Fobije

Ve?ini ljudi je strah zelo dobro poznano ?ustvo. V vsakdanjem življenju se z njim odzovemo v okoliš?inah, ko je ogroženo naše zdravje, življenje ali kakšna druga temeljna življenjska vrednota. Brez strahu bi imeli ljudje le neznatno možnost preživetja. V ?loveški evoluciji ima strah pomembno funkcijo, da zaš?iti posameznika pred nevarnostjo. Koristno vlogo strahu si z lahkoto predstavljamo pri pra?loveku, ki v savani zagleda leva. V istem trenutku se v njegovem organizmu sproži niz fizioloških procesov, ki organizem oskrbijo z energijo, povišana raven energije pa je v nevarnem položaju nujno potrebna za beg ali boj.

Zgodovina prou?evanja fobi?nih strahov sega v anti?no obdobje, ko so starogrški filozofi in zdravniki opisovali »skrivnostne fenomene« mo?nega strahu pred višino in odprtimi prostori. Raziskovanje in pojasnjevanje fobij v medicinskem kontekstu se je pojavilo v drugi polovici 19. stoletja, ko je Westphal (1892) v svoji klini?ni praksi uvedel pojem agorafobija (grško phobos – strah; agora – trg). Od takrat naprej so psihiatri v obravnavi pacientov z razli?nimi vrstami fobij sestavljali dolge sezname strahov in jim dajali grška ali latinska imena. Zgodnje klasifikacije fobij v današnjih diagnosti?nih opredelitvah in zdravljenju fobij nimajo pomembne klini?ne vrednosti. V pojasnjevanju fobij so bile v za?etku 20. stoletja v ospredju psihoanaliti?ne teorije, ki so jih s?asoma izpodrinili kognitivni in vedenjski modeli razumevanja in terapije duševnih motenj. Tudi v zadnjih desetletjih v psihoterapevtski obravnavi fobij še vedno prevladujejo koncepti in metode kognitivno vedenjske terapije, saj so se izkazali kot u?inkovit na?in obvladovanja anksioznosti in specifi?nih strahov.

Starodavni ?ustveni odziv v modernem svetu

V življenju današnjega ?loveka je v primerjavi z življenjem naših prednikov ve?ina ogrožajo?ih situacij abstraktne in ne fizi?ne narave. V vsakdanjih življenjskih okoliš?inah, kot so na primer intervju za službo, ?akanje na izvide medicinskih raziskav ali opravljanje pomembnega izpita, imamo ljudje težnjo, da se odzovemo enako, kot ?e bi šlo za nevarno fizi?no situacijo.
Za razumevanje razvoja fobij je treba poznati na?in delovanja živ?nega sistema v položaju, ko ljudje doživljamo strah. Ob doživljanju ?ustev, kot sta na primer strah ali jeza, se v našem telesu aktivira avtonomni živ?ni sistem. To je del živ?evja, ki uravnava nehotno, navidezno avtomati?no delovanje organov, žil, žlez in drugih tkiv v telesu. Avtonomno živ?evje se deli na dva dela: simpati?no in parasimpati?no. Simpati?no živ?evje na splošno pospešuje fiziološke procese v organizmu in je še posebej aktivno, ko smo telesno dejavni, v stanju stresa oziroma ko doživljamo ?ustva. Parasimpati?no živ?evje pa ima nasprotne u?inke in umirja fiziološko delovanje telesa ter prevladuje na primer pri po?itku ali v spanju. Oba sistema delujeta vzajemno in sta obi?ajno v ravnotežju. Med najpomembnejšimi u?inki, ki jih povzro?ajo nevrotransmiterji simpati?nega živ?evja, so pospešitev in okrepitev sr?nega utripa, razširitev dihalnih poti, razširitev žil v mišicah ter zožitev žil v koži in trebušnih organih. Ti u?inki se pri ve?ini ljudi kažejo kot hitro in plitko dihanje, razbijanje srca, suha usta, napetost mišic, znojenje, prebavne motnje in podobno. Poznavanje opisanih telesnih znakov ?ustvenega vzburjenja je v razvoju fobij zelo pomembno, saj jih ljudje pogosto zamenjujejo z znaki kakšne resne bolezni ali pa jih interpretirajo kot znak izgube nadzora. V primeru, ko si posameznik telesne znake strahu napa?no razlaga kot sr?ni infarkt ali izgubo nadzora, se njegov strah okrepi. S tem pa se pove?a delovanje simpatikusa, kar si oseba razlaga kot dokaz življenjske ogroženosti. Nepoznavanje telesnega izražanja strahu je eden od pomembnih dejavnikov razvoja pani?ne motnje; njena posledica pa je, kot bomo videli pozneje, agorafobija.

Aleksandra P. Meško je specialistka klini?ne psihologije, zaposlena v Centru za psihološko svetovanje Persona. Po kon?anem študiju psihologije je ve? kot desetletje delala v Psihiatri?ni bolnišnici Begunje na oddelku za kognitivno vedenjsko terapijo. Kon?ala je nekaj podiplomskih izobraževanj iz razli?nih psihoterapevtskih pristopov in ima evropsko diplomo na podro?ju kognitivno vedenjske terapije in transakcijske analize. Ob svetovanju in psihoterapiji ljudi z razli?nimi vrstami anksioznih motenj in depresij vodi tudi izobraževanje iz transakcijske analize, ki se ga udeležujejo strokovnjaki s podro?ja duševnega zdravja ter vzgoje in izobraževanja.

Vrste fobij

V psihiatri?nih klasifikacijah duševnih motenj so fobije uvrš?ene v kategorijo anksioznih motenj. Gre za motnje, pri katerih je prevladujo?i simptom doživljanje tesnobe, ki se lahko izraža v razli?nih stopnjah intenzivnosti in je lahko povezana z zna?ilnimi situacijami. Epidemiološke študije kažejo, da za raznimi oblikami fobij trpi približno 10 odstotkov populacije. Fobije delimo na tri velike skupine.

SPECIFI?NE FOBIJE

Za to vrsto fobij je zna?ilno, da se posameznik boji dolo?enih predmetov (npr. nožev, vre?k, ostrih predmetov …), živali (npr. insektov, psov, ma?k, ka? …) naravnih pojavov (grmenja, bliskanja, krvi, to?e …) ali medicinskih posegov (npr. odvzema krvi, obiska pri zobozdravniku …). V to skupino spadajo tudi situacijsko pogojeni strahovi, kot so strah višino, letenjem z letalom, pred vožnjo z dvigalom, pred požiranjem trde hrane in podobno. Zna?ilno je, da se ljudje fobi?nih objektov ali situacij izogibajo. Tako se bo na primer ?lovek, ki se boji višine, dosledno izogibal pogledu skozi okno v višjih nadstropjih stolpnice. Nekdo, ki se boji vožnje z dvigalom, bo vedno uporabljal stopniš?e. Nekatere specifi?ne fobije nimajo pomembnega vpliva na ?lovekovo življenje. Posameznik, ki se boji pajkov, bo pa? vedno, ko zagleda to žival, poklical na pomo? koga od bližnjih in zahteval, da ga odstrani iz njegove bližine. Veliko ljudi se s svojo fobijo sprijazni in ne iš?e pomo?i. ?lovek, ki se boji ka?, sicer ne gre na izlet v tropske kraje, druga?e pa njegovo življenje poteka po ustaljenih tirih. Vendar nekateri strahovi lahko ?loveku precej zagrenijo kakovost življenja; tako je na primer s strahom pred letenjem. Ta fobija lahko ?loveka onesposobi v izpolnjevanju poklicnih obveznosti, ki vklju?ujejo službena potovanja. Ljudje se obi?ajno odlo?ijo za zdravljenje fobije, kadar strah pomembno ovira njihovo družinsko, socialno ali poklicno življenje.

AGORAFOBIJA

Agorafobija izvorno pomeni strah pred odprtimi prostori. Današnje razumevanje agorafobije pa ne vklju?uje le strahu pred odprtimi prostori, ampak ta vrsta fobije ozna?uje predvsem strah pred kakršnokoli situacijo, v kateri bi ?lovek lahko doživel tesnobo ali intenziven strah. Agorafobija je obi?ajno posledica doživljanja pani?nih napadov. Pani?ni napad je izredno intenzivno doživetje strahu, ki se nepri?akovano izrazi kot pospešeno bitje srca, potenje, tresenje, ob?utek dušenja, bole?ina v prsnem košu, vrtoglavica ali ob?utek nerealnosti. Gre torej za aktivacijo simpati?nega živ?nega sistema. Pani?ne napade, ki lahko trajajo od nekaj minut do pol ure, mnogi ljudje doživljajo v obremenilnih življenjskih okoliš?inah, v stanju izgorelosti ali sklopu nekaterih drugih, predvsem anksiozno depresivnih motenj. Oseba, ki je enkrat ali nekajkrat doživela mo?no tesnobo ali pani?ni napad, se za?ne bati razmer in krajev, od koder se je težko umakniti ali kjer morebitna zdravniška pomo? ni na voljo. To pomeni, da je razvila strah pred strahom. Posameznik se boji, da bo ponovno doživel pani?ni napad, na primer med vožnjo z avtomobilom, v ?akalnici pri zdravniku, pri nakupovanju, v vrsti pred ban?nim okencem, na sprehodu po gozdu, med javnim nastopom v službi ali na fakulteti. Za?ne se izogibati številnih povsem obi?ajnih življenjskih položajev, kar v skrajnih primerih pomeni, da oseba nikamor ve? ne gre sama, ampak le v spremstvu sorodnika ali prijatelja. Tako pa seveda bistveno osiromaši svoje življenje.

SOCIALNA FOBIJA

Pri socialni fobiji je v ospredju doživljanje strahu ali treme v socialnih situacijah, kot sta na primer govorjenje ali nastopanje v skupini ljudi. Razni družabni dogodki so za ?loveka s socialno fobijo zelo obremenjujo?i, saj se boji, da bi ga drugi ljudje negativno ocenili. Socialna fobija je povezana s slabo samopodobo, v okviru katere ima ?lovek zelo visoko postavljena merila lastne vrednosti. Obi?ajno se posameznik ne zaveda svojih osebnih kvalitet, jih podcenjuje ali dojema kot same po sebi umevne. V interakcijah z drugimi ljudmi se ?lovek s socialno fobijo obi?ajno po?uti manjvrednega in doživlja sram. V medosebnih kontaktih je prijazen, vendar zadržan in umaknjen. Boji se izraziti svoje mnenje, saj bi se lahko izpostavil morebitni kritiki, ta pa je zanj zanikanje njegove lastne vrednosti. Za ljudi s socialno fobijo je nesprejemljivo, da bi bili v o?eh drugih videti neustrezni, dolgo?asni ali neumni. Vsako izražanje svoje osebnosti pomeni tveganje, da nekaterim ljudem ne bomo vše?, kar je za ljudi s socialno fobijo nesprejemljivo. V medosebnih interakcijah se ti ljudje kar naprej trudijo, da bi delovali pravilno in prilagojeno. Možnost, da bi jih kdo dojel kot nerodne, neumne ali dolgo?asne, jim zbuja mo?no notranjo napetost in tesnobo, ki se na telesni ravni izraža z že omenjenimi znaki delovanja simpati?nega živ?nega sistema. ?lovek s socialno fobijo ne želi, da bi drugi opazili, da se poti ali da se mu tresejo roke in glas, saj bi to pomenilo, da je pokazal svojo šibkost in neustreznost. Da bi prikril znake anksioznosti, razvije razli?ne strategije obvladovanja treme in tesnobe, na primer v pogovoru ostaja zadržan, obraz si pokriva z lasmi ali dlanmi, izogiba se pitju iz kozarcev ali prijema skodelice z obema rokama. Takšni poskusi nadzorovanja tesnobe in stalna borba proti strahu pa prvotno bojazen le še podkrepijo; bolj kot se ?lovek trudi prikriti svojo vznemirjenost, bolj je napet. V skrajnem primeru se v družabnih stikih ukvarja le še sam s seboj in s svojo sliko o tem, kako ga dojemajo drugi. Kratkoro?no pa mu najve? olajšanja prinese izogibanje skupinam ljudi ali družabnim dogodkom.

Nekateri strahovi lahko ?loveku precej poslabšajo kakovost življenja; tako je na primer s strahom pred letenjem.

Psihoterapija fobij ne terja dolgotrajne obravnave in ima le malo skupnega s Freudovim kav?em, kot je predstavljen v hollywoodskih filmih.

 
Kako se razvijejo fobije?

TRAVMATSKO POGOJENE FOBIJE

Psihološke teorije u?enja pojasnjujejo fobije kot nau?ene reakcije strahu. Vedenjski psihologi so dokazali, da se intenzivna ?ustvena stanja asociativno povežejo z zunanjimi okoliš?inami, v katerih trenutno smo. To lahko ponazorimo z zelo preprostimi primeri iz vsakdanjega življenja. ?lovek, ki ga je ugriznil pes, za?ne doživljati mo?an strah vsaki?, ko sre?a psa. Ravno tako se za?nejo bati vožnje z avtomobilom ljudje, ki so doživeli hudo prometno nesre?o. Deklica, ki se je skoraj zadušila z bonbonom, se za?ne bati in izogibati trde hrane. Zunanji dražljaj, ki spominja na travmati?no izkušnjo, v prihodnosti sproži enako ?ustveno reakcijo, kot jo je ?lovek doživljal v izvorni situaciji. Pri tem pa ima pomembno vlogo mehanizem generalizacije. ?ustvenega odziva namre? ne spodbudi le isti dražljaj, ki je obstajal v travmati?nih okoliš?inah, ampak lahko mo?no ?ustveno reakcijo sprožijo tudi dražljaji, ki so podobni izvornemu. Tako se lahko strah pri ?loveku, ki je doživel avtomobilsko nesre?o, iz bojazni pred vožnjo z avtomobilom razširi tudi na strah pred vožnjo z drugimi prevoznimi sredstvi. Strah se torej lahko razširi na mnoge situacije in ljudje s preteklimi travmati?nimi izkušnjami za?nejo delovati v skladu z izrekom: »Kogar je pi?ila ka?a, se boji zvite vrvi.«

U?ENJE PO MODELU

Mnoge fobije se razvijejo po na?elu mehanizmov ponotranjenja in poistovetenja v kontekstu medosebnih odnosov. Predvsem v obdobju otroštva prevzamemo ali se nau?imo dolo?enega vedenja od svojih staršev, vrstnikov ali drugih pomembnih ljudi. Deklica, ki opazuje pani?no reakcijo svoje mame ob stiku s pajkom ali ma?ko, se lahko nehote poistoveti z maminim odzivom in za?ne tudi sama v istem položaju doživljati intenziven strah.

RAZVOJNO POGOJENE FOBIJE

V razli?nih razvojnih obdobjih našega življenja so v ospredju nekateri tipi?ni strahovi, ki jih obi?ajno obravnavamo kot normalne in prehodne. Ve?ina od nas se iz svojega otroštva spominja strahu pred temo, pred dolo?enimi živalmi,  bojazni pred zapuš?enostjo ali smrtjo, strahu pred vodo, grmenjem in bliskanjem ali strahu pred injekcijami, ranami in zdravniki. Mnogi strahovi so povezani z zna?ilnostmi otroškega mišljenja, ki je v zgodnjih letih precej magi?no obarvano in poteka na ravni konkretnih miselnih operacij. Ob ugodnih razvojnih okoliš?inah otrok s?asoma preraste bojazni pred zapuš?enostjo ali strahove pred volkodlaki, nekateri strahovi pa se lahko ohranijo in se kažejo tudi v odraslem obdobju. To se obi?ajno dogaja pri otrocih, ki ob doživljanju svojih bojazni in strahov niso imeli podpore odraslih. V pogovoru z otrokom namre? odrasli vplivamo na oblikovanje njegovih razlag in sklepov o pomembnih življenjskih dogodkih in jih poskušamo uskladiti z realnostjo. Tako lahko pomirjujo?e besede in mamina razlaga, zakaj ni mogo?e, da bi se pod posteljo skrival tiger, pomagajo otroku prebroditi strahove, ki se porajajo v njegovi glavi. Mnogi strahovi iz obdobja otroštva se ohranjajo tudi, ?e je otrok v ?asu odraš?anja pretirano zaš?iten. To pomeni, da ga starši varujejo pred raznimi možnimi neprijetnimi situacijami, s tem pa omejujejo njegovo lastno preverjanje strahov v realnosti. ?e otroku, ki se na morju boji vode, vedno znova omogo?imo umik, ga s tem prikrajšamo za izkušnjo, da se ob ?ofotanju na obali njegovi strahovi niso uresni?ili. Spretni starši obi?ajno z naklonjenostjo in spodbudami opogumljajo otroka, da se postopno izpostavlja okoliš?inam, ki se jih boji.

Zdravljenje fobij

Pretirane strahove lahko uspešno zdravimo s psihološko in biološko terapijo. V psihiatri?ni obravnavi fobij, ki se pojavljajo v sklopu anksioznih motenj in depresij, je temeljno predvsem zdravljenje z zdravili. Simptome strahu lahko ublažijo antidepresivi in anksiolitiki. Pacienti so ob obisku zdravnika pou?eni o morebitnih stranskih u?inkih predpisanih zdravil ter možnostih razvoja odvisnosti ob pretirani uporabi anksiolitikov. Med psihoterapevtskimi na?ini zdravljenja pa so zelo u?inkovite metode kognitivno vedenjske terapije. Osnovni princip obravnave fobij temelji na prekinjanju izogibanja ogrožajo?im situacijam. Izogibanje je namre? pomemben vzdrževalni dejavnik fobije. ?lovek, ki se vedno znova izogne govorjenju v skupini, ne more dobiti pozitivnih izkušenj, na podlagi katerih bi njegova tesnoba lahko izzvenela. Oseba, ki se boji vožnje z dvigalom, v svoji domišljiji redno utrjuje strah pred možno zadušitvijo, nikoli pa si ne da priložnosti, da bi svoja katastrofi?na pri?akovanja preverila v realnosti. Ena od pomembnih tehnik zdravljenja fobij je postopno izpostavljanje okoliš?inam, ki posamezniku zbujajo strah. Terapevt in pacient skupaj oblikujeta hierarhijo ogrožajo?ih situacij in opredelita na?rt postopnega soo?anja z okoliš?inami, ki se jih je posameznik doslej izogibal. Pacient se v psihoterapiji nau?i tehnik pomirjanja strahu, kot so razli?ne dihalne vaje, preusmerjanje pozornosti, pomirjanje z notranjim dialogom in podobno. Temeljno na?elo izpostavljanja je vztrajanje v situaciji, se dokler se strah ne zmanjša na raven, ki je za ?loveka sprejemljiva. V ogrožajo?i situaciji lahko posameznik uporablja sprostitvene vaje, saj tako združujemo ob?utke sproš?enosti in razmere, v katerih se pojavlja strah. Kognitivno vedenjska terapija v zdravljenju fobij na sistemati?en na?in uporablja postopke blažitve strahu, ki jih ljudje v vsakdanjem življenju spontano uporabljamo. Skoraj vsak ?lovek ima v preteklosti vsaj eno izkušnjo uspešnega spopadanja s stresnimi situacijami. Tako se lahko dijak ob predlogu, da vsak dan v enem od razredov predstavi seminarsko nalogo, po nekaj dneh zave, da se je njegova trema ob?utno zmanjšala in da je predstavitev naloge pred skupino postalo rutinsko in povsem obi?ajno opravilo. Pogosto in kontinuirano izpostavljanje ogrožajo?im situacijam je bistveni, vendar ne edini del zdravljenja strahov. V psihoterapiji se vedno prilagajamo individualnim posebnostim posameznika in po potrebi v obravnavo vklju?ujemo na?ela razli?nih terapevtskih pristopov. Predvsem v zdravljenju specifi?nih in travmatsko pogojenih fobij so zelo u?inkovite tehnike nevrolingvisti?ne psihoterapije, ki spreminjajo posameznikove domišljijske predstave ogrožajo?ih situacij. ?e nam pretirani strahovi otežujejo življenje in ovirajo izpolnjevanje pomembnih ciljev, je vsekakor smiselno, da poiš?emo profesionalno pomo?. Psihoterapija fobij ne terja dolgotrajne obravnave in ima le malo skupnega s Freudovim kav?em, kot je predstavljen v hollywoodskih filmih. Zdravljenje strahov in tesnobe lahko ponazorimo s starim kitajskim pregovorom: »Ni mogo?e spremeniti, da pti?i strahu in skrbi ne bi ob?asno preletavali naše glave, vendar lahko prepre?imo, da bi si v naših laseh spletali gnezda.

BESEDILO : Aleksandra P. Meško

Izvirna novica: revija GEA januar 2012

?lanek je last medija revija GEA in avtorice