Moja zgodba

Že na samem za?etku oblikovanja vsebin portala Društva DAM "NeBojSe.si", se je uredništvo odlo?ilo, da bomo objavljali osebne zgodbe naših uporabnikov portala in ?lanov društva. Poudarek naj bi bil na zgodbah o "uspehu", ki bi uporabnikom bile lahko svetel zgled, upanje in obenem pri?evanje, da je ozdravljenje od depresije in anksioznih motenj realnost. Mitološki pti? Feniks, ki se iz pepela vedno znova rodi v novo življenje, naj bi bil prispodoba, ali zaš?itni znak osebnih zgodb, kot je v enem prejšnjih prispevkov zapisala DAM-a. Na žalost pa ne obstajajo samo zgodbe s sre?nim koncem. Enostavno zato ne, ker življenje pa? ni pravljica, ne Hollywoodski film s sre?nim koncem. Nekatere zgodbe, prav tako kot usode razli?nih ljudi imajo za bralca neprijeten, ali nepri?akovan konec.

Druge pa so le utrinek iz življenja nekoga izmed nas in kot take dajejo le slutiti nadaljevanje življenske poti in zaklju?ka, oziroma konca zgodbe sploh nimajo. In prav taka je osebna zgodba, ki jo objavljamo tokrat.

Moja zgodba

Bilo je daljnega leta 1995, uspešno sem zaklju?ila študij, malo pred tem sem spoznala sedaj že bivšega fanta, za?ela sem s pripravništvom, skratka po?utila sem se kot v pravljici. Želela sem si ustvariti družino, vsaj dva otroka, prihajam iz družine kjer smo trije, jaz sem najstarejša, imam še mlajšo sestro in brata.

Nekaj malega še o študentskih letih. študirala sem v Mariboru, sprva mi starši niso dovolili, da stanujem drugje, tako sem se par mesecev vozila z vlakom, pa je bilo preve? naporno, kajti med predavanji in vajami smo imeli v?asih kar pet ur ?asa, vendar se nama s kolegico ni dalo študirati, bili sva polni energije, želeli sva zabavo. Kon?no sem uspela starša prepri?ati, da se lahko šla stanovati v Maribor. Zame se je za?elo ?isto novo obdobje! Starša sta bila vedno zelo stroga, dostikrat nisem smela iti na kak žur s svojimi so vrstnicami in sovrstniki. V Mariboru pa sem za?utila svobodo, vsekakor pa je nisem izkoriš?ala. Veliko smo si privoš?ile s "cimrami", ampak še v mejah normale. kakšen kozar?ek preve? že, pa kakšna simpatija, ampak vedela sem kje je meja. Nikoli ne bom znala pokazati kako hvaležna sem bila za tista tri leta v Mariboru.

Da preidem nazaj na l. 1995, imela sem še zadnji izpit, ko sem malo s strahom pred predavalnico ?akala, da grem pisati izpit, je prišel on, simpati?en, temnolas fant, pristopil k meni in me vprašal ?e grem na izpit. Imela sva še nekaj ?asa pa sva malo po debatirala, vendar se nisva niti imensko predstavila! Sama sem hitro odgovorila na vprašanja, o njemu sem vedela, da gre na isti vlak kot jaz, tako sem ga po?akala, da je še on zaklju?il. Ko je prišel ven iz predavalnice je imel zelo iskrive o?i, najbrž je bil prijetno presene?en, da sem bila še tam. Odšla sva skupaj na pija?o, nikamor se mi ni mudilo, ker ga je bilo tako lepo poslušati, ujela sva zadnji vlak tistega dne, on je izstopil kar nekaj postaj pred menoj, vprašal za telefonsko, na hitro sem mu jo povedala. Domov sem se vrnila z nasmeškom, vendar nisem bila prepri?ana, ?e se bova slišala. Poklical me je, ko so bili znani rezultati izpita (tako je imel izgovor), spet ga je bilo tako lepo poslušati.

Za?ela sva se videvati, z dneva v dan sem bila bolj zaljubljena. Ker sem delala, sva se videvala ?ez vikende, bila sva pri njemu, bilo je ?udovito. Prišel je mesec maj, odpravila sva se na pohod kljub slabemu vremenu, takrat sem prvi? ugotovila, da z menoj nekaj ni v redu. Ko sva hitela po strmini navzgor kar naenkrat nisem mogla ve? normalno dihati, takrat se je v mene prikradel mo?an strah. ?ez nekaj dni sem pozabila na to in spet je bilo vse lepo. Potem pa se je istega leta ko je bil pri meni fant zgodilo nekaj tragi?nega vsaj zame. Na obisku smo imeli družinske prijatelje, gospa je bila zelo bolna rak se ji je kar širil, njen mož pa je deloval še kar optimisti?no. Nekaj ?asa smo sedeli skupaj, potem pa sva šla s fantom v mojo sobo in sva se nekaj hecala. Kar naenkrat slišim mami, pomagajta, nekaj je narobe. Ta naš družinski prijatelj je šel na toaleto in ga zelo dolgo ni bilo ven. Fant je šel iz hiše in se nekako ?ez okno spravili k temu gospodu, nudil mu je umetno dihanjem, sama sem bila zelo prisebna in hitro poklicala zdravniško pomo?! Potem ga je rešilec odpeljal, nisem vedela, da mu ni ve? pomo?i. Vidiš ?loveka pri 40. letih, še malo prej se z njim pogovarjaš, potem pa kot strela z jasnega ugasne njegovo življenje, ne da bi sploh vedela da je kaj bolan. Ko sva s fantom pospravljala toaleto in stopniš?e, ki je bilo pobruhano, se mi je kar naenkrat zavrtelo in me za?elo dušiti. Naslednji dan sem normalno šla v službo, ko me pokli?e mami in pove, da je bil mrtev že pri nas doma. Moja reakcija je bila, jok, slabo po?utje, morda zato, ker sem se prvi? sre?ala s smrtjo znanca. Že isti dan sem obiskala zdravnika, dobila sem lexaurin, ga jemala po 3 krat dnevno, v ne preve? malih odmerkih. Seveda sem bila na bolniški, od tablet sem se po?utila utrujeno, bolela me je glava. Po dobrem mesecu sem spet za?ela delati, ampak brez pomirjeval ni šlo. S fantom sva bila še vedno skupaj, v naši hiši me je bilo zelo strah biti samo, ves ?as me je bilo strah smrti. Ko sem dobila drugo službo sem se preselila k fantu. Za?etek je bil lep, pa najbrž mi ni bilo do vrnitve domov k staršem, v hišo, kjer se je zgodil ta dogodek! Pa tudi o?e je bil vedno tako zelo strog in me ni vleklo nazaj, ?eprav bi že po parih mesecih morala oditi nazaj domov, da nebi prenašala tega kar se je dogajalo potem.

še vedno tablete, mo?no sem se trudila, da sem postorila dnevne obveznosti, kuhanje, pospravljanje… živeli smo skupaj s fantovo mamo in sestro, vedno sem imela ob?utek, da premalo naredim in sem se trudila na vso mo?. še danes ne vem od kje mi vsa tista energija… Fant pa je postajal iz dneva v dan bolj ljubosumen, zadir?en, kar naprej sta se kregala z mamo, jaz pa med njima, saj nisem vedela na katero stran naj se postavim. Nikoli v življenju nisem bila navajena takšnih grdih besed, dnevnih konfliktov, ki so peljali skoraj v pretep.

V vsem tem ?asu, ko sem živela pri fantu (5 let), sem obiskovala psihiatre, iskala pomo? pri bioenergetikih, vendar brez uspeha. Jemala sem še naprej pomirjevala in antidepresive… Nekako sem živela iz dneva v dan, s fantom sva za?ela obnavljati staro hišo, torej nekaj motivacije je bilo. Zadnji dopust na morju leta 1999 je bil katastrofalen, ker sem imela ženske dneve se je fant kar zaklepal v sobo, jaz pa sem po?ivala na terasi, kajti imela sem neznanske bole?ine, kot vedno v tem obdobju. Fantovi o?itki so bili, da se mu ni? ne posvetim, da nisem za nobeno rabo. Ves ?as najine veze je ogromno dal na spolnost, saj vem, da je to za vezo vsekakor pomembno, ni pa najpomembnejše, on je želel, da bi se, ?e se lepo izrazim ljubila vsak dan najmanj po trikrat, saj sem mu velikokrat ustregla, ga pa v?asih tudi zavrnila.

Ko sva se vrnila iz najinega zadnjega skupnega dopusta sem ugotovila, da me vara, da je še ena druga ženska v njegovem življenju. Takrat sem mislila, da se mi je porušilo vse, pa še vedno sem nekaj ?asa vztrajala z njim, mislila sem, da se samo ob njem po?utim varno, ker sem imela fobije, strah pred vožnjo inp.

Dokler me vse to ni pripeljalo do zdravljenja na psihiatriji, šele zdravnica me je prepri?ala, da naj ga zapustim. Ko se spominjam za nazaj, zanj nisem bila nikoli ženska, ampak dobesedno: krava, kurba, prasica in še mnogo bi se našlo. Tako se je kon?ala pet letna zveza. Ko sem se zdravila v psihiatri?ni bolnišnici mi je nekako uspelo postati spet samozavestna, vendar še vedno so bili prisotni strahovi, pojavila se mi je depresija, anksioznost… po 9 mesecih sem se le uspela nekako pobrati. Za?ela sem znova, najprej pri starših, potem pa sem šla na svoje, ?eprav me je bilo zelo strah, ker sem vedela, da bom sama. K sre?i mi je nekako uspelo, da sem vzljubila svoj domek in se v njem po?utila dobro. Približno tri leta sem bila sama, potem pa sem že zelo ob?utila osamljenost, ampak nekako nisem imela sre?e, vsako razmerje je bilo zelo kratkotrajno. Nazadnje sem imela zvezo s ?lovekom, ki je zelo pozoren, nežen, razumevajo?, ampak glede na moje po?utje, nihanje razpoloženja, ponavljanje depresij sploh nisem oseba, ki bi lahko imela vezo, ker si o?itno del mene tega ne želi, spet grem po poti sama, kar naprej me oblegajo ?rne misli, ne vidim smisla življenja… pravzaprav vsak dan nekako preživim, vendar še zdale? ne kvalitetno, glede na to, da je moja duša tako ranjena, pa ne me narobe razumeti, ne smilim se sama sebi, ampak ne vem zakaj naj še živim, morda zato, da nebi prizadela staršev, ne najdem odgovora… napisala bi lahko še mnogo ve?, bolj natan?no, morda kdaj drugi? ?e bo koga zanimalo.

Avtorica: uporabnica veselje,
ali kot se je sama podpisala – nadimek "obup".