Depresijo je treba zdraviti, ne pa samo iskati razloge zanjo

Od 100.000 Slovencev, kolikor jih je ta trenutek depresivnih, jih bo pozdravljenih le 1500
Depresija je najbolj pogosta duševna motnja. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije ima to bolezen kar 121 milijonov ljudi, strokovnjaki pa so tudi ocenili, da je petina žensk v nekem trenutku v življenju v depresiji, vsaj enkrat v življenju pa naj bi se ta motnja pojavila pri 12 odstotkih moških. Depresija ljudi ovira pri vsakodnevnih dejavnostih, vodi v slabšanje kakovosti življenja, pove?uje obolevanje za drugimi boleznimi in nevarnost samomorilnega vedenja. Kljub temu pa le manjšina prizadetih obiš?e zdravnika in še redkeje so tudi ustrezno zdravljeni. Zakaj je tako, smo se pogovarjali z doc. dr. Andrejem Maruši?em, dr. med., direktorjem Inštituta za varovanje zdravja RS.

V svetu opažajo, da je depresije celo vse ve?. Kako to?
Zagotovo je vse ve? prepoznanih depresij, ni pa nujno, da je tudi vse ve? depresivnih ljudi. Ocenjujejo, da je depresivnih približno pet odstotkov ljudi, torej vsak dvajseti. Ta motnja zajame vso odraslo populacijo, lahko pa tudi otroke, ki so zaradi genetskih dejavnikov ali dejavnikov okolja bolj nagnjeni k razvoju depresije. Depresija se lahko zdi zelo pogosta tudi zato, ker se pogosto pokriva z drugimi motnjami, na primer anksioznostjo, to je kroni?no tesnobnostjo, veliko depresivnih ljudi pa ima lahko tudi agresivne in impulzivne poteze, kar se kaže kot nizka toleranca, nervoznost, eksplozivnost. Depresija se lahko nacepi tudi na motnje hranjenja. Skratka, je tako pogosta duševna motnja, da je neke vrsta kraljica duševnih motenj.

Kako se kaže?
Depresija obsega cel repertoar simptomov: biološke, kot so motnje spanja, apetita, spolnega poželenja, hotenja, volje, entuziazma, psihološke, kot so negativna razmišljanja o sedanjosti in prihodnosti, o svetu, o sebi, tak ?lovek ob?uti krivdo, tudi za stvari, za katere se prej ni po?util krivega, ima nizko samozavest in samopodobo, o sebi razmišlja kot o manj sposobnem, delavnem, u?inkovitem, pridnem, tudi manj lepem, izgubi na?rte za prihodnost in celo razvije suicidalnost. Potem so tukaj še družbeni simptomi: izolacija, ?lovek se umakne iz družbe.

To so zelo hude stvari. Kako to, da je kljub temu depresija zelo slabo prepoznana in slabo zdravljena?
To je res kar treba opaziti. Eden od razlogov, da se to ne zgodi, je socialna izolacija: ti ljudje se nekoliko umaknejo in so manj opazni. Tako ni nujno, da depresijo pri ?loveku opazijo, ?eprav je lahko že zelo huda – še posebej ?e tega ne želijo opaziti. In ravno tu je problem stigme, torej ozna?enosti depresije kot neke negativne bolezni, ki jo je bolje ne imeti. V takih primerih si simptomov, prvi?, oboleli ne bodo priznali, drugi?, tisti, ki so jih vseeno opazili, bodo to zamol?ali. Re?ejo, ah, saj bo, in odidejo. ?e bi pa imel tak ?lovek epilepti?ni napad, seveda ne bi kar odšli.

Tudi depresivni ljudje se izogibajo stika z zdravnikom.
?e k meni kot psihiatru pride depresiven ?lovek, ga lahko z antidepresivom v štirih tednih pozdravim (60 do 80 odstotkov ljudi). To je statistika. Potem lahko z raznimi dodatnimi zdravili uspeh dvignem na 90 odstotkov. Tako ostane desetina pacientov z odporno depresijo, pri katerih je potrebno uporabiti druge metode, na primer bolj ciljano psihoterapijo ali elektrokonvulzivno terapijo. Skratka, obstajajo metode, s katerimi lahko pozdravimo velik del prebivalstva z depresijo. Težava pa je, da oboleli sploh ne pride do zdravljenja. Od 100.000 Slovencev, kolikor jih je ta trenutek depresivnih, je takih, ki si bodo priznali, da imajo depresijo, in bodo odšli k splošnemu zdravniku, samo polovica. Od teh jih bo zdravnik samo polovico prepoznal kot depresivne. Med njimi jih spet polovica ne dobi zdravila, ker nekateri zdravniki depresije ne dojemajo kot prave bolezni. Zgolj zamahnejo z roko in bolniku re?ejo, seveda ste depresivni, ?e ste pa stari, ali jasno, da ste depresivni, ?e ste se pa lo?ili… Res, da je to jasno, a to ne zmanjša razlogov, zakaj te bolezni ne bi zdravili! To je enako, kot ?e bi zdravnik ?loveku z zlomljenim kolkom rekel, jasno, da imate zlomljen kolk, ?e ste pa padli! Razlogi ne zmanjšujejo težav in tudi ni? manj ne kli?ejo po zdravljenju!

Torej: od ?etrtine prepoznanih bolnikov jih bo zdravnik polovico ali celo manj zdravil z zdravili. A zelo pogosto jih bo zdravil z napa?nimi zdravili. V svetu in tudi v Sloveniji zdravniki namesto antidepresivov prepogosto predpisujejo razne anksiolitike; to so pomirjevala, ki u?inkujejo v pol ure, kakor hitro pa se izlo?ijo iz telesa, je ?lovek spet tam, kjer je bil, ker ne zdravijo bolezni. Antidepresivi pa zdravijo bolezen; po štirih tednih pride do druga?nega sproš?anja nevrotransmiterjev v možganih in ?loveku se razpoloženje spet dvigne na normalno raven.

?e nadaljujem: okoli štiri do pet odstotkov obolelih le dobi antidepresiv, a je težava, da ta zdravila velikokrat ostanejo v predalu. Bolniki, ki vztrajajo, pa z jemanjem antidepresiva prenehajo takoj, ko za?utijo, da se jim je razpoloženje nekoliko dvignilo: s tem pa je verjetnost ponovitve depresije sedemkrat ve?ja, kot ?e bi z zdravilom vztrajali še pol leta, saj je treba ravnovesje v možganih še nekaj ?asa ohranjati. Tako pridemo približno na odstotek in pol dejansko pozdravljenih bolnikov. Od 100.000 depresivnih Slovencev to pomeni 1500 dejansko pozdravljenih ljudi.

To je zelo slab izid. Kaj narediti, da bi se stvari izboljšale?
Predvsem je treba odpravljati predsodke, ?eš da je depresija povezana s slabotnostjo, šibkostjo. Zelo veliko znanih ljudi – na primer kraljica Viktorija in Winston Churchill – je imelo v življenju depresijo, a so bili kljub temu uspešni. ?e jo zdravimo, oziroma držimo v mejah normalnega, lahko tak ?lovek povsem normalno živi in je lahko zelo produktiven ?lan družbe. Tudi zdravstveno osebje bi moralo sprejeti, da je depresija bolezen, ki jo je treba zdraviti, ne pa iskati razloge, zakaj je ne zdraviti.

Kdaj lahko depresijo zdravi splošni zdravnik in kdaj mora bolnika poslati k psihiatru?
O depresiji kot bolezni govorimo, ko se simptomi, ki sem jih prej naštel, pojavljajo vsaj dva tedna. To nakazuje, da ne gre samo za akuten dogodek, prilagoditev organizma na stres, ampak da se je nekaj zgodilo v možganih in so ti odreagirali na nižjem nivoju funkcioniranja. V ve?ini primerov je depresija blaga in jo lahko u?inkovito odpravljamo s podporo bližnjih oseb, partnerja, prijateljev, skupin za samopomo?, obstajajo internetne strani, da lahko tak ?lovek kaj prebere o tem… Pri blagi depresiji pride že tudi v poštev kognitivno-vedenjska psihoterapija, ki je pri depresijah zelo u?inkovita. Ta terapija zamenjuje negativne misli s pozitivnimi, spreminja na?in razmišljanja bolnika, s tem pa s?asoma dosežemo, da pozitivni na?in razmišljanja bolniku postane lasten. Enako s pozitivnim vedenjem zamenjuje negativno, na primer s hojo na sprehod, v gore, torej da ?lovek nekaj naredi, ?etudi nima volje. Pri srednje težki depresiji mora ta terapija potekati pod vodstvom strokovnjaka. Pri težki depresiji pa je psihoterapijo potrebno kombinirati z antidepresivi.

Se depresija bolj pojavlja pozimi, ko je manj son?ne svetlobe, kar je tudi lahko eden izmed vzrokov za nastanek te motnje?
Pri nas to ni tako izrazito. Gre za sezonsko depresijo, ki se za?enja novembra in se kon?uje marca, vsako leto znova. Zanjo so poleg negativnih misli zna?ilni tudi druga?ni simptomi. Bolniku se pove?a apetit za ogljikove hidrate, so impulzivni, tudi suicidalni, zelo veliko spijo. Pri nas te motnje ni veliko, ker je svetilnosti ve? kot v severnih deželah, lahko pa pomanjkanje svetlobe pozimi poslabša že obstoje?o depresijo.

Avtorica ?lanka je: Mojca Loren?i?

?lanek je bil objavljen v Dnevniku, v ?etrtek, 17. marca 2005, a je še vedno aktulaen.
?lanek je last Dnevnika in avtorice.