Duševno zdravje slovenskih delavcev je kriti?no
Ni dovolj, da odpuš?enega delavca izpla?aš, pomagati mu moraš najti drugo delo ali ga nau?iti novih spretnosti. Strokovnjaki neprestano poudarjajo, da imajo podjetja, ki skrbijo za zdravo delovno okolje, ekonomski, zdravstveni in socialni dobi?ek. A zavest o delovnem okolju, ki je zdravo za duševnost ?loveka, pri nas po besedah doc. dr. Metode Dodi? Fikfak, specialistke medicine dela, še ni množi?no udejanjena v praksi. Zato upa, da se bodo dobrih praks manjšine osveš?enih podjetij nalezla tudi ostala.
Ali so delovna mesta pri nas zdrava za ?lovekovo duševnost?
Duševno zdravje slovenskih delavcev je kriti?no. To dokazujejo nekateri podatki. Pred dvema letoma smo izvedli nacionalno raziskavo o trpin?enju (mobingu) na delovnem mestu, rezultati so bili ve? kot zaskrbljujo?i: 20 odstotkov delovne 0populacije je bilo trpin?ene v zadnjih petih letih. Raziskavo zdaj ponavljamo, saj je znano, da gospodarske krize poglobijo trpin?enje, ker je to eden od na?inov, kako odpustiti zaposlenega.
Tudi podatek o bolniški odsotnosti kaže zaskrbljujo?e rezultate. Mo?no se je pove?al pri tistih podjetjih, ki so bila v hujši krizi. Na primer obla?ilna industrija, ki je bila leta 2008 na tretjem mestu, v letih prej pa še dlje od vrha, je v letu krize (2009) prišla na prvo mesto. Diagnoze kot vzrok odsotnosti kažejo, da je število kratkotrajnih depresij padlo, ker se zaposleni bojijo, da bodo odpuš?eni, zato kljub depresiji hodijo v službo, pri ponavljajo?ih, hujših depresijah pa je odsotnost zaposlenih vse daljša, saj se je s povpre?no 60 dni dvignila na 80 dni in ve?. Opazili smo, da se je tudi teža endogenih bolezni, na primer shizofrenije, mo?no pove?ala. Vedeti je treba tudi, da ljudje, ki se vrnejo na delo po dolgi bolniški, pogosto niso popolnoma zdravi in težave se nadaljujejo. Sodelavci jim o?itajo, da so v njihovi odsotnosti morali opravljati še njihovo delo, nadrejeni jih gledajo postrani… Pri nas še nimamo razvite prakse, ki je razširjena ponekod v svetu, da strokovnjaki delavcem po daljši odsotnosti pomagajo vklju?iti se nazaj na delo.
Kakšni strokovnjaki so to?
Predvsem s podro?ja dela. Dobra podjetja se zavedajo, da je bistveno, da ?loveka nau?ijo novosti, nau?ijo, kako prebroditi težave ponovnega vklju?evanja v tim, opozorijo na spremenjen na?in dela… V njegovi odsotnosti je na primer v uporabi nov ra?unalniški program, zamenjan stroj v proizvodnji, uporabljajo se novi obrazci, spremenil se je proces dela in podobno. Ali pa se zgodi, da je delo v delav?evi odsotnosti opravljal nekdo drug, ki se je izkazal kot spretnejši, boljši, zato slednji ostaja na delu, prvega pa nau?ijo neko drugo delo, vendar tega ne sme sprejeti kot nekaj slabega. Tudi tega ga je potrebno nau?iti. Vendar je pri nas to zavedanje podjetij, da je klju?no ukvarjanje s ?lovekom, še zelo nizko.
Rada bi opozorila tudi na alarmanten dvig števila samomorov. O tem pri nas sicer ni zaželeno govoriti, a menim, da bi bilo treba sprožiti alarm predvsem zaradi ukrepov. Po podatkih IVZ se je leta 2009, ko je nastopila gospodarska kriza, po desetih letih upadanja števila samomorov, številka zvišala kar za 40. Ko sem se pogovarjala z ljudmi iz malih in srednjih podjetij, so povedali, da so prepri?ani, da so nekateri primeri samomorov povezani s krizo. Ko so se s tem soo?ali na primer v švicarskem Swissairu (že pred leti) ali francoskem Telekomu (2009), so na pritisk javnosti nemudoma uvedli preventivne ukrepe.
Vendar to so velika podjetja, pri nas pa ste omenili srednja in mala.
Da, omenila sem mala, vendar so v enaki krizi tudi velika podjetja. Vsekakor menim, da bi se v vseh podjetjih lahko naredilo ve? za prepre?evanje takšnih posledic. Spomnite se primera podizvajalca v Stožicah. V poslovilnem pismu je opisal razmere, pa se ni zgodilo ni?. Menim, da bi se vsaj v takih primerih moral sprožiti odgovor ljudi, skrbi me, ker postajamo neob?utljivi za stisko drugega.
V katerih panogah so ljudje najbolj ogroženi?
Zagotovo v gradbeni industriji, kjer smo imeli predvsem migrantske delavce. Sicer pa na splošno lahko re?em, da je duševno zdravje slovenskih delavcev slabše, kot je bilo kadarkoli doslej.
Se da prepoznati ?loveka, ki ima duševne težave, povezane z delom?
Se ga da, ?e ga aktivno iš?eš. To po?nejo zdrava podjetja. Povsem jasno je, da je prestrukturiranje podjetij dolgotrajen in kontinuiran proces. Pri tem je treba zaposlenim pomagati. Ko bo konec krize, bodo namre? iste zaposlene, ki jih zaradi krize trenutno ne potrebujejo, želeli zaposliti nazaj, ker imajo znanje in spretnosti, ki so za taka dela potrebni. Zato je potrebno najprej do takih delavcev imeti neki ?loveški odnos, ne ga odpustiti kot cunjo, poleg tega pa se je na odpuš?anje potrebno pripraviti že veliko pred tem. Ni dovolj, da odpuš?enega delavca izpla?aš, pomagati mu moraš najti drugo delo ali nau?iti novih spretnosti in znanj, ki mu bodo omogo?ale živeti naslednjih 25 ali 30 let. Predvsem in vseskozi pa moraš ohranjati njegovo dostojanstvo, druga?e bo zbolel. Takega odnosa pa pri nas v Sloveniji na žalost skoraj ni.
Kako naj podjetje poskrbi, da ima zdrave delavce na zdravih delovnih mestih?
?e se kot podjetje zavedaš pomena tega, uvajaš promocijske programe. Eden takih je program ?ili za delo, kjer na inštitutu vzgajamo svetovalce za promocijo zdravja v podjetjih. Obi?ajno na to izobraževanje prihodnje svetovalce usmerjajo osveš?ena podjetja. Pri?akujemo, da se bodo po?asi takega obnašanja navzela še druga podjetja. Po?asi se premiki že poznajo tudi pri nas in tega smo zelo veseli.
Kakšno je delovno mesto, zdravo za ?lovekovo duševnost?
?isto vsako delovno mesto je lahko tako. Ogromno je odvisno od sodelavcev, ?e te tim spodbuja k delu in ustvarjanju, ?e te spoštujejo in spodbujajo, preprosto, ?e v službo hodiš vesel, je to zdravo delovno mesto. Odnos med nadrejenimi in podrejenimi mora biti kar se da demokrati?en. A to se pri nas pogosto napak razume in spremeni v anarhijo ali izkoriš?anje. ?e nadrejeni prijateljsko naloži drugemu neko delo, to ne pomeni, da dela ni treba narediti, ta prošnja je enako resna, kot bi bila ukazovalna, le odnos je druga?en. Pomembna je tudi poštenost in pravi?nost. Vsega tega se je potrebno nau?iti, in to obe strani: delavci in delodajalci.
V slovenski družbi pa opažam majhno samokriti?nost tako delavcev kot menedžmenta. Ljudje se bojijo priznati svoje nesposobnosti, svojega neznanja. Menim, da je to tudi problem vzgoje.
Strokovnjaki na zadnji evropski konferenci o duševnem zdravju na delu so precej krivde dodeljevali srednjemu menedžmentu.
Posebej obremenjen je srednji menedžment in to posebej v ?asu prestrukturiranja. Ta doživlja pritiske od zgoraj (višjega menedžmenta) in od spodaj (delavcev). Ti bi morali biti deležni posebne obravnave, lahko tudi terapij, izobraževanj, kako ravnati z ljudmi in tudi kako ravnati v stiskah… Za primer: Ti ljudje so tisti, ki najpogosteje sporo?ajo delavcem, da so odpuš?eni, pa jih nikoli še nih?e ni nau?il, kako se slabo novico sporo?i.
Izvirna novica: Dnevnik, petek, 17.06.2011
?lanek je last medija Dnevnik.si
Dodaj odgovor