Gugalnica – Žiga Valeti?

Gugalnica je naslov novega mladinskega romana v obliki stripa avtorjev Žige Valeti?a, ki je napisal scenarij, in striparja Gašperja Rusa. Delo obravnava zahtevno problematiko samomora, in sicer skozi o?i otroka. V zgodbi se fant, ?igar o?e je kon?al življenje s samomorom, kot odrasel moški soo?a s tem, kako naj h?eri na primeren na?in pove, da je njegov o?e naredil samomor. Tako najprej skozi njegove otroške, potem pa odrasle o?i spoznamo, da takega dejanja »do konca ne preboliš nikoli«.

Zakaj ste napisali tako knjigo?

Za to sem se odlo?il, ko sem si pri preu?evanju tematike samomora za poljudnoznanstveno delo Samomor, ve?plastni fenomen ogledal dokumentarni film o otrocih iz družin, kjer se je zgodil samomor. Zelo me je ganilo. Videl sem, da si mladi, ki imajo podobno izkušnjo, lahko izkažejo zelo pomembno razumevanje. V tem sem videl možnost, da nekaj, kar je globoko ganilo mene, prenesem tudi na bralce.

V knjigi to opišete tako, da fant v koloniji na morju spozna deklico, ki je v prometni nesre?i izgubila mamo. Je mogo?e primerjati ti dve izgubi, zaradi samomora in prometne nesre?e?

V obeh primerih gre za izgubo v ranem otroštvu in v tem smislu sta si izgubi podobni. V?asih otroke podcenjujemo, a so otroci vendarle
osebnosti in imajo najmanj toliko kapacitete ?ustvovanja kot mi odrasli.
Drug drugemu lahko prisluhnejo in tudi nekaj dajo. Pri njih je to morda
celo bolj spontano, pri odraslih pa je toliko pregrad in razlik, da
v?asih te omejitve težko presegamo.

Se vam zdi, da so svojci samomorilcev, pravite jim »preživele žrtve samomora«, spregledani v problematiki samomora?

O tem sem prepri?an. Trenutno z eno od slovenskih založb pripravljam prevod knjige Žalovanje po samomoru bližnjega. V Sloveniji deluje nekaj skupin za svojce. Tam spoznajo ljudi, ki imajo enako izkušnjo, spoznajo, da niso edini, ki se sprašujejo, zakaj se je to zgodilo, kaj sem naredil narobe, sem sploh kaj naredil narobe… To so vprašanja, ki so stalna, ki ne izginejo. Med ljudmi s podobno izkušnjo za?utijo, da so sprejeti, saj niso edini, ki se mu?ijo s temi vprašanji.

V knjigi Samomor, ve?plastni fenomen navajate, da samomor prizadene vsaj pet ljudi in obremeni še dve naslednji generaciji. To so hude posledice, veliko ljudi mora živeti s tem.

Samomor je v ve?ini primerov dejanje, ki je storjeno iz stiske, zato gre za tragedijo. Najprej je to osebna tragedija, potem družinska in na koncu tudi družbena. Osebno samomora kot dejanja ne morem obsojati. ?e ljudje ne bi imeli fizi?ne možnosti, da izpeljemo to dejanje, ga tudi ne bi izpeljali. Samomor se torej ne prepre?uje iz moralisti?nih vzgibov, ?eš, to se ne sme delati, ampak zato, ker je to tragedija.

Na predstavitvi knjige Gugalnica ste dejali, da si želite, da bi imela knjiga tudi preventivni u?inek: da bi ljudje, ki jo berejo in so v stiski, pomislili, kako s tem dejanjem prizadenejo svoje bližnje. Pa je sploh mogo?e, da ko je ?lovek v takšni stiski, samomora ne naredi zaradi misli na posledice, ki jih bodo nosili bližnji?

To je sicer rekel nekdo drug, ampak vseeno mislim, da mnogo ljudi tega dejanja ne naredi ravno zaradi tega. V mnogih primerih se izkaže, da so resnejše težave trajale neko obdobje v življenju in so potem prešle. V tem smislu je bilo veliko samomorov že samodejno prepre?enih z mislijo na bližnje. Je pa v akutnih stanjih depresije, pri katerih svoje naredi tudi biokemija, težko razmišljati o soljudeh. Pri prepre?evanju samomora se mi zdi pomembno še nekaj: ljudje moramo v življenju ?ustvovati. Ni dovolj, da samo analiziramo, racionaliziramo. Graditi moramo iskrene, odkrite odnose v družini, v družbi in tudi do samih sebe. ?e ni odkritega notranjega in zunanjega dialoga in se stvari stalno pometajo pod preprogo, pride do težav.

Zdi se mi, da nam Slovencem to ne gre najbolje od rok. Je tudi v tem mogo?e iskati razlog, da je pri nas tako veliko samomorov?

Razlogi za samomore so razli?ni. Vedno je to individualna zgodba, vsak ?lovek, ki o tem razmišlja, ima svojo osebno travmo. Strokovnjakinja za samomor dr. Onja Tekav?i? Grad je naredila shemo psiholoških zna?ilnosti Slovencev, ki so lahko povezane z visoko samomorilnostjo in ena je, da agresijo obra?amo navznoter. V tem smislu so se mi protesti, ki so se dogajali zadnjo zimo, zdeli pomemben korak. Na lepem se je zgodilo, da je bila agresija usmerjena navzven. To ne pomeni, da je šlo za divjanje po ulicah, saj je bilo tega vendarle malo, gre za jezo, gnev, ki ga ljudje ne želimo ve? tla?iti v sebi, ampak ga želimo izraziti na kontroliran na?in, da dosežemo neke konstruktivne družbene spremembe. V tem smislu se narava Slovencev vendarle spreminja. Nekateri vzporedni pojavi pa so nakazali, da se krepi tudi naša samoironija.

Humor je pomemben element v vašem pisanju. Se vam zdi, da je ?lovek, ko zna s humorjem pogledati na svoje težave, morda tudi duševne narave, že v bistvu zdrav?

Z duševnimi težavami se lahko spoprijemamo enako odlo?no kot s fizi?nimi boleznimi. Treba se je boriti, truditi. Ja, tudi s pomo?jo humorja. Na?eloma so ljudje, ki jih pestijo duševne težave, nekoliko bolj suicidalno ogroženi. Nekaterih tovrstnih težav se niti ne da odpraviti in je zato potrebno zdravljenje z zdravili in prilagajanje tem težavam. Najslabše je, kadar je to pospremljeno z alkoholizmom, saj ima prav kombinacija depresije in alkoholizma veliko zaslug za visoko slovensko samomorilnost. Pomemben del duševnih težav je na drugi strani pogojen s socialnimi dejavniki, kot je na primer ekonomska ogroženost. Je pa zanimivo, da nam samomor, kot vsaka druga smrt, veliko sporo?a o življenju samem. Statistike povedo, da se na en dokon?an samomor zgodi okoli 20 poskusov samomora. Vzeti si življenje je zelo težko, saj ima naš psihofizi?ni ustroj neverjetno samoohranitveno težnjo. Mnogim, ki so poskušali izpeljati samomor, a ga niso dokon?ali, je to odprlo o?i o mo?i življenja, zato tega dejanja niso ve? poskusili ponoviti. Smrt je del življenja, prišla bo sama po sebi, in kadar koli se misel na samomor zdi odrešilna, se lahko zdi enako odrešilna že misel na smrt in na to, da smo minljivi.

Nedavno je odjeknila novica o samomoru Borisa Strela. Se vam zdi, da smo se mediji pravilno odzvali na to novico?

Predvsem se država pravilno ne odziva na pojav samomora. ?e bi sprejeli nacionalni program prepre?evanja samomora, bi se mediji v trenutkih, ko je treba poro?ati o samomoru znane osebe, imeli kam obrniti po komentar.

Ali o samomoru sploh poro?ati?

O samomoru je treba poro?ati, druga?e postane tabu. V primeru tragi?ne smrti Borisa Strela je le eden od tiskanih medijev objavil stavek, da naj bi si po prvih informacijah vzel življenje, v nadaljnjih štirinajstih dneh pa nih?e nikjer ni govoril, zaradi ?esa je gospod umrl. Bralci so ?utili, da je zadaj nekaj, ?esar si nih?e ne upa izgovoriti. Pazljivost ni problemati?na, problemati?no je, ?e informacijo povsem zamol?imo. Tako je prišel rumeni medij, dal dogodek na naslovno stran in s senzacionalizmom morda tudi kaj zaslužil. Pravilen na?in poro?anja o samomoru je, da hkrati povemo, da je samomor tragedija, povezana z ve? stvarmi. V primeru samomora pevca Kurta Cobaina je ponekod v ZDA, kjer so ta samomor senzacionalisti?no romantizirali, prišlo v naslednjih štirinajstih dneh do poplave samomorov. Drugje, kjer so skromno, zadržano povedali, da je bil samomor povezan z uživanjem drog in z duševnimi težavami in da je to tudi družinska tragedija, tega u?inka ni bilo.

Mediji naj bi poro?ali o samomoru tudi tako, da opozorimo, da je samomor mogo?e prepre?iti. A spomnim se klica zelo prizadetega bralca, ki se je jezil, ali se sploh zavedamo, kaj ob takem pisanju ob?utijo svojci: krivdo, da samomora svojega bližnjega niso uspeli prepre?iti.

Družinski ?lani samomora ne morejo vedno prepre?iti. Samomor je najprej osebna tragedija, šele potem družinska. Razlogi za samomor so razli?ni, eden med njimi je akutna depresija. Ko ?lovek izkusi akutno depresijo, po eni uri tega stanja ne more, da ne bi razmišljal o smrti, saj je tako grozno.

Gugalnica je vaša tretja knjiga o samomoru. Zakaj vas ta problematika tako zanima?

Pri 19 letih sem imel prometno nesre?o, v kateri sem bil sokriv in je umrl moj najboljši prijatelj. Pol leta zatem so se v meni za?ela dogajati huda nihanja, hude depresije in potem stanja neke sre?e, blaženosti, recimo temu manije oziroma evforije, kar so simptomi bipolarne motnje. To je trajalo štiri leta in depresije so bile dejansko obupne. To niso obi?ajni življenjski vzponi in padci, ki so tudi lahko zelo zahtevni, ampak je to stanje, ki je biokemi?no pogojeno. Razsuje ti življenje, vsako razmišljanje o karieri, družini, poklicu, vse je ni?no. Samomora nisem nikdar na?rtoval, ta misel me je odbijala. Po štirih letih se je stanje umirilo in deset let zatem sem s ?asovne distance napisal humoristi?ni roman Tunel, trgovina s samomorilskimi pripomo?ki. Potem sem šel naprej, zanimali so me strokovni vidiki tega pojava, ampak kmalu sem ugotovil, da v Sloveniji skorajda ni knjig, ki bi tematizirale samomor. To se mi je zdelo nepojmljivo, saj vendar živimo v državi, ki ima visoko stopnjo samomorilnosti. Zadnjo tako knjigo, ki bi bila lahko razumljiva širši javnosti, je v 70. letih prejšnjega stoletja napisal Lev Mil?inski. Prav zaradi tega sem se odlo?il za pisanje dela Samomor, ve?plastni fenomen, ki temelji na tuji in doma?i strokovni literaturi.

Avtorica: Mojca Loren?i?

Izvirna novica: Dnevnik , 16.5.2013

?lanek je last medija Dnevnik.si in avtorice