševno zdravje v Sloveniji in Duševno zdravje prebivalcev Slovenije,  saj podane ugotovitve, lahko služijo za izhodiš?a marsikateremu programu, usmerjenemu v izboljšanje duševnega zdravja Slovencev in so pokazatelji, ki lahko vplivajo na u?inkovitost programov preventive.

Moje razmišljanje za današnji dan se nanaša na prednostno podro?je v okviru Nacionalnega programa duševnega zdravja in sicer na usklajeno akcijo promocije in preventive na podro?ju duševnega zdravja ter na pomanjkanje primerne oskrbe oseb, ki se soo?ajo z depresijo ali anksioznimi motnjami.

?e pogledam nazaj, v leto 2004, ko sem iz vloge "bolnika" oz. iz osebe z duševno motnjo prestopila v vlogo organiziranja pomo?i za osebe, ki se soo?ajo z depresijo in anksioznimi motnjami, opažam, da se je veliko spremenilo na bolje.
 
Ko sem za svoje potrebe iskala informacije o depresiji in anksioznih motnjah, o na?inih zdravljenja in zdravilih, sem našla zelo malo informaciji v slovenskem jeziku, zato sem se posluževala tujih knjig in spletnih naslovov. Danes pa to ni ve? problem, mediji so prepoznali, da so to aktualne teme, veliko se piše, govori, veliko je internetnih strani s to tematiko in tudi v knjižnici lahko izbiramo med razli?nimi knjigami za samopomo?. V ?akalnicah in lekarnah nas ?akajo zloženke s kvalitetnimi informacijami. Na voljo so delavnice, skupine za samopomo?, spletni forumi in še kaj bi se našlo. Informacij je veliko, res pa je, da jih ni nikoli preve?. ?as je za naslednji korak, za usklajeno akcijo na nacionalni ravni, saj imamo že veliko raznobarvnih kamen?kov, ki jih lahko sestavimo v lep mozaik.

Rada bi vas spomnila, po mojem osebnem mnenju, na zelo odmevno in u?inkovito akcijo oz. primer dobre prakse, ki je potekala  leta 2005 na celjskem obmo?ju. Akcija Premagal sem depresijo je bila del Evropskega projekta za prepre?evanje depresije. Pri nas jo je izvajal IVZ , pod vodstvom pokojnega dr. Maruši?a.
 
Organizirali so izobraževanja posameznih skupin strokovnjakov, ki delajo z ljudmi v stiski (socialni delavci, duhovniki, policisti) in zdravstvenih delavcev, ki so izredno pomembni pri zgodnjem prepoznavanju depresije. Izdali so razli?na informativna gradiva in v enomese?ni kampanji so regijo dobesedno zasuli z informacijami o depresiji in samomorih. S tem so zelo vplivali na prepoznavanje depresije in samomorilnega vedenja ter tudi zmanjšali mo? stigme. Dosegli so, da so se ljudje o tem pogovarjali. V ve? kot dvajsetletnem obdobju je bilo tam v povpre?ju od 100 do 120 samomorov na leto, od leta 2005 pa so se razmere izboljšale. V zadnjih treh letih si je na celjskem v povpre?ju življenje vzelo 20 do 30 ljudi manj.

To dobro prakso bi bilo nujno prenesti na državno raven jo razširiti in jo izvajati v daljšem ?asovnem obdobju. Sredstva za to bi se morala najti, še posebej ker je to v korist države, saj ozaveš?eni ljudje hitreje poiš?ejo pomo?, torej hitreje ozdravijo in se vrnejo nazaj v svoje delovno okolje. In ker se država vedno sklicuje na pomanjkanje sredstev, na prevelike stroške, bi morala pomisliti na to, da se ji tak projekt obrestuje, saj bo imela ve? aktivnih ljudi, ki ji bodo prinašali korist.

Tudi moje drugo razmišljanje se nanaša na Nacionalni program in sicer na oskrbo oseb z depresijo in anksioznimi motnjami, s katero ne moremo biti zadovoljni.  Dnevno sem v stiku z ljudmi, ki morajo poiskati pomo? pri os. zdravniku, psihiatru, psihologu zaradi depresije ali anksioznosti, ker jim to povzro?a zmanjšano kvaliteto življenja, ker jih ovira pri vsakdanjem funkcioniranju. Opažam, da je zdravljenje z zdravili izbor prve vrste, psihoterapija pa je luksuz. Psihiatri?na zdravila predstavljajo v Sloveniji 11,2 % vseh izdatkov za zunajbolnišni?na zdravila. Pa ne mislite, da spadam med tiste, ki so nasprotniki zdravil, naj vam povem, da moje osebno varovalno vedenje, ki izhaja iz anksiozne motnje, še vedno vklju?uje anksiolitik v moji denarnici. Smernice za zdravljenje depresije, ki na prvo mesto postavljajo zdravljenje z antidepresivi, se o?itno striktno izvajajo v vseh primerih. Kaj pa osebe z lažjo obliko depresije? Psihoterapija bi bila v mnogih primerih zadostna oblika zdravljenja, a je v našem javnem zdravstvu dosegljiva le redkim. S tem mislim na tedensko psihoterapijo oz. prilagojeno potrebam posameznika in ne enkrat mese?no. V ve?ini primerov se ljudje tudi za to poslužujejo privatnih storitev.

Ljudje v javni zdravstveni sferi nimajo možnosti vpliva na izbiro na?ina zdravljenja. Veliko razmišljam o tem, da bi bilo dobro, da bi imeli zdravstveni domovi svojo enoto za duševno zdravje, kamor bi splošni zdravniki napotili svoje paciente. V tej enoti bi opravili razgovor z psihologom, ki bi skupaj z osebnim zdravnikom odlo?il, kakšna vrsta zdravljenja bi bila najprimernejša za konkretnega bolnika. V okviru te enote bi potekale popoldanske edukativne delavnice, podporne skupine, skupna telesna vadba. Osebo, ki bi potrebovala pomo?, bi lahko vklju?ili v ta program, ki bi vseboval tudi tedensko sre?anje s psihologom. Govorim za primere, ki v današnji situaciji dobijo antidepresive in anksiolitike pri osebnem zdravniku in ne nadaljujejo zdravljenja pri ustreznih specialistih. Pri marsikomu bi lahko presko?ili fazo zdravljenja z zdravili. Moja kritika ne gre na ra?un splošnih zdravnikov ali psihiatrov, ker vem, da je kriv sistem. Strokovnjaki seveda pomagajo svojim pacientom vendar v okviru razpoložljivih možnosti.
 
Današnji sistem ne omogo?a intenzivne psihoterapije, ki bi lahko nadomestila zdravljenje z zdravili, poleg tega pa bi omenjena podpora zmanjšala preobremenjenost psihiatrov in psihologov, kar bi posledi?no zmanjšalo ?akalne vrste za tiste primere, ki dejansko potrebujejo pomo? specialista že v prvi fazi. V takem organiziranem programu resni?no vidim veliko pomo? za osebe, ki se spopadajo z depresijo in/ali anksioznimi motnjami, saj zdravila še zdale? ne pomenijo rešitev. In tudi zboleli morajo dojeti, da zdravnik ni rešitelj, da je za dobro po?utje in predvsem izboljšanje zdravstvenega stanja pomembna aktivna udeležba pri zdravljenju.

Omenjam, da ljudje najve?krat nimajo možnosti vpliva na izbiro na?ina zdravljenja. Nimajo pa niti možnosti hitrega dostopa do strokovnjaka. Domnevam, da se marsikdo ne bo strinjal z menoj. Zavedam se, da obstajajo urgentne psihiatri?ne ambulante za ljudi, ki so v res težki stiski, a se bojim, da v vsaki regiji ni na voljo urgentnih psihiatri?nih ambulant. Ni ?loveško, da moraš ?akati na prvi psihiatri?ni pregled v javnem zdravstvu nekaj mesecev, ?e nisi ogrožen. In potem se ?udimo, zakaj toliko ljudi obiskuje privatne psihiatre. Moja osebna izkušnja je bila, da ko sem resni?no potrebovala pomo?, me ni mogel sprejeti noben psihiater iz javnega zdravstva na ljubljanskem obmo?ju. Klicala sem novembra, prvi možni obisk bi bil po novem letu. Potrebovala sem pogovor, potrebovala sem, da mi nekdo pove, kaj je z menoj narobe, da mi da upanje, da ne bom znorela, dobila pa sem ob?utek, da mi ni pomo?i, da mi nih?e ne želi pomagati, saj nih?e ni imel ?asa, da bi se z menoj pogovoril. Seveda sem pomo? poiskala v privatni ambulanti, v kateri sem bila na vrsti takoj naslednji dan, ?eprav je bila sobota. Moj primer ni edini. Na sre?o je moje finan?no stanje to dopuš?alo.

Ob tem se lahko le vprašamo, kje je naša pravica, ki nam zagotavlja, da imamo vsi enake možnosti zdravljenja. Na papirju da, v realnosti pa ne vedno.

Toliko o mojem razmišljanju za današnji dan. Še enkrat pa bi rada poudarila, da je bilo v zadnjih letih veliko narejenega na podro?ju duševnega zdravja in želim si, da gremo s takim tempom naprej.