Premagati notranje sence : Poti iz depresije in samomorilnosti

Naj si za opis depresije sposodim besede Elizabeth Wurtzel, ki je leta 1994 v svoji knjigi PROZAC NATIONAL zapisala " Nekega jutra se zbudiš in se bojiš, da boš moral živeti . ."Depresija nima zveze z življenjem: v življenju je žalost, je bole?ina in je trpljenje, kar je V nekem obdobju obi?ajno – neprijetno, a obi?ajno.Depresija pa je nekaj povsem drugega, ker vklju?uje popolno odsotnost: odsotnost ?ustev, odsotnost odzivov, odsotnost zanimanja. Bole?ina, ki jo ob?utiš pri depresiji, je poskus Narave, da bi zapolnila to praznino.«

Ilustracija:Maja Oblak

Z namenom, da bolje spoznamo pasti depresije in povezave, ki jo ima s samomorom, tokrat k pogovoru tik po predavanju na temo depresije in samomora ob »evropskem dnevu depresije« povabim kar skupino raziskovalk Družbenomedicinskega inštituta Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, doc. dr. Lilijano Šprah, univ. dipl. psih., Tatjano Novak, univ dipl. psih., in Natašo Sedlar, univ. dipl.psih.

Na predavanju v skupnem kontekstu omenite depresijo in samomorilnost. Kako pogosto sta povezani ?

Šprah, L.: »Strokovnjaki ocenjujejo, da je pri posameznikih, ki samomor izvršijo, verjetnost prisotnosti duševne motnje skoraj 90-odstotna. Med duševnimi motnjami pa je najpogosteje prisotna ravno depresija, ki naj bi spremljala kar dve tretjini samomorov Pri tem velja izpostaviti, da so še posebej samomorilnoogrožene osebe z neprepoznano in nezdravljeno depresijo. Ob aktualnih demografskih smernicah starajo?ega se prebivalstva pa prihaja vse bolj v ospredje tudi problematika samomorilnega vedenja pri starejših. Statisti?ni podatki za Slovenijo namre? kažejo, da se uvrš?amo V sam svetovni vrh po številu samomorov na leto na 100.000 ljudi pri osebah, starejših od 65 let. Zato bo treba v prihodnje posvetiti ve? pozornosti tej problematiki ravno v tej starostni skupini, saj pravzaprav sodi med najbolj ogrožene skupine prebivalstva glede samomorilnega vedenja v Sloveniji«.

Je samomorilna oseba vedno predhodno tudi depresivna ?

Sedlar, N.: »Samomorilno vedenje pogosto spremljajo depresivni znaki, kot so: žalostno in depresivno razpoloženje, otopelost, razdražljivost, ob?utki krivde in manjvrednosti, pomanjkanje energije, izguba veselja in zanimanja za dejavnosti, ki so posamezniku prej predstavljale zadovoljstvo, itn. Samomor se lahko posamezniku zdi edina rešitev za dolgotrajnejšo stisko, ki spremlja depresijo, in je povezana z doživljajem ob?utkov brezupa in nerešljivosti problema. Vendar pa je treba poudariti, da depresivna motnja ni nujno vedno prisotna pri samomorilnih posameznikih. Torej, oseba lahko stori samomor, ne da bi bila predhodno depresivna, obenem pa velja tudi, da je posameznik lahko depresiven in nima samomorilnih teženj.«

Kako dobro sploh prepoznavamo oba pojava ?

Sedlar N.: »?eprav v Sloveniji vsako leto približno 100.000 ljudi zboli za depresijo, pa po nekaterih podatkih samo 25 % ljudi dobi pravilno diagnozo. Tu bi se dalo še veliko narediti, ne samo s stalnim izpopolnjevanjem strokovnega osebja za prepoznavanje in zdravljenje depresije, ampak tudi z izobraževanjem javnosti o tipi?nih in atipi?nih znakih depresije, pomo?i, ki je na voljo, in destigmatizaciji depresije ter duševnih motenj širše. Posameznik lahko z ve?jo verjetnostjo prepozna depresijo pri sebi ali bližnjem, ?e ima na voljo razli?ne vire informacij (informativne zloženke, internet, knjige idr), in tudi, ?e ima že predhodno izkušnjo z depresijo pri sebi ali v družini. Podobno imata pomembno Vlogo pri prepoznavanju, kdaj je nekdo samomorilno ogrožen, izobraževanje in seznanjanje strokovnih delavcev ter širše javnosti. Poleg pozornosti na znake depresije smo pri bližnjem lahko pozorni na znake, s katerimi nakazuje na samomorilne težnje. To so besede kot »ne morem ve? …«, »nima smisla …<<, »bolje bi jim bilo brez mene«, spremenjeno obnašanje, ki sicer ni zna?ilno za osebo (npr prej urejena oseba se za?ne zanemarjati ali prej družabna oseba, ki se za?ne umikati V samoto, je obupana, jokava itn.), ter dejanja, s katerimi oseba kaže na poslavljanje (npr. oseba ho?e poravnati vse ra?une, postane pretirano skrbna, vra?a malenkosti, se poslavlja od bližnjih ali piše oporoko). Mo?no je usidrano predvsem prepri?anje glede tega, da si nekdo, ki govori o samomoru, ne bo vzel življenja. To prepri?anje je napa?no, saj ljudje z govorjenjem o samomoru pogosto ne iš?ejo samo pozornosti ali manipulirajo z okolico, ampak želijo pomo? in je ne znajo poiskati na druga?en na?in.«

Bi lahko z boljšim prepoznavanjem depresije prepre?ili številne samomore? 

Šprah, L.: »Prepoznava in odpravljanje dejavnikom ki pove?ujejo tveganje za razvoj samomorilnega vedenja, sta klju?nega pomena pri prepre?evanju samomora. In ker je samomorilno vedenje pogosto zaplet duševne motnje, najve?krat depresije, prepoznavanje in zdravljenje le-te seveda pomembno prispeva k zmanjšanju števila samomorov Seveda pa se je treba zavedati tudi nekaterih omejitev stroke v tem smislu. Ustrezno prepoznavanje in zdravljenje pa še ne pomenita zagotovila, da je pri posamezniku tudi popolnoma odpravljena samomorilna ogroženost. Namre?, nekaterim osebam kljub ustrezni obravnavi ne bo mogo?e prepre?iti samomorilnega dejanja.«

Kateri so dejavniki tveganja za depresijo? 

Novak, T.: »Lahko gre za prirojeno ob?utljivost za motnje razpoloženja – potem govorimo o genetskih dejavnikih, ki pa sami po sebi niso dovolj, da posameznik zboli za depresijo. Depresija se bolj verjetno pojavi, ?e so prisotni tudi drugi dejavniki tveganja, ki jih lahko na splošno razdelimo v tri skupine. Psihološki, nadzora nad življenjskimi situacijami, pesimisti?en pogled na svet, potem so tu še socialni dejavniki, kot so na primer slabi medosebni odnosi in komunikacija z bližnjimi, pomanjkljiva socialna mreža, težke socialno-ekonomske razmere, in biološki dejavniki, kot so na primer dolgotrajno uživanje prepovedanih psihoaktivnih snovi, težje poškodbe in kroni?ne telesne bolezni (npr sladkorna bolezen, rak). Vsi našteti dejavniki lahko sprožijo depresijo, skupno pa jim je to, da pri posamezniku vzbudijo ob?utek, da je izgubil nekaj pomembnega«

Kaj pa za samomor? 

Sedlar; N.: »Pomembno je vedeti, da gre pri samomoru vedno za ve? dejavnikov ki se pojavljajo hkrati, se med seboj prepletajo in krepijo. Izhajajo iz zna?ilnosti posameznika (npr. prisotnost duševne bolezni, zloraba alkohola in drog, starost, na?in reševanja težam osamljenost, slabo socialno omrežje, brezposelnost, slab socialno-ekonomski položaj) in iz zna?ilnosti njegove družine (pojavljanje samomorilnega vedenja v družini, zlorabe, konflikti) ter zna?ilnosti širšega okolja (gospodarski položaj,zna?ilnost naroda, mediji). Samomora torej ne moremo poenostavljeno razlagati in zanj iskati enozna?nih vzrokov Tudi kadar samomorilno dejanje sledi hudemu, stresnemu dogodku (npr izguba bližnjega, prepir itn.), je ta dogodek navadno le sprožilni dejavnik. Na odlo?itev namre? navadno vpliva ve? dejavnikov ve?ina posameznikov pa o samomoru razmišlja že dolgo pred dejanjem.«

Nakazali ste tudi poti iz ene in druge… kakšne so te u?inkovite poti? 

Novak, T.: »Kot naju?inkovitejša se je do zdaj pri blagi in zmerno izraženi epizodi depresije izkazala kombinacija zdravljenja z antidepresivi in s psihoterapijo. Z vidika uspešnosti zdravljenja depresije so najbolj raziskane kognitivno-Vedenjska psihoterapija, psihodinamska terapija in terapija medosebnih odnosov Druge oblike psihoterapije so manj raziskane, ?eprav to še ne pomeni, da niso uspešne pri odpravljanju depresije. ?e je epizoda depresije huda, je zdravljenje z zdravili nujno. Kadar se depresija ne odziva na zdravljenje z antidepresivi, obstajajo
še druge u?inkovite biološke metode zdravljenja, kot so: elektrokonvulzivna terapija, neposredna stimulacija dolo?enih možganskih podro?ij in transkranialna magnetna resonanca, ki pa se pri nas za zdaj ne izvajajo. Pogosto je pri nas prisoten strah, da bomo osebo s spraševanjem o samomoru napeljali na misel, da si vzame življenje. Pomembno se je zavedati, da tistega, ki o samomoru ne razmišlja, z vprašanjem ne bomo napeljali k odlo?itvi. Za tistega, ki o tem razmišlja, pa bo lahko pogovor predstavljal možnost, da se nekomu zaupa in za?ne iskati rešitve za svoje težave. Pomembno je, da v stiski nismo sami; v trenutkih, ko ne najdemo izhoda iz situacije, poiš?emo pomo? bližnjih ali strokovnjakov Pomembno je tudi, da oporo nudimo bližnjim, za katere se nam zdi, da so v stiski, in jih spodbujamo, da ?im prej poiš?ejo pomo?. Pomo? je mogo?e poiskati pri osebnem zdravniku, psihologu, pri psihiatru, med akutno stisko pa tudi pri dežurni zdravniški službi. V stiski se je mogo?e obrniti tudi na reševalno službo (telefonska številka 112), klic v duševni stiski (01 520 99 00 med 19. in 7. uro), zaupna telefona Samarijan in Sopotnik s skupno telefonsko številko 080 116 123 (na voljo je 24 ur dnevno) ali na TOM, telefon za otroke in mladostnike 080 12 34 (med 12. in 22. uro).«

Povejte kaj ve? o alternativnih oblikah zdravljenja depresije. 

Novak, T.: »K alternativnim oblikam zdravljenja sodijo zdravstveni pristopi, ki jih konvencionalna zahodna medicina ne vklju?uje in katerih primernost za zdravljenje depresije je premalo raziskana oz. njihovi u?inki za zdaj še niso znanstveno dokazljivi. Vendar pa za nekatere alternativne oblike zdravljenja depresije raziskave dajejo spodbudne rezultate: svetlobna terapija, aromaterapija, ionizacija zraka z negativnimi ioni, joga, sprostitvene tehnike, akupunktura, masaža, uživanje vitaminov skupine B, C, D in E. Zanimivo je, da vpliva ?okolade na izboljšanje
depresije niso še temeljito raziskali in ga zato za zdaj ne moremo šteti k u?inkovitim metodam zdravljenja depresije.«

Na kaj biti pozorni pri jemanju šentjanževke, ki je menda tudi u?inkovita? 

Novak, T.: »Šentjanževka ugodno vpliva na zdravljenje blage in zmerno izražene depresije; na?elno ima manj stranskih u?inkov kot antidepresivi. Problem pri uživanju šentjanževke pa je v tem, da je težko natan?no dozirati njene aktivne u?inkovine, kot sta hiperforin in hipericin. Prav tako lahko vodi so?asno uživanje šentjanževke in drugih zdravil do nepredvidenih u?inkov tj. v smeri zmanjševanja ali pove?evanja u?inkov drugih zdravil. Šentjanževke ni priporo?ljivo kombinirati z antidepresivi, ker lahko okrepi negativne stranske u?inke nekaterih antidepresivov (npr SSRI, tricikli?ni antidepresivi). Odsvetuje se tudi ljudem z bipolarno motnjo in s shizofrenijo, ker lahko povzro?a psihozo ali manijo. ?e ima posameznik diagnosticirano depresijo ali pa obstaja sum nanjo, se je bolje posvetovati z zdravnikom, kot pa uporabljati šentjanževko na lastno pest.«

In kako pomembni sta na poti do sebe iz labirinta teme ustvarjalnost in samorealizacija? 

Šprah, L.: »Ustvarjalnost na razli?nih podro?jih (npr na likovnem, glasbenem, na gibalnem) je pomemben vidik posameznikovega izražanja in spoznavanja sebe ter se pogosto uporablja tudi v terapevtske namene. ?eprav po eni strani psihi?ne motnje lahko mo?no ovirajo posameznikovo funkcioniranje in njegovo ustvarjalnost, pa seveda ni zanemarljiv tudi nasproten vpliv, ko lahko kreativno izražanje mo?no oblaži potek psihi?ne motnje in posameznikovo po?utje. Zanimivo je, da je imelo in ima presenetljivo veliko ustvarjalnih in nadpovpre?no uspešnih ljudi, ki so bili po poklicu pesniki, pisatelji, slikarji, politiki, znanstveniki, katero izmed motenj razpoloženja (bipolarno motnjo ali depresijo). Winston Churchill je na primer svoje epizode depresije poimenoval »?rni pes« (black dog). Dosežki teh ljudi nam kažejo, da je mogo?e imeti kljub diagnozi depresije ustvarjalno in izpolnjeno življenje.«

Kakšno vlogo igra družina v primeru depresije in samomora? 

Sedlar; N.: »Družina ima lahko V obeh primerih pozitivno, žal pa tudi negativno vlogo. Delovanje družine, ki se kaže v prekomernem izražanju kritike ali pretirani zaskrbljenosti za družinskega ?lana in okrnjeni komunikaciji med družinskimi ?lani, lahko predstavlja tudi enega izmed dejavnikov tveganja za razvoj depresije. Takšno delovanje družine je lahko hkrati tudi vzdrževalni dejavnik depresije, saj raziskave ugotavljajo, da slabi družinski in partnerski odnosi napovedujejo prihodnje epizode depresije za nadaljnjih 5 let. Po navadi se funkcioniranje družine poslabša v akutni fazi in izboljša v fazi okrevanja, ko je tudi najprimerneje vpeljati terapevtsko pomo? v družini, saj z izboljšanjem delovanja družine lahko prepre?ujemo poslabšanja in ponovitve epizod. Dejavniki, ki izhajajo iz družine, imajo pomembno vlogo pri tveganju za samomorilno vedenje in pri njegovem prepre?evanju. Med najodlo?ilnejše dejavnike tveganja sodita duševna motnja staršev in družinska zgodovina samomorilnega vedenja. Izpostavljenost samomorilnemu vedenju lahko pri ?lanih družine vzbuja misel, da je samomor edini na?in reševanja problemom mogo?e pa je tudi, da druge ?lane odvrne od samomorilnega vedenja. Preostali pomembni dejavniki, ki izhajajo iz družine, so: konfliktni odnosi, zloraba, nasilje v družini, pomanjkanje pomembnih ?ustvenih vezi, motnje v komunikaciji in izrazito nizka ali visoka pri?akovanja staršev Po drugi strani pa lahko podpora družine, dobri odnosi in ustrezna komunikacija v družini delujejo kot varovalni dejavnik in lahko z njihovim spodbuj anj em samomorilno tveganje pomembno zmanjšamo«

Kje pa se vloga "reševanja" kon?a, kje je meja? 

Novak, T.: »?e vloge družinskih ?lanov niso razmejene, ?e v družini ni dolo?ene meje med še sprejemljivim in nesprejemljivim vedenjem in se drugi družinski ?lan(i) pogosto pretirano ?ustveno odziva(jo) in vpleta(jo) v obolelega družinskega ?lana, gre 'reševanje' tega ?lana z ve?jo verjetnostjo tudi v škodo preostalih družinskih ?lanov Pri preostalih ?lanih se lahko posledi?no pojavi depresija, izgorelost ali pa svoje težave izrazijo s telesnimi znaki. Treba je poznati svoje meje razdajanja za druge in delovati samozaš?itno, kajti le tako lahko ostanemo psihi?no zdravi in pomagamo drugim po najboljših mo?eh.«

Kaj nas kot družbo samomor in depresija na?ita? 

Šprah, L.: »?e pogledamo širše, depresija zahteva odposameznika, da se umakne vase, saj se po navadi zmanjša ne samo intenzivnost ?ustvovanja (apatija), ampak se upo?asnijo tudi miselni in telesni procesi. Takšna klini?na slika depresije lahko predstavlja protiutež današnji družbijki narekuje hiter tempo življenja in kjer se posameznika ceni glede na njegovo uspešnost in prodornost. ?e depresijo razumemo tudi kot prilagoditveno reakcijo, ki ' predstavlja obolelemu posamezniku možnost, da se nau?i živeti tudi navznoter in ne samo navzven, na novo vzpostavi vrednotni sistem in življenjski slog, mogo?e lahko depresivno motnjo razumemo v nekaterih pogledih tudi kot evolucijsko prednost  Depresija in sarnomor nista enoplastna pojava, žal pa vse preve?krat v javnosti naletimo na razli?ne zdravorazumske in poenostavljene razlage o njunem vzroku in izvoru. To kaže na to, da so ljudje še vedno sorazmerno slabo seznanjeni s to problematiko. Pri obeh pojavih gre namre? za zapleten preplet bioloških, psihi?nih in socialnih obremenitev, ki vsaka po svoje poglabljajo posameznikovo stisko. Ve?je razumevanje in odprtost družbe do tovrstnih stisk bi gotovo prispevala k zmanjševanju stigme, s katero se sre?ujejo osebe s težavami V duševnem zdravju in zaradi katere so na veliko podro?jih izrinjeni na rob družbenega dogajanja« 

Zaupajte mi še, kakšno vlogo igra po vašem mnenju pri razvoju obeh pojavov vedno bolj individualizirana družba? 

Novak, T.: »Individualizirana družba, ki prinaša odtujenost, tekmovalnost in ne nazadnje tudi odgovornost posameznika za svoje psiho?zi?no zdravje, prav gotovo lahko predstavlja dodaten dejavnik tveganja za razvoj depresije. ?eprav bi težko poenostavljeno sklenili, da je nekdo postal depresiven zaradi družbe, v kateri živi. Depresija je veliko bolj kompleksna motnja, ki vklju?uje biološke, psihološke in socialne dejavnike; poenostavljanje njenih vzrokov in posledic lahko prispeva k še ve?ji stigmatizaciji te motnje. Po drugi strani pa raziskave kažejo tudi na dejstvo, da so v storilnostno naravnani družbi posamezniki z duševno motnjo pogosto izrinjeni na rob družbenega življenja in mo?no stigmatizirani. Zato pogosto ne poiš?ejo pomo?i, tudi ko sami ne najdejo ve? izhoda. S tem bi namre? priznali lastno 'šibkost” in prizadejali škodo lastnemu dobremu imenu, karieri in ugledu ter v drugih vzbuj ali strah in zavra?anje. Hkrati v individualizirani družbi vse bolj na pomenu izgubljajo pristni socialni odnosi, ki predstavljajo pomemben zaš?itni dejavnik samomorilnega vedenja. Mreža prijateljev in bližnjih, na katere se lahko obrnemo v stiski, in ki opazijo našo stisko ter nam stojijo ob strani, pa pomembno prispeva k ohranjanju našega duševnega zdravja«

Spraševala Tjaši Artnik Knibbe.

Izvirna novica: Dnevnik priloga MOJE ZDRAVJE , 09.11.2010
?lanek je last medija Dnevnik.si