O?i, da ne vidijo

Depresija in bipolarna motnja za telebane?
Prispevek je last Radia Študent, avtoric; Nine Cvar in Barbare Drole.

Tokratne o?i bomo odpirali k tematiki, o kateri se še vedno premalo govori. Naše poglede bomo namre? usmerjali k duševnemu zdravju in duševnim motnjam, ki v Sloveniji prizadenejo približno pet odstotkov ljudi. Navkljub temu in celo porastu nekaterih motenj, zlasti anksioznosti, pa dano podro?je v primerjavi z ostalimi podro?ji varovanja zdravja ostaja relativno zapostavljeno in še naprej odeto v stigmo in tabuje. 

Pri razbijanju tabujev in destigmatizaciji levji delež opravijo nevladne organizacije, ki s svojim raznolikim delovanjem nudijo oporo številnim posameznicam in posameznikom. ?e jih le nekaj naštejemo: »Ozara« »Humana«, »Šent«, »Vezi«, »Mostovi«, »Altra«, »Novi paradoks«, »Dam« idr. In prav društvo »Dam« je v sodelovanju z »Založbo Pasadena« nedolgo nazaj izdalo dva, za slovensko okolje nedvomno unikatna priro?nika: »Depresijo za telebane« in »Bipolarno motnjo za telebane«. Ve? o društvu in projektu izdaje omenjenih pa Emanuela Mala?i? Kladnik:

{mp3}emanuelaDam1{/mp3}

Nevladne organizacije sicer še vedno delujejo v okolju z relativno skromno sistemsko podporo, a kljub temu je prav njihovo delovanje v marsi?em pripomoglo k sprejetju »Zakona o duševnem zdravju« leta 2008. Temu pa kon?no sledi tudi oblikovanje prvega »Nacionalnega programa duševnega zdravja«, v katerem se po besedah Mirana Možine, specialista psihiatra in psihoterapevta, kaže pomemben prispevek prav s strani nevladnih organizacij.

Sicer pa je bil resni?no že skrajni ?as, da se na danem podro?ju vendarle nekaj premakne. Oziroma kot lahko preberemo na šestindvajseti strani omenjenega programa: »Slovenska psihiatrija, vklju?no z bolnišni?nimi in zunajbolnišni?nimi programi, je podhranjena.« Re?eno na kratko, gre za sistem, v katerem je navkljub urgentnim psihiatri?nim ambulantam, ki pa jih v vsaki regiji ni dovolj, na prvi psihiatri?ni pregled potrebno ?akati nekaj mesecev, ?e ne ogrožaš sebe in drugih. Da ne govorimo o možnostih za redno psihoterapijo, ki se jo še vedno razume kot nadstandardno storitev.

V lu?i tega lahko bolje razumemo pomen omenjenih izdanih priro?nikov. Pri založbi Pasadena sta na pobudo in predvsem na ra?un dela »Društva DAM« pred nekaj meseci izšli dve knjigi; pravzaprav gre za priro?nika, ki skušata na prijazen na?in pomagati vsem, ki bi se radi izkobacali iz depresije ali bipolarne motnje.

Z depresijo se spopada prevod »Depresija za telebane« ameriških klini?nih psihologov Laure L. Smith in Charlesa H. Elliotta; v svoji praksi se poslužujeta kognitivno terapevtskega pristopa. O bipolarni motnji pa govori »Bipolarna motnja za telebane«; ta je prišla izpod peresa klini?ne psihiatrinje Candide Fink v sodelovanju z Joem Kraynakom, ki je izkušnje z bipolarno motnjo nabiral ob pomo?i svoji ženi. Naj še povemo, da je knjigo prevedla Darja Budja in jo pri tem prilagodila slovenskemu okolju.

?e smo do sedaj skozi zbirke »Za telebane« pridobivali v glavnem ra?unalniško pismenost, si bomo vsi analfabeti kon?no lahko na enem mestu prebrali, kaj omenjeni bolezni pomenita, predvsem pa, kako z njima rokovati. Priro?nika sta namre? polna nasvetov, pri ?emer na poljuden in dostopen na?in razkrivata obi?ajne medicinske postopke pri zdravljenju. Prav tako pa nudita tudi prakti?ne nasvete tako imenovanim podpornim osebam.

Potencialni o?itki o ameriško vulgarnemu pristopanju k duševnim motnjam v stilu »quick fix rešitev« ali pa »new agerskih spiritualizmov« in pozitivnih afirmacij bi v danih primerih morali izzveneti v prazno. Resnici na ljubo v našem prostoru tovrstne poljudno-strokovne literature primanjkuje. Še ve?. Tudi institucionalno-zakonske instance na tem podro?ju ve? kot šepajo. Izgleda, da smo telebani ne samo v smislu nepoznavanja duševnih motenj, temve? tudi na institucionalnem in kulturnem nivoju njihovega sprejemanja in zavedanja.

V »Društvu DAM« se z omenjenimi zagatami vsakodnevno soo?ajo. Segajo celo do grozljivih uvidov v milo re?eno diskriminatorno vedenje nekaterih zavarovalnic do obolelih za depresijo. In prav te njihove izkušnje vejejo tudi iz izbora omenjenih prevodov.

Kot nakazujeta že naslova obeh knjig, so avtorji v njih na humoren in celo samoironi?en na?in skušali podati predvsem prakti?ne sugestije spopadanja s telebalnostmi depresije in bipolarne motnje. V izogib nesporazumom – telebalnosti so mišljene absolutno pozitivno, saj je humorna drža do lastnih simptomov najbrž ne samo najbolj zdrava, ampak tudi najbolj realna. Oziroma kot nekje pravita Candida Fink in Joe Kraynak: »Življenje je tragedija za tistega, ki ?uti, in komedija za tistega, ki misli«.

Podobnega mnenja je tudi nacionalna koordinatorka »Svetovne zdravstvene organizacije za duševno zdravje«, Mojca Zvezdana Dernovšek:

{mp3}posnetek_1{/mp3}
 
Priro?nika sta spisana kar se da prijazno uporabnikom. Ne potrebujeta poglobljenega branja od prve do zadnje strani, temve? lahko bralec že s preletavanjem hitro »zdetektira« vprašanja in odgovore, ki ga utegnejo zanimati oziroma se ga kar najbolj dotikajo.

Prisluhnimo, kako je naklju?no brskanje po »Depresiji za telebane« v ?asu njenega prevajanja pomagalo prevajalki in ?lanici »Društva DAM«, Emanueli Mala?i? Kladnik:

{mp3}prevajalka_1{/mp3}

Priro?nika torej skušata delovati spodbujevalno, a hkrati tudi realno. In ?e ne drugega je morda olajšanje že to, da je z njuno izdajo zdaj mogo?e svoje težave dobesedno zagrabiti. Stalno spremljajo?e nevidno breme depresije in pasti bipolarne motnje je z materialnostjo knjižnih izdaj vsaj deloma razbremenjeno. Ko si »Depresijo za telebane« oziroma »Bipolarno motnjo za telebane« porinemo v nahrbtnik, se zdi, da obe motnji dobesedno prenašamo na hrbtu – materialnost, ki do dolo?ene mere osvobaja duha.

Pa prisluhnimo še enkrat Mojci Zvezdani Dernovšek o tem, komu bi knjigo »Depresija za telebane« priporo?ila:

{mp3}posnetek_2{/mp3}

Kaj pa o »Bipolarni motnji za telebane« meni psihologinja Tatjanavak:

{mp3}tatjananovakbipolarna{/mp3}

Kako pa je sploh prišlo do nastanka »Bipolarne motnje za telebane«? Joe Kraynak, soavtor knjige:

{mp3}joebipolarna{/mp3}

Bipolarna motnja je kompleksna duševna motnja, ki povzro?a nihanja razpoloženja. V življenju osebe z bipolarno motnjo se izmenjujejo obdobja veselega, povzdignjenega, mani?nega razpoloženja ter obdobja znižane energije in potrtosti – depresije. Motnja ne izbira in lahko prizadene kogarkoli. Diagnosticira se jo tako pri ženskah in moških, pa tudi pri otrocih in najstnikih. Simptoma manije in depresije sta lahko med seboj tudi pomešana, pri ?emer govorimo o tako imenovani mešani sliki. Vendar pa pot pridobitve to?ne diagnoze ni vedno enostavna. Ve? o problematiki diagnosticiranja bipolarne motnje pa Tatjana Novak:

{mp3}tatjananovakbipolarna2{/mp3}

Bipolarna motnja si namre? nadeva razli?ne maske, pri ?emer so jo psihiatri razvrstili v štiri glavne kategorije. Naj ob tem še povemo, da za pri?ujo?o motnjo, katere biološka osnova je nestabilnost dopaminskega sistema, ni enega samega vzroka. Zdi se namre?, da gre za skupno u?inkovanje ve? dejavnikov, kjer je potrebno izpostaviti zlasti genetiko, delovanje samih možganov pa tudi dejavnike iz okolja.

O svojih izkušnjah z bipolarno motnjo je spregovoril Miha, ki nam je tudi dovolil uporabo posnetka:

{mp3}mihabipolarna{/mp3}

Pomembno je, da zdravljenje bipolarne motnje poteka neprekinjeno; pri tem je potrebno opozoriti, da se spremembe po?utja lahko zgodijo tudi tekom procesa samega zdravljenja. Za ?im bolj u?inkovito zdravljenje je pomembno, da se le?e?ega psihiatra oskrbuje s podrobnimi informacijami, saj je on tisti, ki naredi na?rt zdravljenja.

V veliko pomo? pri procesu zdravljenja je tudi vsakodnevno beleženje razpoloženjskih simptomov, vzorcev spanja in odzivov na zdravila. Slednje osebi z bipolarno motnjo in njenim svojcem pomaga bolje razumeti dano motnjo in hkrati omogo?a tudi u?inkovitejše zdravljenje. Celovit proces zdravljenja bipolarne motnje zajema tako zdravila kot psihoterapijo; na spletni strani »Bipolarna.si« lahko preberemo, da po najnovejših smernicah odrasli posamezniki potrebujejo naslednje pristope: vzdrževalno zdravljenje, zdravljenje manije, zdravljenje depresije in celostno zdravljenje.

Z bipolarno motnjo se je potrebno nau?iti živeti; pri tem naj opozorimo, da potekajo tudi delavnice za osebe z motnjo, ki vklju?uje tudi svojce. Informacije o delavnicah, o sami motnji po tudi o »Klubu za bipolarno motnjo«, v katerega se lahko vklju?ijo ljudje, je mo? najti na že omenjeni spletni strani.

Depresijo se v medicinskih krogih opredeljuje kot razpoloženjsko motnjo, ki prinaša ob?utja neskon?ne žalosti, malodušja, krivde, nezmožnost doživljanja veselja in žalosti, izgubo samozavesti, motnje spanja in apetita, pomanjkanje energije ter slabo koncentracijo.

Freud je v svojem famoznem spisu »Žalovanje in melanholija« iz leta 1917 skušal razlo?iti melanholijo od žalovanja; slednje ozna?uje kulturno sprejemljivo depresivno obdobje, pri melanholiji pa se depresivno obdobje zavle?e nenavadno dolgo; sama izguba, ki žalovanje ponavadi sproži, postane namre? temeljna opora v samoidentifikaciji. Ali druga?e: ponotranjenje izgube je nekakšna preživetvena strategija žalujo?ega, saj bi se v nasprotnem primeru z njegovim svetom zrušilo tudi njegovo sebstvo.

Danes je depresija iz relativno obskurne melanholije, ki se jo je zdravilo v asylumih, v svetu stopila na prvo mesto tako imenovane klini?ne nezmožnosti. Na svojem pohodu pa depresija ne dela starostnih razlik, ?eprav je v zadnjem ?asu opazno porasla med mladimi. Še vedno pa je dvakrat bolj pogosta med ženskami; k temu na eni strani pripomore manko diagnosticiranja depresije pri moških, na drugi strani pa ena izmed oblik depresije, tj. poporodna depresija. Poleg slednje se lo?i še vsaj pet tipov depresije, pri ?emer najhujša oblika ?loveka dobesedno priklene na posteljo.

Po podatkih »Svetovne zdravstvene organizacije« naj bi depresijo v takšni ali druga?ni obliki izkušalo 121 milijonov ljudi po vsem svetu; pri tem jih ima manj kot 25 odstotkov – v nekaterih državah celo manj kot 10 odstotkov – dostop do primernega zdravljenja in obravnave. V prvi vrsti so krivci za neustrezno institucionalno oskrbo predvsem pomanjkanje zadostnih virov, primerno izobraženega osebja in družbene stigme.

Ve?inoma in praviloma se jo zdravi z antidepresivi v kombinaciji s terapijo ali psihoterapijo. Veliko pa pripomorejo tudi razli?ne oblike samopomo?i. Slednje dejstvo najbrž potrjuje besede pokojnega in nadvse priljubljenega psihiatra dr. Andreja Maruši?a, ki je trdil, da smo prerasli psihiatrijo 19. stoletja, ki je temeljila na psihiatrovi avtoriteti. Danes naj bi tako oseba z depresijo sama koordinirala svoje zdravljenje, se s psihiatrom pogovarjala o možnih na?inih zdravljenja, tipih zdravil in tako dalje. Bistvena naj bi torej bila ?im ve?ja informiranost o stanju lastnega duševnega zdravja.

Da se rigidne strukture na podro?ju psihiatri?nega zdravljenja vsaj do dolo?ene mere spreminjajo, nam je zaupal tudi psiholog Matic Munc, ki pravi:

{mp3}munc1{/mp3}

Indikativen pa je tudi predlog Maje Vali?, predsednice »Društva DAM«, ki razmišlja o posebnih enotah za duševno zdravje znotraj zdravstvenih domov, kamor bi splošni zdravniki napotili svoje varovance. V teh enotah bi poleg razgovora s psihologom, ki bi osebnemu zdravniku podal nadaljnje sugestije za zdravljenje, potekale še izobraževalne delavnice, podporne skupine in podobno.

In kdaj je ?as, da sprožimo alarm in se odpravimo po pomo? – tako v primeru depresije kot v primeru bipolarne motnje? Udeleženci okrogle mize ob izidu knjige »Bipolarna motnja za telebane«:

{mp3}udelezenci{/mp3}

Duševnim motnjam se je tekom zgodovine pripisovalo razli?ne pomene. Danes so zaradi na?ina oblikovanja modernega subjekta velika tabla za kracanje zloglasne besede »stigma«. Moderni subjekt se je namre? oblikoval v procesu objektivizacije in tako imenovanega velikega zapiranja sredi 17. stoletja. Gre za proces, ko se je norost iz sfere »glasu Drugega« izlo?ilo in potisnilo v nekdanje srednjeveške špitale za gobavce. Iz spominov izbrisane gobavce so nadomestile skupine revežev, potepuhov, hudodelcev in »zmedencev«, kot se je izrazil Michel Foucault.

Pri?ujo?i proces lo?evanja med racionalnostjo na eni in norostjo na drugi strani pa v tem oziru pravzaprav ponudi tako epistemološko kot tudi kulturološko platformo za stigmatiziranje duševnih motenj.

Strinjamo se s primarijem Andrejem Žmitkom, da k hudim predsodkom pred duševnimi motnjami nedvomno pripomore dejstvo, da imamo u?inkovita zdravila za resne oblike motenj šele od leta 1955 dalje. A po drugi strani pri tem vsekakor ne smemo zanemariti kulturološko-zgodovinskih struktur in procesov, kakršne smo opisali. Njihovo poznavanje nam namre? pomaga odstreti vpogled v širši kontekst, v katerem stigma nastaja.

Stigmo pogosto spremlja socialna izklju?enost, kar seveda predstavlja izjemno breme za osebo z duševno motnjo, pa tudi njene svojce. Problem stigme duševnih motenj se sicer kaže na ve? ravneh. Na prvi ravni je to že samo stigmatiziranje psihiatri?ne stroke v primerjavi z ostalimi medicinskimi podro?ji. Tako lahko tovrstni predsodki rezultirajo v prepozni vklju?itvi v ustrezno zdravstveno obravnavo, pri tem pa obstaja možnost upo?asnitve samega procesa zdravljenja in kasnejšega okrevanja.

Žalostno je, da so v boju zoper stigmo pred duševnimi motnjami trenutno najpomembnejše nevladne organizacije. Tako se zdi, da se celotno breme izjemno ?vrstega ideološkega konstrukta prelaga zgolj na društva. Zato bi bilo vsekakor nujno potrebno vzpostaviti medsektorsko delovanje, ki bi si prizadevalo za socialno vklju?evanje. Obenem pa bi skrbeli za zagotavljanje enakih možnosti in pravic oseb z duševno motnjo, vklju?ujo? njihove svojce oziroma podporne osebe.

Kako pa k destigmatizaciji pripomoreta omenjena priro?nika, torej »Depresija za telebane« in »Bipolarna motnja za telebane«? Emanuela Mala?i? Kladnik:

{mp3}emanuelaDam2{/mp3}

In kakšne izkušnje ima s stigmo in šikaniranjem Emanuela Mala?i? Kladnik, potem ko se je za?ela javno izpostavljati:

{mp3}emanuelaDam3{/mp3}

Govoru o destigmatizaciji bi vendarle veljalo pridodati pomisleke, ki se pletejo okoli samega procesa normalizacije. Morda ni problem družbeno-kulturnega odnosa do duševnih motenj le v predsodkih in strahovih, temve? tudi v poskusih njihovega odpravljanja. Ti namre? temeljijo na predpostavki ohranjanja »statusa quo«. Ali druga?e: »Svetovna zdravstvena organizacija« je pred leti organizirala mednarodno sre?anje z naslovom »Depresija: družbena in ekonomska tikajo?a bomba«. ?e si dovolimo naslov potegniti izven konteksta družbeno in ekonomsko najbolj ogroženih skupin, je depresija ogrožujo?a za celotno družbo ravno zato, ker lahko spodnese celoten ekonomski sistem in družbeni red. Nekako tako kot v romanih »Slepota« in »Seeing« Josa Saramaga.

?etudi so mnenja glede stigme anksioznosti deljena, na tem podro?ju vsekakor še ni bilo storjeno dovolj. Ali se v prihodnosti morda obeta tudi »Premagovanje anksioznosti za telebane« pa Emanuela Mala?i? Kladnik:

{mp3}emanuelaAnksioznost{/mp3}

Z dano izjavo pa tudi zaklju?ujemo današnje druženje in napovedujemo že novo oddajo, ki se bo torej fokusirala prav na anksioznost.

Oddajo sta pripravili Barbara in Nina, brala sta jo Valerija in Maco, posnel pa jo je Lin?.
Prispevek je last Radia Študent in  avtoric; Nine Cvar in Barbare Drole.

Objavljeno na Radiu Študent v Torek, 1. 12. 2009