Mojca Zvezdana Dernovšek: Bilo je nevzdržno!

Ljubljenko pacientov na psihiatri?nem oddelku ljubljanske poliklinike, ki je svojo ambulanto preselila v Sevnico. Za marsikoga ni? posebnega, za številne paciente pa no?na mora, na katero niso bili pripravljeni.

Maja ste šokirali z odlo?itvijo, da boste opustili ambulantno delo s pacienti na polikliniki v Ljubljani in odprli ambulanto v Sevnici. Kako je mogo?e, da se strokovnjak vašega kova preseli iz glavnega mesta na obrobje Slovenije?

Kogar vsaj malo zanima, kaj se dogaja v ?lovekovi podstrehi ali je bil kdaj primoran poiskati psihiatri?no pomo?, je gotovo že slišal za dr. Dernovškovo.

Ko sem se ob neki priložnosti vra?ala iz Bruslja, sem na letališ?u zagledala knjigo Delo s teboj me ubija. In ker sem strašno radovedna po naravi, res znam biti nadležna, sem knjigo prebrala, še preden sem se vrnila domov. Na koncu knjige je vprašalnik za vse tiste, ki so jo prebrali, pa še vedno niso pomirjeni sami s seboj in službo, in sem ga rešila. Izkazalo se je, da bo po?asi treba spokati.

Ste se zapletli v spore z vodstvom? 

Ne, sploh ne. ?e citiram knjigo: »Jaz sem v redu in kolegi so v redu, samo ne pašemo skupaj.« Ne morem zahtevati, da se zaradi mene spremeni 600 ljudi. Ali še celo ve? kot to – da se spremeni sistem, ki je zastavljen tako, da pacientom ne morem ponuditi tistega, kar bi potrebovali. Za posamezne preglede so dodeljene natan?no odmerjene minute. K temu dodajva še, da sem kar naprej zbolevala, za?elo se je lani jeseni in do pomladi sploh nisem prišla k sebi. Vsak mesec sem bila vsaj teden dni na bolniški, kar mi je popolnoma tuje, stvari so se izboljšale šele, ko sem se za?ela pogovarjati o tem, da bi korenito spremenila svoj delovni urnik. Predlagala sem nekaj razli?i?, ampak nismo našli skupnega jezika.

Kaj je bilo narobe?

Razmere so, kakršne so. Vsak zdravnik se prilagodi po svoje, a v?asih deluje, kot da se sistem bolj ukvarja s samim seboj namesto s pacientom. Nisem odšla, ker se ne strinjam, ampak ker se nisem mogla dogovoriti za manjši obseg dela.

So se nadrejeni pogosto vtikali v vaše delo?

Ne, niti ne. Padali so komentarji tu in tam, ki so bolj kazali na nerazumevanje mojega pristopa in iskanja rešitev … Nau?ila sem se, da je tisto, kar je za pacienta najboljše, tudi zame najboljše. Vedno ni mogo?e takoj videti smisla tašnega pogleda.

Kaj ste najbolj pogrešali pri delu?

Potem, ko sem stvari res analizirala, sem ugotovila, da sem imela v Sloveniji le štiri kolege psihiatre, ki sem jih lahko prosila za nasvet. Sogovornike sem imela v tujini, vedno so bili pripravljeni prisko?iti z nasvetom. Velikokrat sem koga kaj prosila – pa ne zase, temve? za svojega pacienta, pa ni šlo. V?asih so imeli pacienti slabe izkušnje z obravnavo, prihajalo je do zapletov, pa se o tem nismo pogovarjali, kar se meni še zdale? ne zdi prav. Sem zagovornica rešitev, ne maram prelaganja obveznosti in odgovornosti.

Sami proti sistemu, to ni ravno spodbudno, a zamenjati službo po 25 letih je vseeno težka odlo?itev …

Resno sem se vprašala, kaj bi želela delati. Pri svojih letih v tujino prav gotovo ne bi odšla, ker vem, kako je to videti, poleg tega pa že sodelujemo in pri tem dobim od svojih tujih kolegov le najboljše. Biti psihiater v tuji deželi je malce težko, ker moraš (s)poznati kulturo, kar po?neš pri mladih letih. Lahko bi bila recimo etni?ni psihiater, ki dela s slovenskimi izseljenci, kot je to delal dr. Jurij Zalokar v Avstraliji, drugo pa se mi ne zdi pošteno ne do mene ne do ljudi. Treba je obvladati narodovo kulturo, vanjo moraš biti vraš?en dovolj zgodaj, tako da je zame tujina odpadla, odlo?ila pa sem se, da bom enkrat na teden še delala s pacienti. Nato se je nenadoma odprla možnost za delo v Sevnici in vse se je sestavilo.

»V bistvu sem temperamentna, živahna, zgovorna in nasmejana horoskopska dvoj?ica. Noro rada študiram, zame je to sprostitev. Kadarkoli mi je bilo težko v življenju, sem se umikala v branje. Imam odli?en spomin in ponavadi sem si vse zapomnila, lahko pa sem prav nadležna s svojo radovednostjo in željo po razumevanju stvari, kar gre lahko komu v nos.«

Kako to, da ste kot doktorica medicine, specialistka psihiatrije, vpleteni v raziskovalne projekte in veliko izobraževanj, sploh delali v ambulanti?

Veste, zelo rada delam s pacienti, ?eprav je v?asih res naporno, a to jemljem v zakup. Delo s pacienti je tudi navdih za druge moje dejavnosti. Sodelovala sem pri pripravi zakona o duševnem zdravju, resoluciji o nacionalnem programu duševnega zdravja, predavam na medicinski fakulteti, sodelujem z nevladnimi organizacijami, delam pri mednarodnih projektih, izvajam raziskave, pišem strokovne in znanstvene ?lanke, sem mentorica specializantom in doktoratom, tako da je bilo ambulantega dela štirikrat na teden zame preve?. Vsak se utrudi in po dolgem premisleku sem ugotovila, da lahko delam s pacienti le dan ali dva na teden, preostali ?as pa posve?am drugemu delu.

Se ni nih?e zavzel, da bi našli skupno rešitev, da bi vas zadržali?

Ne, res ne. Verjetno me nih?e ni razumel.

Oprostite, ampak tega res ne razumem. Imate na stotine pacientov, ste vodilni v Sloveniji med strokovnjaki za bipolarno motnjo in druge oblike duševnih motenj, kako si lahko slovenska psihiatrija privoš?i, da imate ambulanto v Sevnici, namesto v Ljubljani?

Ne vem. Naši pogovori pa? niso obrodili sadov, in ko sem napisala odpoved, me nih?e ni poklical, ni?. Edino, kar me je res skrbelo, je bilo, kaj bo s pacienti. Nisem imela ?asa, da bi vse obvestila o svojem odhodu, vodstvu pa je verjetno v interesu, da jih ?im ve? ostane, ker ve? pacientov pomeni ve? storitev … Poleg tega sem ugotovila, da se do delovnih obveznosti obnašam podobno kot žena alkoholika.

Vi?

Ja. Žena alkoholika se posveti otrokom, domu in hkrati zanika vso resnost problema družine in zveze. Vso svojo skrb sem namenila pacientom, projektom, delu – vsemu, kar je zahtevalo mojo skrb in pozornost, se zraven utišala in maksimalno prilagodila sistemu in organizaciji, da bi lahko poskrbela za ‘svoje piš?an?ke’, in hkrati zanikala, da sem nezadovoljna in naveli?ana na trenutke prav abusrdnih okoliš?in. Spoznala sem, da je krivi?no do vseh vpletenih, naj je šlo za paciente ali moje strokovne kolege, ki so na meni vadili svojo potrpežljivost. Se pravi, morala, nauk zgodbe je, da je lahko vsega preve? tudi, ?e imaš delo zelo rad in delaš ?udovite stvari. Poleg tega pacientom ne koristiš, ?e si sesut, najprej moramo poskrbeti zase.

Videti je, kot da ste dobro poskrbeli zase, saj cvetite kot roža.

Hvala, tudi po?utim se veliko bolje. Že pred tole veliko spremembo sem kakšno leto odklanjala vsa vabila v nove dejavnosti in projekte in zdaj sem temeljito razporedila vse zaostale obveznosti, ki jih urejam. Še vedno pa mi je hudo, da ima dan samo 24 ur. (smeh) Najbližji so bili sicer sprva malce presene?eni nad mojo odlo?itvijo, ?ez dva tedna pa so za?eli spoznavati, da je bila pravilna in koristna.

Kako pa so se na to spremembo okolja odzvali vaši pacienti? Vam sledijo kot ?ebele matici?

Ja, nekaj bo na tem. (smeh) Vsak psihiater jih prenaša s seboj kot ma?ka mlade, ?e se lahko tako izrazim, seveda ne vseh, ampak tiste, ki si to lahko privoš?ijo, ne samo v denarnem smislu. Od februarja sem sprejemala paciente samo kot zdravnik, ki poda drugo mnenje, ?e pa so vztrajali, da bodo šli za menoj, sem jim pa? rekla, naj me poiš?ejo, saj so zelo iznajdljivi in spletni forumi naredijo svoje. Nekaj jih bo seveda nadaljevalo v Ljubljani, kjer psihiatrov ne manjka. Sem pa med svojimi pacienti vedno vzgajala ob?utek za solidarnost, ki se je tudi zdaj izkazal kot zelo koristen.

Kaj to pomeni??

Pacienti pri meni so morali biti solidarni med seboj. To pomeni, da ?e so bili naro?eni, so vzeli v zakup možnost, da lahko pride kdo nujen. In takrat so po?akali ali pa samo vzeli recepte, kajti nikoli ne veš, kdaj boš ti prišel v takem stanju. Saj se kdo tudi ni strinjal s tem, ampak potem navadno ni bil moj pacient. (smeh) Ta medsebojna soldiarnost je delovala tudi, ko pri nas ni bilo mogo?e dobiti nekaterih zdravil, pa so se povezali in skupaj ‘hodili na izlete’ v tujino po zdravila. Kot slišim, so se tudi zdaj moji pacienti samoorganizirali in pridejo na pregled v Sevnico. Zanje sta to izlet in druženje, pravijo, da jim enako koristita kot pregled pri meni. Mogo?e jim še bolj.

Zakaj temu pripisujte toliko pomena?

V knjigi Mount Misery psihiater Samuel Schem, to je sicer psevdomim, opisuje, kako to?no deluje ta solidarnost oziroma medsebojna podpora med pacienti, ki je neprecenljiva. Pacienti se podpirajo in razumejo, ker stvari najbolj ‘šteka’ nekdo, ki je šel skozi podoben pekel, ne pa psihiater. Ali mislite, da si jaz znam predstavljati blodnje ali kaj se pravi slišati glasove? Ne, ne znam, tudi obsesije si težko predstavljam. Sem nau?ena in zame je izjemno dragoceno, da vem, kaj je ?loveku pomagalo, da lahko to ponudim tudi drugim. Rada dobivam povratne informacije, ki jih lahko uporabljam dalje.

Ste kdaj razmišljali, da bi odprli samopla?niško ambulanto?

Ne, vsem pacientom sem zelo jasno povedala, da zasebne prakse ne bo. Nimam ne ?asa ne energije za to, vsaj ta trenutek ne. No?em si nakopati dodatnih nalog, ker verjamem, da mora biti neka urejena ambulanta v javnem zdravstvenem zavodu skladna s tem, kar jaz po?nem. Tako sem delala tudi do zdaj in bom tudi v naprej.

Kaj se vas je najbolj dotaknilo od povratnih informacij?

Veste, kaj me je zelo prizadelo? Da so pacienti hoteli pri meni zasebne termine, ?esar jim seveda nisem mogla omogo?iti, ker privatno oziroma samopla?niško ne delam, pa so me potem za?udeno gledali in vprašali: »Ja, zakaj ste pa potem tako prijazni?« Pa to ni bilo samo enkrat! Po drugi strani so šle v?asih stvari predale? pri nekaterih, ki so mislili, da je obravnava pri profesorju nekaj zelo posebnega. Jaz pa sem imela ?isto obi?ajno psihiatri?no ambulanto.

V prostorih, kjer ste neko? delali, ne odmeva ve? vaš smeh, s katerim ste razveseljevali temo v srcih ljudi, kar je za številne zelo žalostno, da ne re?em, da nekaterim vzbuja odpor. Ste tudi v novem okolju tako glasni in pozitivni?V prostorih, kjer ste neko? delali, ne odmeva ve? vaš smeh, s katerim ste razveseljevali temo v srcih ljudi, kar je za številne zelo žalostno, da ne re?em, da nekaterim vzbuja odpor. Ste tudi v novem okolju tako glasni in pozitivni?

Tukaj sem še med bolj utišanimi, a se popravljam. Ne nazadnje sem odraš?ala v okolju, kjer smo zelo glasni in neposredni, Zasavci pa?. Saj se nas opazi, ko pridemo v Ljubljano. (smeh)

Vseeno ne morem mimo ob?utka, da ste vrhunska strokovnjakinja, ki ni dobila zadostne podpore za delo v svojem okolju. Lahko se motim, lahko pa da gre za širši problem v slovenskem zdravstvu …

Mislim, da je pri nas v zdravstu ogromno ?udovitih ljudi, ki so izgoreli, iz?rpani in naveli?ani, ker imajo verjetno odprtih preve? front, kot se je to zgodilo meni. Ampak jaz sem si še pravo?asno rekla, da svojega joie de vivre (veselje do življenja, op. a.) ne dam. Ne dam! ?e svojim pacientom svetujem, naj zamenjajo službo, zvezo, bivališ?e ali spremenijo življenjski slog, potem je jasno, da bom tudi sama tako ravnala. Zame morajo veljati enaka merila kot za moje paciente. Ne morem zastopati nekega stališ?a pri pacientih in hkrati sama ravnati druga?e. Izkušnje mojih pacientov so mi pokazale, da je potreben pogum za tak korak in da se spla?a.  

Mimogrede, tudi vaša nekdanja sodelavka dr. Petra Roth odhaja z oddelka na polikliniki. Je naklju?je, da odhajata obe v istem ?asu?

Vem, videti je, kot da bi se dogovorili, pa se nisva. Nikdar. Odšli sva dve, ki sva bili med bolj zaposlenimi, ampak težko sodim o ?emerkoli. O?itno nismo bili za skupaj.

Vas to kdaj zaboli?

Niti ne.

Kakšne na?rte imate ?

Kratkoro?no enkrat na teden ambulanta, kot sem že omenila. Rada bi po?istila stare dolgove oziroma projekte, ki so se nabrali, in sproti delala toliko, kolikor lahko. Vmes se seveda oziram naokoli, ?esa bi se še lotila. (smeh) Velika stvar zame je, da bom imela jeseni razstavo svojih krpank, štiri že imam dokon?ane. Tega se neskon?no veselim.

Upam, da boste povabili na ogled. Ali si sploh vzamete kaj ?asa zase?

Bom povabila in, seveda, tudi dopust bo. Tam berem, šivam in sprehajam pse. Pa kuham!

Za revijo Jana: Katja Golob, fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Izvirna novica:govori.se, 28. junij 2016

Prispevek je last avtorja in medija govori.se,