Ko reševanje težav postane diagnoza: Kako obvladovanje anksioznosti poraja še ve? anksioznosti

Neprijetna ?ustva (emocije) so obi?ajen razlog za iskanje psihoterapevtske pomo?i, saj so sestavni del medosebnih odnosov in razli?nih življenjskih okoliš?in. V psihologiji nas kognitivne in funkcionalne teorije emocij u?ijo, da imajo ?ustva v ?loveški zgodovini in v posameznikovem življenju prilagoditveno vlogo. Evolucijsko gledano bi ?lovek težko preživel, ?e ne bi poznal na primer ?ustev jeze, strahu, ljubezni itd. ?e se sprehajam po savani in zagledam leva, mi strah pomaga, da splezam na bližnje drevo in se tako zaš?itim pred nevarnostjo. Ko moje gnezdo napade plenilec, je nujno, da se razjezim, pobesnim ali doživim sovraštvo do vsiljivca, saj se s tem telo nabije z energijo, ki jo potrebujem za obrambo. 

Le malo ljudi se zaveda, da nas neprijetna ?ustva ravno s svojo neprijetnostjo motivirajo k spremembi neke za nas pomembne novonastale situacije. Tako nas lahko na primer ljubosumje, ki ga doživimo v situaciji, ko opazimo, da naš partner osvaja drugo osebo, spodbudi, da z njim raz?istimo vprašanje zvestobe v partnerskem odnosu. Neprijetno ?ustvo lahko dojamemo kot informacijo, da je nek problem potrebno razrešiti.
?e nimamo vpogleda v funkcijo neprijetnih emocij, je popolnoma ?loveško in naravno, da se želimo neprijetnega ?ustva znebiti ali ga vsaj obvladati, podobno kot želimo ublažiti ali ustaviti telesno bole?ino. Neprijetno ?ustvo, ki ga trenutno doživljamo, v?asih obravnavamo kot tujek ali oviro v našem vsakdanjem delovanju. Namesto tega pa se lahko vprašamo, kaj se je v našem življenju spremenilo, katera naša pomembna vrednota je ogrožena in kaj lahko storimo, da bi razrešili novonastali problem.

Tako kot za vsa ostala ?ustva, tudi za tesnobo (anksioznost) ¹ velja, da je izraz naše ocene spremenjenih ali zahtevnih življenjskih situacij. Pomembno je vedeti, da je vsako ?ustvo posledica naše subjektivne razlage novo nastale situacije. Tako je lahko za osebo, ki verjame v svoje sposobnosti in ima dobre izkušnje z javnim nastopanjem, jutrišnji nastop pred ob?instvom prijetno vznemirljiv ali pa jo pri?akovani dogodek puš?a ravnodušno. ?loveku, ki meni, da je slab govornik in ki razmišlja o tem, kako se bo na nastopu slabo odrezal, pa omenjeni dogodek vzbuja mo?no tesnobo.

¹ V nadaljevanju prispevka uporabljam izraza tesnoba in anksioznost kot sinonima.

Kako v psihologiji opredeljujemo anksioznost?  

Anksioznost je vrsta strahu. Ljudje doživljamo tesnobo v zvezi s pri?akovanimi situacijami, za katere predvidevamo, da jim ne bomo kos – ocenjujemo, da življenjska situacija, ki je pred nami, presega naše sposobnosti. Tipi?no vprašanje tesnobnega ?loveka je: »Ali bom zmogel?«
Za razliko od strahu, ki ga doživi v specifi?ni situaciji oseba, ki  se zaveda, ?esa to?no se boji (na primer, hodim po ozki gorski stezi in se bojim, da bom padla…), doživljamo anksioznost v bolj kompleksnih življenjskih okoliš?inah. To je še posebno pogosto v obdobjih pomembnih življenjskih sprememb, kot so prehod iz ene šole v drugo, iz študija v službo, rojstvo otroka, razhajanje v partnerskem odnosu, menjava ali izguba službe, resna bolezen, finan?ne težave, ogrožajo?e socialne in družbene okoliš?ine, itd.
Plodna tla za porajanje anksioznosti so nekatere zna?ilnosti osebnostne strukture. Ljudje s slabo samopodobo, s perfekcionisti?nimi osebnostnimi potezami in visoko storilnostnimi zahtevami do sebe, v življenju pogosteje ocenjujejo, da ne?esa ne bodo zmogli, zato tudi pogosteje doživljajo tesnobo. Ni si težko predstavljati osebe, ki si v osebnem in profesionalnem življenju zaradi notranjih imperativov v smislu: »Trdo delaj za vsako ceno.«, »Ne smeš narediti napake.« ali »Prilagajaj se drugim.«, naloži številne nahrbtnike, pod težo katerih za?ne doživljati tesnobo. V napornih situacijah, ki so pred njo, se upravi?eno sprašuje, ali je sploh kos življenju.

Anksioznost v psihopatologiji 

Anksioznost je del klini?ne slike številnih in raznolikih duševnih motenj. V psihiatri?nih klasifikacijah predstavlja anksioznost poglavitni simptom motenj, ki jih opredeljujemo kot stresne in somatoformne motnje. Najpogostejše med njimi so: pani?na motnja, agorafobija, enostavne fobije, socialna fobija, generalizirana anksioznost, obsesivno kompulzivna motnja in številne druge. Anksioznost je pogosto tudi eden od simptomov depresije.

Ve?ina duševnih motenj v ?lovekovem doživljanju ne nastane kar ?ez no?, ampak se simptomatika razvija postopno. ?lovek, ki je nekajkrat doživel pani?ni napad še ne dobi diagnoze pani?ne motnje ².  ?e smo pozorni na potek oziroma razvoj simptomatike v okviru anksioznih motenj ³ , lahko ugotovimo, da so se za?etne težave z doživljanjem tesnobe sprva pojavljale ob?asno, s?asoma pa je njihova frekvenca in intenzivnost naraš?ala. Vzroki za nastanek anksioznih motenj so lahko številni, obi?ajno jih delimo na psihološke, biološke in socialne. Omenjeni dejavniki se v razvoju duševne motnje interaktivno prepletajo. V strokovni literaturi so vzroki za raznovrstne psihi?ne motnje obširno opisani, le redko pa se med dejavniki, ki vplivajo na nastanek in potek motnje eksplicitno omenjajo na?ini in poskusi obvladovanja za?etnih psiholoških težav.

²Za postavitev diagnoze pani?ne motnje je potrebno, da je izpolnjenih nekaj diagnosti?nih kriterijev, ne le ob?asni pani?ni napadi.
³Tudi v sklopu drugih duševnih motenj.

Za lažje razumevanje tega, kako se iz ob?asnih ali blagih ?ustvenih težav razvijejo simptomi psihi?ne motnje, si oglejmo spodnji primer.
Tridesetletna ženska se soo?a s krizo partnerskega odnosa in se boji, da je ta tik pred razpadom. Isto?asno je v obdobju menjave službe. Nove zaposlitve se po eni strani veseli, hkrati pa je zaskrbljena, kako se bo v novi, zahtevni službi izkazala. V opisanih življenjskih okoliš?inah pogosto doživlja napetost, notranji nemir in zve?er v?asih težko zaspi. Nekega dne v vrsti pred blagajno v trgovino za?uti razbijanje srca, vrtoglavico, ob?utek nerealnosti, mravljince v rokah in nogah, ob tem pa za?ne zajemati sapo, ker ima ob?utek, da jo duši. Omoti?na in prestrašena zapusti trgovino in se v avtu na parkiriš?u po?asi umiri. Kasneje pri zdravniku dobi pojasnilo, da je doživela pani?ni napad. Še vedno nima informacije, kaj pomenijo mravljinci, razbijanje srca, tiš?anje v prsih itd., izve pa, da so njene težave psihi?nega izvora. Ko se naslednji? odpravi v trgovino v sebi za?uti neopredeljen nemir, saj se boji, da se bo napad ponovil. Boji se, da bi zaradi pani?nega napada omedlela ali izgubila kontrolo in se tako pred drugimi ljudmi osramotila. Iz strahu, da se slaba izkušnja ne bi ponovila, za?ne ob vstopu v trgovino (ali že prej) opazovati svoje po?utje in kaj kmalu zazna tiš?anje v prsih, ki si ga razloži kot prihajajo?i napad. Ob tem spet za?uti tudi razbijanje srca in potenje. Nemudoma pusti nakupovalni vozi?ek in se odpravi na varno v avto. Njeno nadaljnje razmišljanje je precej pesimisti?no: »Kaj ?e se mi napad zgodi tudi jutri na koncertu?«, »Kaj ?e se bom tako po?utila tudi med vožnjo v avtomobilu? Lahko bi povzro?ila nesre?o.«, »Bog ne daj, da bi me zagrabila panika na službenem sestanku – potem bi se ?isto zablokirala in drugi bi videli, da je z menoj nekaj narobe.«
V tem trenutku ima gospodi?na težavo, ki se imenuje anksioznost. Svojo težavo za?ne aktivno reševati na ve? na?inov:

• V nekaterih situacijah za?ne preventivno opazovati ob?utke v svojem telesu – in kdor iš?e, ta najde. Ob?asna tiš?anja, zadihanost, potenje ali mravljinci, ki jim neko? ni pripisovala kakšnega posebnega pomena, zdaj postanejo znaki prihajajo?ega napada. Kogar je pi?ila ka?a, se boji tudi vrvi. Zdaj mora biti pozorna na neprijetna dogajanja v telesu, da bi lahko pravo?asno prepre?ila pani?ni napad.

• Ko je vznemirjena in ob?uti, da nima dovolj zraka, se skuša pomiriti z »nekaj globokimi vdihi«. Namesto, da bi jo spremenjeno dihanje sprostilo, postaja vse bolj omoti?na in ?uti mravljince v rokah in nogah. Tega se seveda še dodatno prestraši, nakar ?uti še ve? tiš?anja in mravljincev.

• Ker je izvedela, da pri pani?nih napadih pomagajo relaksacijske vaje, za?ne z raznimi sprostitvenimi tehnika usmerjati svojo pozornost navznoter in je v?asih razo?arana, ker njen izjemni trud, da bi se sprostila, ne prinese želene mirnosti, ampak jo neredko še bolj vznemiri.

• Kmalu ugotovi, da je zelo dober na?in prekinitve tesnobe umik iz situacije, v kateri se slabo po?uti. Po neuspelih poskusih umirjanja v trgovini, na banki, pošti, v ?akalnici ali v kinu te situacije zapusti in se umiri nekje izven dosega pogledov drugih ljudi.

• Zanesljiv na?in borbe proti pani?nemu napadu pa postane izogibanje vsem situacijam ali prostorom, kjer bi lahko doživela pani?ni napad. Tako gospodi?na ne hodi ve? v trgovine, na banke, urade, izogiba se sre?anjem ali dogodkom v raznih lokalih, kinu, gledališ?u, opusti vožnjo z avtomobilom, itd. Pomaga le, ?e gre od doma s spremljevalcem, ki ji daje ob?utek varnosti, saj lahko nemudoma posreduje, ?e pride do slabega po?utja… Na varnem je tudi v družbi z ljudmi, ki poznajo njen problem s pani?nimi napadi in razumejo njen morebitni umik iz situacije.

Opisan primer nam pojasnjuje, kako je za?etna težava (anksioznost) s poskusi razreševanja in obvladovanja prerasla v resen problem, ki je v psihiatri?nih klasifikacijah opredeljen z diagnozo pani?na motnja z agorafobijo. Brez poskusov razreševanja težave – anksioznosti, se verjetno simptomatika sploh ne bi razvila. V psihoterapevtski praksi se pogosto izkaže, da težava izzveni, ko ?lovek opusti poskuse reševanja.

?e se vrnemo k prejšnjemu primeru, je gospodi?na na zelo dobri poti k ozdravitvi, ko spozna in naredi naslednje:

• Ugotovi, da s tem, ko opazuje svoje po?utje in iš?e potencialne znake prihajajo?ega napada, v bistvu sama izziva neprijetna ob?utja. ?e bi v telesu iskala in detektirala prijetna ob?utja, bi to bistveno spremenilo njeno trenutno po?utje. Odlo?i se, da bo morebitne neprijetne telesne senzacije obravnavala kot prehodne in ne-usodne.

• Odlo?i se, da bo zaupala avtonomnemu delovanju svojega telesa tudi takrat, ko bo imela ob?utek, da nima dovolj zraka. Neko? je ta neprijetna ob?utja obvladovala tako, da je zajemala sapo ali poskušala na druge na?ine kontrolirati svoje dihanje. S tem je v svojem telesu izzvala sindrom hiperventilacije⁴ . Ko je zaznala zanke hiperventilacije (omotica, mravljinci…), se je seveda še dodatno prestrašila, saj si je tovrstna ob?utja razlagala kot zanesljiv dokaz, da je na robu smrti ali da izgublja kontrolo.

  ⁴Do sindroma hiperventilacije pride zaradi globokega in hitrega dihanja. V telesu se zmanjša nivo ogljikovega dioksida, kar vodi v alkalozo (zve?anje alkalnosti krvi). Znaki sindrooma hiperventilacije so: vrtoglavica, slabost, mravljinci, trzaji in kr?i mišic. Hiperventilacija za zdravega ?loveka ni nevarno stanje.

• Opusti svoje mu?ne poskuse umirjanja in sproš?anja za vsako ceno. Namesto tega zdaj po?aka, da vznemirjenje samo izzveni. Izkušnjo v smislu »vedno mine« je že nekajkrat doživela.

• Namesto umika iz situacije, ko doživlja intenziven strah, vztraja v situaciji in kmalu ugotovi, da se pri?akovana katastrofa: »Naredila bom nekaj neumnega.«, »Popolnoma bom odpovedala.« itd., ni uresni?ila. Ne glede na za?etno mo?no neprijetnost, gospodi?na zdaj ostane v trgovini ali v lokalu s prijatelji in postopno dobiva dobre izkušnje, ko v ogrožajo?ih situacijah v?asih kar pozabi na tesnobo. Še posebej ji pomaga, ko si dobre izkušnje beleži v dnevnik.

• Po nekaj dobrih izkušnjah, da lahko tudi ob doživljanju tesnobe opravi na?rtovane aktivnosti, opusti izogibanje raznim prostorom ali krajem. Usmerja se na prijetne vidike situacije, na primer: »Po za?etni vznemirjenosti v kinu sem za?ela slediti vsebini filma, se vživela v zgodbo in uživala v njej celo uro. Yes! Napredujem.« To je druga?e kot je bilo neko?: »Spet sem se v kinodvorani vsa tresla. Pa kaj bo zdaj vedno tako? A res ne morem umirjeno gledati filma kot vsi normalni ljudje?«

Gospodi?na je torej opustila svoje stare poskuse obvladovanja anksioznosti. Namesto borbe proti tesnobi ali proti pani?nim napadom, ki je v njej vedno znova porajala mo?no napetost, je za?ela svoj strah in telesne odzive opredeljevati kot neprijetno, prehodno ?ustvo. Raziskovanje razlogov za pojavljanje tesnobe ali pani?nih napadov je omejila na terapevtske seanse in se s tem osvobodila neprestanega prežvekovanja vprašanja zakaj, zakaj, zakaj…

Opisan primer obravnave pani?nih napadov temelji na nekoliko druga?nih premisah ⁵ kot jih sicer pri zdravljenju pani?ne motnje predlaga kognitivno vedenjska terapija. Klasi?na obravnava pani?ne motnje po principih tradicionalne kognitivno vedenjske terapije namre? usmerja osebo v obvladovanje simptomov, pri tem pa se ljudje v vnemi, da bi težavo obvladali, v?asih zapletejo v reševanje problema po principu »ve? istega«. Primer reševanja problema v smislu ponavljanja bolj ali manj podobnih rešitev je ?lovek, ki zve?er težko zaspi. V svojem prizadevanju, da bi lažje zaspal, poskuša z raznimi rešitvami: zve?er dela relaksacijske vaje in si pripravlja tople napitke. Ko to ne pomaga, si kupi nov jogi in vsak ve?er prezra?i spalnico. To še vedno ne vpliva na njegovo nespe?nost, zato uporabi še druge bolj ali manj podobne strategije, na primer ukine ve?erjo, vzame uspavalo, itd. Razo?aran ugotavlja, da bolj kot se trudi zaspati, bolj je buden. Nekega dne pa spremeni osnovno predpostavko svojega problema: namesto, da se bo trudil zaspati, si bo odslej prizadeval ostati buden. Zelo pogumno! Potem kmalu spozna, da ob strategijah za ohranjanje budnosti, vedno hitreje zaspi.
Kaj nas u?i ta primer, ki ga mnogi poznamo iz vsakdanjega življenja? V reševanju problemov so v?asih ravno poskusi rešitve tisto, kar poglablja problem. Brž ko jih  opustimo, se problem »sam« razreši. Podobni paradoksi obi?ajno delujejo tudi pri poskusih obvladovanja simptomov – bolj, ko ga obvladujem, bolj je tukaj. Kot misel, ki jo želimo zatreti in se nam vedno bolj vsiljuje. Oseba, ki doživlja pani?ne napade in jih želi na vsak na?in izbrisati iz svojega doživljanja, je stalno pod pritiskom: »Ne smem imeti pani?nega napada!« Takšno stališ?e že samo po sebi poraja napetost, ki jo ?lovek zazna in si jo razlaga, kot prihajajo? napad. Podobno bi se po?util ?lovek, ki bi si govoril: »Nikoli ne smem imeti mo?nega glavobola, še posebno ne v avtu, trgovini, na sestanku…« In potem bi bil na preži, kdaj in v katerem delu glave se bodo pojavili neprijetni ob?utki. Ob blagem glavobolu, ki lahko potencialno vodi v mo?an glavobol, bi opustil vse aktivnosti in se raje umaknil. Lahko si predstavljamo, da bi bila kvaliteta njegovega življenja kmalu na popolni ni?li in ravno to se zgodi ljudem, ki želijo za vsako ceno prepre?iti pani?ne napade. Vsakemu od nas se lahko zgodi pani?ni napad kjerkoli, tako kot se nam lahko zgodi mo?an glavobol. Vendar se s potencialnim možnim glavobolom ne strašimo in si ga ne prepovedujemo, ?eprav smo ga mnogi že nekajkrat doživeli.

⁵Temelji na postavkah sistemske psihoterapije.

Nekatere veje sistemskega pristopa v psihoterapiji se ukvarjajo z na?ini reševanja problemov, ki osnovni problem le še poglobijo ⁶  ali pa celo ustvarijo nov, resnejši  problem. Ko ?lovek rešuje svojo težavo pani?nih napadov tako, da se za?ne izogibati raznim situacijam, s tem bistveno osiromaši svoje življenje in dobi diagnozo agorafobije – to je nov problem. Zato se v sistemski psihoterapiji med drugim vedno vprašamo, kako dosedanje rešitve vplivajo na problem. To je še posebno pomembno v situacijah, ko smo se v reševanju problema zagozdili in v?asih re?emo, da smo poskusili že »vse živo«, pa ni? ne pomaga (spomnimo se hujšanja…). V takih primerih je koristno, da spremenimo osnovno predpostavko problema. Sprememba definicije problema pa od nas terja nekaj ustvarjalnosti in duhovitosti. Ko se zavemo, da se v reševanju problema ponavljajo ene in iste strategije, se pogosto izkaže, da deluje nekaj, kar je v nasprotju z zdravim razumom in se ne sklada s splošnimi pravili in normami, ki nam jih narekuje družba. ?lovek, ki je nekega dne svoje neželeno in »sramotno« zardevanje sam pri sebi proglasil za ?loveško, naravno in celo simpati?no, se je nehal gnjaviti zaradi svojega rde?ice, ko se pogovarja z njemu pomembnimi ljudmi. Ne le, da je zardevanje sprejel kot nekaj obi?ajnega, ampak se je za?el celo truditi, da bi pogosteje in mo?neje »zakuhal«. Ko se je trudil zardeti, mu to nikakor ni uspelo. Omenjeni gospod je svojo osnovno predpostavko »Zardevanje je sramotno, ne smem zardevati, ker potem bodo vsi videli, da mi je nerodno in bodo mislili, da sem kreten,« spremenil v: »Zardevanje je ?loveško. Lahko zardevam kadarkoli. Pravzaprav v nekaterih situacijah celo moram zardevati.« Nekaterim ljudem se zdijo takšni obrati nemogo?i, saj nujno vklju?ujejo spremembo ali opustitev nekega pomembnega prepri?anja ali vedenja. Ampak, verjeli ali ne, mnogim je že uspelo opustiti strah pred pani?nim napadom. To pomeni, da so realni ljudje (ne le tisti iz knjig), zavzeli kongruentno držo: »Lahko da bom jutri imel pani?ni napad, ali pa tudi ne. Vseeno mi je.« Potem se je za?ela težava s pani?nimi napadi ohlajati…

⁶Gre za vzdrževalne dejavnike motnje, ki jih v kognitivo vedenjski terapiji pogosto opredeljujejo kot varovalna vedenja.

Nekje sem prebrala misel: »Ozdravitev pani?ne motnje ne pomeni, da ?lovek nikoli ve?   ne bo imel pani?nega napada; ozdravitev pomeni, da mu postane vseeno, ali ga bo še kdaj doživel.«
Se globoko strinjam. S tem se strinjajo tudi ljudje, ki so opustili borbo proti simptomom.

Aleksandra P. Meško
klini?ni psiholog spec.,
Persona – Center za psihološko svetovanje

?lanek je last avtorice.