Intervju z Doris Adam?i? Pavlov?i?, psihoterapevtko

Kar se ?lovek nau?i, se lahko tudi odu?i

Veliko se govori o depresiji; zdi se, da ne znamo biti ve? samo žalostni ali slabe volje, ampak že vsako nejevoljo imenujemo depresija; se vam zdi to pretirano?
Vse ve? se govori o depresiji, vse ve? pa tudi o našem telesnem in duševnem zdravju. Informiranost je potrebna in koristna, vedno pa obstajajo pretiravanja. Pogosto slišimo, da je depresivnost realno in objektivno odzivanje na današnje dogajanje v svetu. Ali gre za pravilno uporabo pojma ali gre lahko, kot pravite, samo za slabo voljo? Pretirano razmišljanje o stvareh, na katere nimamo vpliva, lahko ?loveka dejansko pahne v kroni?no slabo razpoloženje. Težav je že tako preve?, marsikatero pa si ustvarimo sami. Napa?ne interpretacije, miselna izkrivljanja (denimo vse mi gre narobe, ni?esar nisem naredil, konec me bo, nenehno sem v depresiji, ni?esar se ne morem prav lotiti itd.) so stalnica našega življenja, ne zavedamo pa se, da nas vodijo v slabo razpoloženje. Beremo o pozitivnem mišljenju, a si ga razlagamo sicer kot nekaj dobrega, vendar nedosegljivega in tujega.

Nakopi?ena negativna razmišljanja, napa?ne zaznave in doživljanja so sestavni del razpoloženjskih motenj. Pri njihovem zdravljenju je med naju?inkovitejšimi metodami vedenjsko kognitivna terapija. Da o depresijah ve? govorimo, obstajajo razlogi. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije bodo do leta 2020 postale drugi najve?ji svetovni zdravstveni problem, takoj za boleznimi srca in ožilja. Kažejo tudi, da pestijo 75 odstotkov psihiatri?ne populacije. Poznamo ve? oblik in stopenj depresij. Na njihov nastanek vpliva ve? razlogov: biološki (motnje v funkcioniranju kemi?nih prenašalcev, dedni), psihološki in socialni. Zdravljenje vklju?uje medikamentno terapijo, psihoterapijo ali kombinacijo obeh, odvisno od vrste in globine motnje.

S kakšnimi težavami prihajajo Ijudje k vam kot psihoterapevtki?

Od reševanja konkretnih življenjskih problemov, u?enja obvladovanja stresa, do »dela na sebi«. Najve? se ukvarjam s kognitivno terapijo anksioznih in depresivnih motenj. Med anksioznimi motnjami, to so strahovi in tesnobe, so najpogostejši socialne fobije, pani?ni napadi, razli?ne fobije (agorafobija), obsesivno-kompulzivne motnje, posttravmatske stresne motnje. V splošni populaciji je najve? socialne anksioznosti, to je strahu pred kriti?nim, negativnim mnenjem drugih, pred nastopi, obremenjenosti s tem, kaj si bodo Ijudje mislili, kaj bodo rekli, strahu, da bi izpadel neumen, neroden, ?uden. študije navajajo, da je Ijudi s to težavo v ZDA 17 milijonov. ?ustvena stanja strahu podpirajo iracionalne razlage, miselna izkrivljenja, ki postanejo predmet obravnave v kognitivni terapiji. Glavna teza vedenjsko kognitivne terapije je, da mišljenje vpliva na ?lovekovo vedenje in ?ustvovanje. S spremembo mišljenja vplivamo na spremembo razpoloženja in vedenja.                              

Ali je socialna anksioznost, kamor spada tudi strah pred tem, da bi se osmešili ga kje polomil in podobno, povezana s pomanjkanjem samozavesti?             

Ob?utljivost za lastno vrednost in spoštovanje v socialnih odnosih je obi?ajna in se za?ne razvijati že zgodaj v otroški dobi že pri ?etrtem oz. petem letu starosti, ko postaja otroku pomembno, kako ga vidi in presoja ne samo družina, ampak tudi okolica, prijatelji. Strah ga je kritike, nor?evanja, posmeha, da bi bil druga?en, nenavaden, ?uden. Kolikor uspešnejši in spretnejši je v socialnih stikih, toliko bolj lahko postaja samozavesten, in narobe: neuspeh med vrstniki znižuje njegovo samozavest. Na gotovost v socialnih stikih vpliva ve? stvari, med drugim kako ima posameznik razvite socialne veš?ine, koliko se izogiba stikom, njegova ob?utljivost, sramežljivost, osebnostne lastnosti (introvertiranost). še posebno pomembno obdobje socializacije je adolescenca, ko je najpomembnejša vrednostna sodba vrstnikov. Tudi v poznejših obdobjih življenja Ijudje izražajo strah pred kritiko, ?eš kaj si bodo mislili drugi, kaj bodo rekli. Lahko se vprašamo, kje je meja med normalno socializacijo in motnjo. Kdaj govorimo o socialni fobiji kot motnji? Takrat, ko so strahovi pred kriti?no oceno, negativnim vrednotenjem tako veliki, da se za?ne ?lovek izogibati takšnim okoliš?inam in je ovirano njegovo vsakdanje funkcioniranje, beži pred službenimi in družabnimi obveznostmi, ne sprejme napredovanja in podobno. Kot re?eno, strahovi vplivajo na zniževanje samozavesti, spopadanje s strahovi pa ravno nasprotno: zvišuje samozavest. Med lastnostmi Ijudi s socialno anksioznostjo pogosto najdemo hkrati pretirano ob?utljivost in pretirano samokriti?nost.

Kdaj se ?lovek zave, da potrebuje pomo?, in poiš?e psihoterapevta?

Ponavadi takrat, ko si ne more ve? pomagati sam, ko vidi, da se je spremenil, da ni ve? kos vsakodnevnim obremenitvam, ko je njegovo normalno delovanje hudo ovirano. Depresija se, na primer, kaže v motnjah vitalnih življenjskih funkcij, ?lovek ne more spati, nima apetita, hujša, je brez volje, brez idej, utrujen, težko se zbere, v njem ni ni? optimizma. Sledijo ob?utki manjvrednosti, krivde, brezizhodnosti. Sebe, svet in prihodnost vidi negativno, obremenjujo?e in brezperspektivno, pri ?emer trpita on in njegova okolica. Tisti, ki že imajo izkušnjo z depresijo in se jim takšno stanje ponovi, prepoznajo simptome in lahko takoj poiš?ejo pomo?. Vedo, da je bolje in lažje, ?e se zdravljenje za?ne ?im prej, motnja je lažje obvladljiva. Ljudje, ki imajo anksiozne motnje, pridejo na terapijo takrat, ko vidijo, da je kakovost njihovega življenja krepko na?eta, ko jih razli?ni strahovi in tesnobe že mo?no ovirajo in bremenijo.

Kakšno je vaše prvo sre?anje z bolnikom? Vam ve? pove besedno ali nebesedno izražanje?

Pacient pride s svojo »pritožbo«. Poslušam njegovo zgodbo, kakšne so težave, koliko ?asa trajajo, in si ustvarjam sliko in koncept za delo. Pomembni sta verbalna in neverbalna govorica, usklajenost obeh. Ljudje se manj zavedamo neverbalne, pristnejša je, manj pod našo kontrolo. Baje obsega 65 odstotkov komunikacije, sem štejemo tudi ton glasu. Zanimivo je, kako bolnik imenuje svoje težave, ?emu jih pripisuje, psihološkim ali organskim vzrokom. Predvsem pri pani?nih motnjah so pacienti v?asih za?udeni, da so se znašli pri psihoterapevtu. Ko jih zdravnik somatsko pregleda in je vse v redu, jih napoti k nam. Kar nekaj ?asa je treba, da pri sebi najdejo povezavo med psihi?nim in telesnim. Takšnih presene?enj pa je vse manj, saj je vse ve? informacij, ki ozaveš?ajo Ijudi, da ?ustva vplivajo na telo, da niso nekje zunaj nas in da je fiziološka komponenta, ki jo ?utimo, sestavni del ?ustev.

?ustva imajo izjemno vlogo, pa vendar jim je bilo v preteklosti namenjene le malo pozornosti.

?lovek je ?ustveno in razumsko bitje. Imamo star pregovor zdrav duh v zdravem telesu; duša in telo sta eno. Lo?evanje razuma od ?ustev lahko pelje v težave. Stališ?a do ?ustev so bila v naši vzgoji pogosto negativna, pojmovana kot odsev šibkosti, nemo?i, lastna ženskam, moški kot mo?nejši naj jih ne bi izražali. Postopoma se spreminjajo, govori se o ?ustveni inteligenci, najvišji obliki ?lovekovega delovanja kot sintezi na najvišji možganski ravni. Tudi najboljše poslovne odlo?itve vklju?ujejo ob?utke, ?ustva. Samo mišljenje brez ?ustev je trda, hendikepirana kategorija. Prav tako pa ne morejo biti kar razpuš?ena, brez nadzora. ?e ?lovek doživlja izgubo kontrole, nastopi huda notranja stiska, kar je o?itno denimo pri napadih panike, strahovih. Prepogosto poskuša ?ustva zanikati, potla?iti, kar pa je za zdravje in odnose škodljivo. Kot primer naj navedem neustrezno žalovanje: ?loveku, ki se ob smrt bližnjega upira žalovanju in se vede, kot da se ni ni? zgodilo, se lahko zgodi, da se za?no ?ustva oglašati s telesnimi težavami, psihosomatiko. Potla?evanje mo?nih ?ustev, torej tudi jeze in žalosti, se dolgoro?no ne obnese. Ko je ?lovek žalosten, je normalno, da zajoka, da razkrije svojo bole?ino. ?im ve?krat bo spregovoril, si priznal stisko, odprl rano, prej se bo iz?istila. Nakopi?ena ?ustva, predvsem jeze, strahu, žalosti, lahko v stresnih trenutkih nekontrolirano privrejo na dan. U?enje obvladovanja je pomembna naloga vedenjsko kognitivne terapije. Neobvladana ?ustva ?loveka uni?ujejo, obvladovana oz. uravnovešena pa ga plemenitijo in bogatijo.

Ljudje pogosto re?emo, da smo preve? ?ustveni in da je to naša napaka. Verjetno mislimo na bojazen, da se ne bi mogli obvladovati.

Ljudi je strah, da ne bi mogli nadzorovati svojih ?ustev. Ob njihovi aktivaciji se sprožijo kemi?ni prenašalci, torej adrenalin in kortizol, kar ?utimo v telesu kot intenzivne ob?utke. Ljudje se bojijo, da jih ne bodo mogli obvladati. S prepoznavanjem in ozaveš?anjem telesnih ob?utkov razli?nih ?ustvenih stanj se u?ijo tudi obvladovanja. Ob?utki strahu so skrajno neprijetni, pri anksioznih motnjah pa so še napa?no interpretirani: pacient misli, da se mu bo zmešalo, da bo umrl, izgubil zavest. Iracionalne misli preverjamo v kognitivni terapiji, testiramo, iš?emo racionalne odgovore. Pogosto si Ijudje razlagajo svoje težave kot odsev šibkosti, pretirane ?ustvenosti, kot sem že rekla. Pa vendar dajo ?ustva kakovost našemu življenju, ga naredijo bogatejšega, žlahtnejšega.

Ali se ?ustvenost z leti pove?uje?

V starosti je lahko ?ustvovanje bolj labilno zaradi popuš?anja kognitivnih funkcij in s tem slabšega nadzora ?ustev. Pomembno je, da se Ijudje tedaj ne zapustijo, da ostajajo ?im dlje umsko in socialno dejavni. Zadnje je mogo?e še pomembnejše.

Stres povzro?i mnogo bolezni, pogosto je omenjen kot vzrok za depresije. Kdaj se ?lovek nanj odzove z depresijo?

Stres je svetovna epidemija, ki ogroža celotno družbo, škodi zdravju posameznika, povzro?a izgube v gospodarstvu. Nastaja kot posledica nenehnih sprememb v našem okoIju. Stres je odziv telesa na pritiske. Sprožijo ga lahko razli?ni dogodki ali ?ustva. Nekateri pritiski minejo hitro, drugi, predvsem ?ustveni, ne popustijo in nas glodajo dan za dnem. Kakšen bo odziv telesa, je odvisno od našega dojemanja položaja, naše presoje, kako si stvari razložimo v glavi. Po kognitivni teoriji je stres neskladje med dojemanjem zahtev in sposobnostjo za njihovo obvladovanje. To razmerje vpliva, ali bo prijazen ali škodljiv, na katero stran se bo nagnila tehtnica. V ?lovekovi naravi je že od nekdaj težnja po prilagoditvi. Na zmanjševanje zahtev lahko vpliva ve?ja organiziranost v življenju, dolo?anje prednostnih nalog, postavljanje realnih ciljev, izogibanje perfekcionizmu, u?enje, da se potegnemo zase. Na pove?evanje sposobnosti vplivajo u?enje sproš?anja, pozitivno mišljenje, smisel za humor, jasno izražanje potreb, želja, skrb za telesno zdravje, torej zdrava prehrana, telovadba, spanje. Težavno pri stresu je, da se ga pogosto ne zavedamo ali pa ne znamo predvideti posledic. Najbolj zahrbtno je, ker se postopoma nabira, opazimo ga šele, ko je prepozno, ko pregorimo. Skrb zase pogosto prevzamemo šele takrat, ko nas prisili bolezen. V splošne ambulante pride od 60 do 80 odstotkov bolnikov zaradi stresa oz. gre za psihološke vzroke bolezni. Pri moških so najpogostejše bolezni srca in ožilja, pri ženskah težave s š?itnico. Ljudje se razli?no odzivajo nanj: nekateri z želod?nimi težavami, glavoboli, alergijami, drugi z anksioznimi motnjami, depresijo. Za razvoj motnje obi?ajno obstajajo dispozicije.

Lahko kaj ve? poveste o vedenjsko kognitivni terapiji? Kako razlaga ?ustvene motnje?

Najprej morda, kaj pomeni izraz kognitivno. Kognitivni procesi so spoznavni procesi, torej naše zaznave, predstave, dojemanje, sklepanje, s katerimi si razlagamo svoj notranji in zunanji svet. Kognitivna terapija je nastala leta 1960 v ZDA na modelu depresije. Njen utemeljitelj A. Beck je postavil tezo, da za ?ustveno motnjo stojijo negativna razmišljanja, ki jo vzdržujejo. Kakor ?lovek gleda, razume, interpretira dolo?ene dogodke in okoliš?ine, tako se po?uti in tako se vede. Osnovni princip je, da mišljenje vpliva na ?ustvovanje in vedenje. Dokazano je, da lahko mišljenje objektivno opazujemo in ga spreminjamo ter tako direktno vplivamo na spremembo ?ustvovanja in vedenja. Kognitivne tehnike vklju?ujejo mentalno predelavo, restrukturiranje negativnih misli, ki so vedno povezane z dolo?enim ?ustvenim nabojem. Iš?emo izkrivljene, iracionalne misli, jih ozavestimo in poskušamo spremeniti z racionalnimi razlagami. Lahko se lotevamo misli, ki so bolj na površini zavesti, ali globljih, bolj osnovnih shem. Sheme so mentalne strukture, ki se oblikujejo od otroštva in vsebujejo naša stališ?a, verovanja, prepri?anja. V njih je naše stališ?e do Ijubezni, zaupanja in podobno. Ponavadi se globalnih stališ? niti ne zavedamo, vendar se aktivirajo ob konkretnih dogodkih in dolo?ajo naše vedenje, ?ustvovanje. Pogosto bolj prepoznamo svoje ob?utke in ?ustvene reakcije, ki nosijo s seboj mo?an energetski naboj. Na primer: sodelavka v službi ima druga?no mnenje o ne?em kot ?lovek z osnovnim stališ?em, da ga morajo imeti vsi Ijudje radi in se v vsem strinjati z njim. Hudo bo prizadet. Kaj bo zanj pomenil tak dogodek? Mislil si bo, da se z njim ne strinja, ker ga ne mara. To bo vzel osebno. V terapiji bi z racionalnimi argumenti prišli do racionalnega stališ?a, da imamo Ijudje pravico do razli?nih mnenj, a da to nima zveze z naklonjenostjo ali Ijubeznijo.

Ali so lahko ti vzorci mo?nejši od realnosti?

Ti vzorci so realnost za posameznika, doživlja jih kot absolutne resnice. Ljudje, ki imajo veliko iracionalnih stališ?, imajo tudi ve? konfliktov in težav v medosebnih odnosih. K iracionalnim stališ?em spada npr. potreba po tem, da bi bil svet popolnoma pravi?en, da bi imeli vse pod nadzorom, da bi bilo vse predvidljivo, da se ne da ni? narediti itd. Ellis, avtor racionalno-emocionalne terapije (RET), je opredelil trinajst najbolj tipi?nih iracionalnih stališ?, ki jih ima veliko Ijudi. Že starogrški filozof Epiktet je dejal, da ni toliko pomembno, kaj se nam v resnici dogaja, ampak kako si mi to razlagamo. V interpretacijah sveta ima vsak svoja o?ala, svoj na?in gledanja, ki izvira iz njegove osebne zgodovine, iz njegovih izkušenj. Kognitivna terapija se ukvarja ravno s korekcijo miselnih napak in stališ?, ki se sistemati?no, logi?no nabirajo in v stresnem momentu aktivirajo. Kot primer naj navedem otroka, ki mu je zgodaj umrla mama in si ob tej izkušnji v glavi ustvaril prepri?anje: kogar imaš rad, te prej ali slej zapusti. Ta bazi?na misel se lahko aktivira, ko se ?lovek zaljubi. Boji se, da bo spet zapuš?en. Da bi to prepre?il, se za?ne vesti pretirano uslužno, v vsem se podredi partnerju, samo da bi ga imel rad. Izgubi svoj jaz, partner pa ga zato nima raje niti ga ne spoštuje bolj, pogosto ga celo zapusti.

Kako lahko pomagate takšnemu ?loveku?

Ljudje se obi?ajno vedemo in razmišljamo na že ustaljen, sebi lasten in tipi?en na?in. Tudi naš odnos do sebe je tak, kot smo se ga nau?ili v preteklosti. Vedenjsko kognitivna terapija pravi, da se lahko ?lovek tistega, kar se je nau?il, po istih zakonitostih u?enja odu?i. Torej se lahko odu?i tudi disfunkcionalnega vedenja in mišljenja. Da bi lahko vedenje spremenili, ga moramo najprej ozavestiti in opazovati. ?lovek nosi v glavi mnogo misli, nekatere izre?e na glas, druge, najbolj osebne, intimne ostajajo v nas; skozi notranji govor gredo naše najbolj pristne informacije o sebi in svetu. Pri tem se vklju?ijo avtomatske misli, kot so: Ne bo mi uspelo! Nesposoben sem! Pogosto se jih ne zavedamo, prepoznamo pa ?ustvi, ki jim sledita – žalost, napetost. S pove?ano pozornostjo se jih lahko nau?imo prepoznavati. Za anksiozne in depresivne Ijudi je zna?ilna selektivna pozornost, usmerjena samo na negativne stvari, ki jih v okolju vedno najdejo in imajo trdne argumente za svoje negativne hipoteze. Znan in tipi?en je primer polpraznega kozarca. Tako se znajdejo v za?aranem krogu: negativne misli, ?ustva, vedenje, s katerim se motnja utrjuje. S terapijo poskušamo presekati ta krog. S tehniko Sokratovih vprašanj, z argumenti za in proti, testiramo, vrednotimo negativne misli.

Vedenjsko kognitivna terapija je glede na psihoanalizo, ki je dolgo vladala med terapevtskimi pristopi, precej druga?na.

Z odprtostjo naše družbe se je »odprlo« tudi v psihoterapiji, pove?ala se je dostopnost do razli?nih znanj in vrst terapij, To je dobro in koristno. Nov ?as prinaša spremembe, odkritja na vseh podro?jih od gospodarstva do znanosti. Nove razmere terjajo prilagoditve. Tudi terapije se morajo prilagajati našemu na?inu življenja in novonastalim problemom. Vse ve? informacij posredujejo mediji in Ijudje spoznavajo razli?ne pristope. Pri nas obiš?ejo Ijudje psihoterapevta zaradi stisk, ki jim onemogo?ajo vsakdanje funkcioniranje. V tujini jih pripelje tudi želja po osebnostni rasti, samospoznanju in ne nazadnje prestiž. Ljudje, ki pridejo k nam, iš?ejo ?imprejšnjo in ?im krajšo pomo?. Omenjena terapija to omogo?a. Nekateri ena?ijo vedenjsko kognitivno terapijo z vedenjsko terapijo, kar je le del nje. Drugi ji pripisujejo površnost, plitkost, ker je precej enostavna, usmerjena le v posamezen problem in se ne ukvarja z vzroki v preteklosti. Obravnava problem v sedanjem življenju, pri ?emer se loteva mišljenja in globljih stališ?, ki so nastala v preteklosti. Je jasno strukturirana in ena od redkih znanstveno preverjenih metod, ki daje dobre in dokaj hitre rezultate. Menim, da bi lahko posamezne tehnike uporabili tudi v somatski medicini. Tudi tam je pomembno, da bolnik razume svojo bolezen, da ve, kaj jo ohranja in kako jo najbolje obvladuje.

Koliko seans potrebujete za uspešno premagovanje težav?

Odvisno od posameznika in vrste motnje, ?eprav kar hitro dosežemo rezultate. Metoda je osredoto?ena na jasno definirano težavo, ki ga najbolj ovira v vsakdanjem življenju. Lahko pa se problemsko podro?je spremeni, ?e bolnik predlaga še reševanje kakšne druge stiske.

Pri terapiji gre za aktiven odnos tako terapevta kot bolnika. Koliko mora zadnji sam narediti?                                     

Od njega zahteva redno aktivnost, saj lahko le tako u?inkovito napreduje. Terapevt in pacient sta v delovnem odnosu, kjer skupaj iš?eta najboljše možne rešitve. Namen tega je, da se z u?enjem, terapevtovo edukacijo in preverjanjem v praksi nau?i prilagodljivejših oblik vedenja in predvsem mišljenia Z razli?nimi tehnikami preverja verodostojnost in resni?nost lastnih pogledov. S ponavljanjem utrjuje nau?eno znanje. Dobro vemo, kako trdožive so stare navade in koliko truda, vztrajnosti je treba, da jih spremenimo. Zato so koristne doma?e naloge. Pacient mora biti vsak dan aktiven, le tako se bo nau?il sam reševati svoje probleme in postal sam sebi terapevt.

Pomemben del terapije je sproš?anje. Izdali ste brošuro in zgoš?enko Globina samodotika, v kateri z glasbeno kuliso Lada Jakše vodite postopno miši?no sproš?anje in vizualizacijo.

Obstaja veliko razli?nih tehnik sproš?anja: joga, meditacija, vizualizacija, avtogeni trening itd. Na zgoš?enki sta predstavljeni dve: vodena vizualizacija pomladnega gozda in postopno miši?no sproš?anje. Za zadnje sem se odlo?ila, ker od izvajalca zahteva manj sposobnosti za sugestijo kot npr. pri avtogenemu treningu in se ga ?lovek laže nau?i. Tako je dostopnejše širšemu krogu Ijudi. Gre za zategovanje posameznih skupin mišic in potem popuš?anje, kar sproži ob?utek olajšanja, toplote, sproš?enosti. Sproš?anje je usmerjeno na stimulacijo parasimpati?nega živ?nega sistema, ki pomirja telo. ?lovek spozna, kako lahko obvlada telesne simptome in notranjo tesnobo. S fizi?ne ravni se ob?utek sproš?enosti postopoma prenese na miselno. ?e smo v telesu sproš?eni, so obi?ajno sproš?ene tudi misli in nasprotno. Ob strahu so naše misli zmedene, dezorganizirane ali pa nastane miselni blok, kar povzro?i vznemirjenost v telesu. Znova se pokaže velika povezava med glavo in telesom. U?inek sproš?anja se generalizira in znižuje stopnjo anksioznosti. Sproš?anje je namenjeno Ijudem v stresu. Znižuje stopnjo anksioznosti, utrujenosti, nespe?nosti, izboljšuje koncentracijo, lajša bole?ine. Pomaga Ijudem z visokim krvnim pritiskom, migreno, tenzijskim glavobolom, razdražljivim prebavnim sistemom, astmo.

Doris Adam?i? Pavlovi?, specialistka klini?ne psihologije in psihoterapevtka, zaposlena v ljubljanski psihiatri?ni kliniki, se že vrsto let ukvarja s psihoterapijo. Med prvimi pri nas je uvedla vedenjsko kognitivno terapijo, ki je v svetu priznana in uveljavljena kot ena od najbolj uporabnih in u?inkovitih terapij sodobnega ?asa. Med specializacijo iz klini?ne psihologije je imela priložnost preživeti študijsko leto v ZDA, kar je pomembno vplivalo na njeno strokovno usmeritev. Ukvarja se predvsem z zdravljenjem depresivnih in anksioznih stanj. Za pomo? pri sproš?anju je izdala brošuro Globina samodotika.

Spraševala: Lidija Jež
?lanek je bil objavljen v reviji ONA, v ?etrtek, 27. maja 2003.
?lanek je last revije ONA in avtorice.