Intervju s psihiatrinjo Vesno Švab: V torbi je treba imeti tudi kakšno zdravilo

Poleti bodo posamezniki pod geslom IZ-HOD prepeša?ili 700 kilometrov dolgo pot od Hrastovca do Ljubljane, da bi opozorili na totalitarnost in neustreznost velikih, zaprtih institucij.Je psihiatri?ni sistem res še vedno tako nepropusten oziroma kje dejansko so problemi, smo se pogovarjali z docentko dr. Vesno Švab, ki je zdaj zdravnica psihiatrinja v Psihiatri?ni bolnišnici Ormož, do pred kratkim pa je bila predstojnica Psihiatri?ne klinike v Ljubljani.

Med pacienti je slovela kot "najboljša zdravnica", svoj izrazito socialni ?ut za problematiko duševnega zdravja pa je idejno zasnovala že s Šentom, nevladnim združenjem za duševno zdravje. Docentka (ali u?iteljica) na Medicinski fakulteti v Ljubljani je tudi avtorica vrste knjig in strokovnih ?lankov o duševnih boleznih, shizofreniji in socialnih razsežnostih stigme. Aktivno je sodelovala pri sprejemanju zakona o duševnem zdravju, ?eprav pripada tistemu "polu", kjer zdaj z njim niso preve? zadovoljni.

Kako bi kot psihiatrinja komentirali protiinstitucionalni pohod IZ-HOD?

Pobude ne poznam prav dobro, toda spominja me na arhai?no zgodbo, ko se je v osemdesetih prejšnjega stoletja hodilo po inštitucijah in pozivalo, da jih je treba zapreti. Hrastovec je bil simbol tega gibanja in od takrat se je veliko stvari v psihiatri?ni obravnavi obrnilo na bolje. Zdajšnja kritika bi bila, da so v bistvu strokovnjaki tisti, ki ponovno prevzemajo podro?je civilne pobude. Uporabili so uporabniško organizacijo, da izvedejo ta pohod.

Mislite na profesorje fakultete za socialno delo?

Gre za strokovnjake, ki preu?ujejo to podro?je in tudi izobražujejo. V tem prostoru imamo problem celotnega diskurza na podro?ju duševnega zdravja – nekatere ideologije mo?no vplivajo na politiko, kar se je izkazalo tudi pri sprejemanju zakona o duševnem zdravju. Uporabniki so v dialog vklju?eni zelo skromno. S pokojno psihologinjo dr. Tanjo Lamovec so imeli osebnost, ki se je borila proti inštitucijam, toda ves ?as je bila zelo osamljena, brez pravega zaledja. Zavzeti posamezniki še vedno so in postavljajo neke zahteve, toda ko nastopi kriza, za?nejo "paktirati" s strokovnjaki. Ervin Goffmann je v svojih Azilih jasno napisal, da je problem zastopanja uporabnikov ravno v tem, da jih zastopajo ljudje, ki niso tipi?ni predstavniki njihove skupine. Ti so tudi danes v svetu zelo glasni, skorajda borijo se za svojo poklicno identiteto, hodijo po kongresih in razlagajo na?ela uporabniških gibanj. Ne glede na to, pa vendarle znajo izboriti neke pravice, privilegije, pozitivno diskriminacijo. V našem prostoru so se uveljavili svojci, ki so pognali in speljali zakonodajne procese, toda glas uporabnikov je ostal relativno šibak.

Toda ?e se uporabniki izpostavijo v javnosti, tvegajo dodatno diskriminacijo?

Vsesplošna izkušnja pri nas je, da se ne spla?a, ?lovek pa tudi zelo veliko tvega, ?e se izpostavlja, poskuša vstopiti aktivno v kateri koli prostor. In mi se v bistvu ukvarjamo z majhnimi, pritlehnimi zgodbami. Ampak ljudje so zadnji? na okrogli mizi Stigma in mediji, ki jo je organiziral Šent, zelo jasno povedali, da morajo že tako ali tako nositi svojo bolezen, zdaj pa naj bi bili še nosilci antidiskriminacijskega gibanja?! ?e se v tem prostoru izpostaviš kot uporabnik, si dvojno diskriminiran. Izkušnje pa vseeno govorijo, kolikšno destigmatizacijsko mo? ima neka recimo vplivna, mo?na oseba, ki javno spregovori o svoji bolezni. Tako kot je to pri nas recimo storil novinar Andrej Karoli, njegov prispevek je za medaljo. Še nekaj je pomembno: ?e se skupina poveže pridobi mo?, in ko se ljudje lahko identificirajo z drugimi, v svoji stiski niso sami – verbalizirajo in protestirajo.

Zakon o duševnem zdravju je vstopil v veljavo lani, vendar se še ne izvaja v celoti. Kaj je krivo?

Bolj natan?no se izvaja postopek hospitalizacije in zdravljenja proti volji pacienta, kot se je že prej, le da imamo zdaj psihiatri v postopkih sprejema ve? dela z dokumentacijo, morda tudi ve? strahu. Kazni so visoke, izpustiti pa ne smeš nobenega postopka, ?etudi je v škodo pacienta. Kaže, da se psihiatri?ne ustanove organizirajo po pravnih principih in ne strokovnih – celotno službo imamo organizirano tako, da se paciente vklju?uje v razli?ne oblike obravnave glede na kriterij nevarnosti in manj glede na njihove potrebe. To je problem.

Zakon je zajel tako obravnavo v bolnišnicah kot skupnostno skrb. Kako se to zdaj kaže na terenu?

Zakon je problemati?en, kar se ti?e bolnišni?ne obravnave, težava pa je tudi ta, da skupnostna skrb ni dobro definirana. V grobem jo lahko lo?imo na skupnostno psihiatri?no obravnavo in skupnostno socialno skrb, ki jo izvajajo nevladne organizacije oziroma po novem koordinatorji na centrih za socialno delo. Socialni del rehabilitacije je seveda potreben, toda z lokacijo koordinatorja na centru za socialno delo se je odvzela mo? nevladnim organizacijam, ki so programe že ute?eno izvajale. Danes ljudje zapuš?ajo bolnišnice slabše zazdravljeni kot v?asih, zato potrebujejo nepretrgano psihiatri?no spremljanje, delati pa je treba tudi z njihovimi družinami, predvsem pa je treba pravo?asno ukrepati, ?e pride do poslabšanja. Žal socialne službe v tej obliki, kot so organizirane, ne morejo zagotoviti tega. Krizna intervencija pomeni vrsto zdravstvenih in psihoterapevtskih ukrepov, v torbi pa je treba imeti kakšno zdravilo. Skupnostna psihiatrija se danes izvaja po vsem svetu, samo pri nas se jo skuša izpustiti iz dokumentov. Ne morem ve? pristajati na to, da me na ministrstvu še vedno sprašujejo, o ?em govorim.

Potem razcep med dvema doktrinama, psihiatri?no in socialno, pride državi prav?

Ja, absolutno, in to se zdaj uporablja tudi kot argument – za borbo proti civilni družbi. Na vseh mogo?ih ravneh se sporo?a, da so nevladniki sprti med seboj, toda za takšnimi izjavami je seveda lahko zelo dobra "ra?unica". Seveda nevladniki ne morejo biti v prijateljskih odnosih, ?e se borijo za isti kos poga?e, v kar jih potiska država. Toda ravno na podro?ju duševnega zdravja društva med seboj neverjetno dobro komunicirajo.

?emu ste na hitro zapustili Psihiatri?no kliniko Ljubljana in odšli v Ormož?

Kot predstojnica sem kandidirala na razpisu za direktorja ustanove. Po imenovanju prof. dr. Bojana Zalarja in strokovne direktorice prof. dr. Blanke Kores Plesni?ar so me na razli?ne na?ine pozivali k odstopu. Razlogov sama sicer nisem videla kot utemeljenih in po nekaj mesecih poizkusov vzpostavljanja komunikacije sem se odlo?ila, da ne izgubljam ?asa s prerivanjem, ampak nadaljujem strokovno delo. V Ormožu že imamo organizirano skupnostno psihiatrijo in ustanavljamo center, kot smo ga že v Ljubljani, vodstvo pa nas pri tem zelo podpira. Seveda je to le približek tega, kar bi morali imeti, pa še za to ni državnega denarja. Potrebovali pa bi mrežo centrov za mentalno zdravje v pravem pomenu besede, s povezavo nevladnih, socialnih in zdravstvenih služb, ki bi pokrivale lokalno opredeljena obmo?ja in izvajale niz potrebnih storitev.

Tekst: Ingrid Mager

Izvirni ?lanek objavljen v DNEVNIK 24.junij 2010.
Besedilo last DNEVNIKA in avtorjev.