Na udaru so ljudje z roba
število duševnih obolenj naraš?a. Vse pogostejša so in vse ve? ljudi ohromijo. Ne samo v Sloveniji. Ne samo v vzhodnoevropskih, bivših komunisti?nih državah, katerih prebivalstvo prav ta hip na lastni koži ob?uti bremena in negotovosti tranzicije. Naraš?a tudi v Zahodni Evropi, v razvitem svetu, v tretjem svetu, povsod po svetu. Okoli milijon ljudi vsako leto stori samomor. Med 10 in 20 milijoni jih neuspešno poskusi kon?ati svoje življenje. 24 milijonov ljudi trpi za shizofrenijo. Nadaljnjih 50 milijonov jih ima epilepsijo. Drugih 70 milijonov ljudi je odvisnih od alkohola… Po oceni Svetovne zdravstvene organizacije ta hip okoli 450 milijonov ljudi vsepovsod po svetu trpi za duševnimi ali nevrološkimi motnjami, ali pa psihosocialnimi težavami, izvirajo?imi iz zlorabe drog in alkohola.
Duševna obolenja so univerzalna. Prizadevajo ljudi vseh dežel in vseh družb, posameznike vseh starosti, starce in otroke, moške in ženske, bogate in revne, podeželane in meš?ane. Toda ne prizadevajo vseh enako.
Po besedah dr. Mojce Dernovšek s Psihiatri?ne klinike v Ljubljani so bolj ogroženi ljudje z nižjo izobrazbo, slabšim socialnim statusom, nezaposleni, ljudje z družbenega obrobja, nasploh deprivilegirani: "Po vseh raziskavah je delež duševnih motenj pri njih najve?ji. Razloga za to sta dva: ker so ljudje z duševnimi motnjami v ta razred padli ali ker so se vanj generirali. Ljudje z duševnimi motnjami teže uspejo v življenju. Veliko duševnih motenj se pri?ne že zelo zgodaj, že v obdobju adolescence. Ti ljudje zato težko zaklju?ijo šolanje, imajo težave pri zaposlitvi, zaradi ?esar ne izpolnijo svojih potencialov in pristanejo v nižjem socioekonomskem razredu, kot je bil ta, iz katerega so izšli. To je teorija drsenja navzdol, po kateri ljudje zaradi duševne motnje v življenju dosežejo manj, kakor bi lahko. ?e ljudje zbolijo kasneje v življenju, ko so že dosegli dolo?eno socialno uvrstitev, so zaradi svoje duševne motnje degradirani in spet zdrsijo navzdol: izgubijo službo ali so premeš?eni na nižja, slabše pla?ana delovna mesta. ?e pa že izvirajo iz nižjega socioekonomskega razreda, imajo spet manj možnosti in so slabše opremljeni, da bi uspeli v življenju. Zaradi te svoje deprivilegiranosti so bolj izpostavljeni stresom in s tem ve?ji možnosti, da bodo odreagirali s kako od duševnih motenj."
Ker so duševne motnje pogostejše pri ljudeh, ki so revni, nezaposleni, socialno in druga?e marginalizirani, naj bi ljudje, žive?i v državah blaginje, socialnih državah, imeli manj duševnih motenj. "To," razlaga dr. Vesna švab s Psihiatri?ne klinike v Ljubljani, "je tudi del primarne preventive: da država s politi?nimi ukrepi, ki zagotavljajo blaginjo, zmanjša pogostnost duševnih obolenj. V tem pomenu je ve?je število duševnih motenj pri nas verjetno povezano tudi s tranzicijo."
Drugi razlog naraš?anja števila duševnih motenj je vse daljša življenjska doba in zaradi tega splošno staranje prebivalstva. "Duševne motnje so v starosti nasploh bolj verjetne," razlaga dr. Vesna švab. "V odraslem obdobju je laže premagovati duševne stiske kakor v starosti, ko ljudje postanejo bolj osamljeni, revnejši in svojega ?asa ne morejo ve? zapolnjevati tako, kot so ga v delovni dobi. To je tudi ?as, ko se pri?no pojavljati biološke spremembe, kot so na primer spominske motnje. Zlasti demence so zaradi tega pogostejše."
Tretji razlog pove?evanja števila duševnih bolezni naj bi bile migracije. Ljudje, ki se selijo, ekonomski migranti ali pa begunci, so bolj izpostavljeni duševnim motnjam. ?im ve? ljudi se seli, ve?ja je pogostnost duševnih motenj. Selitev potegne za seboj radikalno spremembo okolja, kulture, družbe, navad in s tem stres. Je eden od razlogov pove?evanja števila duševnih motenj sama globalizacija?
Toda, hkrati dodaja dr. Vesna švab: "število duševnih motenj naraš?a povsod po svetu. Ne ve se natanko, zakaj."
Ne naraš?a število vseh duševnih obolenj. Nekatera sploh ne, ampak njihovo število ostaja konstantno. Spet tretje oblike duševnih motenj celo izginjajo.
število shizofrenij in bipolarnih motenj (po starem: mani?nih depresij – op. p.) se ne spreminja. "Izgleda," razlaga dr. Vesna švab, "da je tu biološka, genetska osnova dovolj odlo?ujo?a." Za shizofrenijo zboleva odstotek ljudi – vsak stoti ?lovek. "Kar je bolj pomembno in ?esar ljudje ne vedo, je, da 10 odstotkov ljudi s shizofrenijo umre zaradi samomora. Nasploh so samomori dale? najpogostejši med ljudmi, ki so se kdaj zdravili zaradi duševne motnje. Ti predstavljajo najbolj ranljivo skupino. Veliko samomorov, tudi pri shizofrenijah, je bilan?nih. Ni tako, da bi posameznikom, kot si predstavljamo, notranji glas rekel, naj se vržejo skozi okno. Ne, posamezniki seštejejo dobre in slabe plati življenja s ponavljajo?o se duševno boleznijo in pridejo do sklepa, da nima smisla – in se odlo?ijo za smrt. Za kon?anje življenja se odlo?ijo v obdobju med dvema izbruhoma bolezni, v fazi, ko so zdravi."
Nekatere oblike duševnih motenj izginjajo ali pa postajajo vse redkejše. "Izginjajo tipi?no freudovske duševne motnje, kot so na primer histerije," razlaga dr. Martina Tomori s Centra za mentalno zdravje in predstojnica katedre za psihiatrijo na medicinski fakulteti. "Histeri?ne gluhosti, hromosti prakti?no ni ve?. Ni pa manj obsesivno-kompulzivnih motenj, prisilnih nevroz. Te so resna težava, a so bolj ozdravljive, kot so bile, delno tudi zaradi u?inkovitejše medikacije. Tudi nekatere oblike shizofrenije so manj pogoste; ali posamezne klini?ne slike kot na primer katatonija, v kateri je bolnik obstal in ure in ure nepremakljivo strmel predse."
?e nekatere duševne motnje ostajajo enako pogoste kot pred ?asom in je njihova pogostnost v Sloveniji povsem primerljiva z njihovo pogostnostjo v drugih državah, ?e torej kot po nekakšni biološko-genetski nujnosti vznikajo v enakem številu skoraj ne glede na stopnjo družbenega razvoja in vrsto družbene ureditve, pa se, na drugi strani, pove?uje število duševnih motenj, ki so, kot pravi dr. Martina Tomori, "reaktivne, ki se razvijejo kot odziv na razmere v okolju. V?asih so jih imenovali nevrotske motnje." Ve? je zlasti depresij in razli?nih depresivnih stanj.
Depresije so nasploh najpogostejša oblika duševnih motenj. Ve? kakor desetino (12 odstotkov) prizadetosti, oviranosti, zmanjšanih zmožnosti zaradi duševnih obolenj povzro?ijo depresije. Sledijo jim – po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije – alkoholne in druge odvisnosti, shizofrenije, epilepsije, Alzheimerjeva bolezen, duševna manj razvitost ter otroške in adolescentne motnje.
Mnogo je obolenj, tako duševnih kot somatskih, ki povzro?ijo, da ljudje dolga leta svojega življenja preživijo manj kakovostno, kakor bi jih sicer, da jih preživijo z bolezensko prizadetostjo. Toda na absolutni lestvici teh bolezni je depresija uvrš?ena neznansko visoko – kotira na drugem mestu, uvrš?ena je takoj za obolenji srca in ožilja.
Duševne motnje so sorazmerno enakomerno porazdeljene med spoloma. "Izjema so depresije," razlaga dr. Vesna švab, "ki so pogostejše pri ženskah. Toda ženske tudi prej poiš?ejo pomo?, gredo prej k zdravniku." Zakaj prej iš?ejo pomo?? "Ker so bolj prilagodljive, pa tudi zato, ker njihova socialna vloga od njih zahteva manj ponosa kot od moških. Alkoholizem je pogostejši pri moških, shizofrenije pa so približno enako pogoste pri obeh spolih."
Toda zlasti potek shizofrenije je pri moških težji. Zakaj, kaj je razlog za to? "Hujši potek shizofrenije pri moških," odgovarja dr. Vesna švab, "lahko vsaj deloma pripišemo temu, da se moški teže sprijaznijo, teže prilagodijo življenju z boleznijo. Prizadetost, ki je posledica bolezni, jim vzame iz rok prakti?no vse vzvode mo?i, odlo?anja in samospoštovanja. Odvzame jim veliko ve? kot ženskam, ki, ?etudi so bolne, še vedno lahko obdržijo funkcije materinstva in gospodinjstva, z opravljanjem katerih se 'ohranjajo pri življenju'."
Epidemiološka slika duševnih motenj, ki prizadevajo prebivalstvo Slovenije, ne obstaja. Natan?nega posnetka razli?nih duševnih obolenj in njihove pogostnosti med prebivalstvom Slovenija nima. Pred leti je skupina psihiatrov po zgledu tujih tovrstnih raziskav zasnovala raziskovalni projekt, ki bi odgovoril na ta vprašanja. Izveden bi bil, ?e bi se zanj našel denar. Pa se ni. A tudi ?e bi raziskavo izvedli, ta ne bi mogla odgovoriti na vprašanje, kako so se v Sloveniji histori?no spreminjala duševna obolenja. Zakaj ne? Ker rezultatov ne bi imeli s ?im primerjati. Ker, preprosto re?eno, nobena tovrstna, vseobsegajo?a raziskava v Sloveniji sploh nikoli ni bila izvedena. še do danes ne. Na tem podro?ju je slovenska psihiatrija še v obdobju pred pri?etkom pisane zgodovine.
Obstajajo sicer podatki o padajo?em številu postelj, namenjenih duševnim bolnikom, pa o številu in povpre?nem trajanju hospitalizacij, o naraš?ajo?em obisku psihiatri?nih ambulant, o najpogosteje postavljenih psihiatri?nih diagnozah in tako naprej. Ve?ino teh podatkov že leta marljivo zbira Inštitut za varovanje zdravja. A to so bolj kot ne podatki zdravstvene birokracije, zbrani na enem mestu. So seštevek vestno izpolnjenih formularjev v predsobah zdravniških ordinacij vsepovsod po Sloveniji. Ker imajo zlasti pri duševnih motnjah posamezniki celo vrsto zadržkov, predsodkov, zaradi katerih se, ?eprav živijo z motnjami, ki lahko zelo ovirajo njihovo vsakdanje življenje, ne odlo?ijo za strokovno pomo? zdravnika, ti podatki nemara bolj kakor duševno zdravje Slovencev opisujejo vsakokratno stanje slovenskega zdravstvenega sistema.
O naraš?ajo?em številu duševnih obolenj med slovenskim prebivalstvom in o njihovem spreminjanju skozi ?as, privzemanju novih in izginevanju starih oblik zato ni mogo?e pisati na podlagi eksaktnih številk. Opreti se je mogo?e, kot pravi dr. Martina Tomori, le "na klini?ne vtise in na prakti?no delo z ljudmi z razli?nimi duševnimi motnjami".
Reaktivne duševne motnje, ki se razvijejo kot odziv na razmere v okolju, ne prizadevajo vseh delov prebivalstva enako. Oblike, v katerih se pri razli?nih delih populacije pojavljajo, obenem nakazujejo vrsto pritiskov, katerim so posamezni deli prebivalstva izpostavljeni.
Pri odraslih moških, razlaga dr. Martina Tomori, "so pogostejše motnje, ki so odsev pritiskov po storilnosti, u?inkovitosti, uspehu. Spodbuja jih ve?ja tekmovalnost, pa tudi ve?je možnosti, priložnosti današnjega življenja. V?asih ste vedeli, da si lahko omislite fi?ka, ve? pa že ne. Danes veste, da lahko posežete po ferrariju. V odprtih možnostih so ljudje željni ve? stvari, v njihovi pridobitvi vidijo potrditev lastne vrednosti, niso pa vsi usposobljeni za vse vrste tekmovalnosti in pripravljeni na možnosti propada, npr. podjetij, ki jih te prinašajo s seboj."
Moški po besedah dr. Martine Tomori zelo težko izražajo depresivnost s spremembami razpoloženja navzven. Depresivnost se pri njih zato kaže na druge na?ine: "Ne samo s samomedikacijo oziroma lajšanjem mu?nih doživljanj z alkoholom, ampak tudi z nezavednim zatekanjem v razli?ne oblike somatizacijskih motenj. S telesnimi, psihosomatskimi motnjami, kot so kardiovaskularne, npr. povišan krvni pritisk, ali pa s ?irom na želodcu, s ?irom na dvanajsterniku, kažejo, da so v stiski in v stresu, ki ga niso sposobni razreševati. Ob deloholizmu, pretirani zavzetosti za delo, je pri moških veliko stanj panike, nakopi?ene tesnobe, ki je ne znajo in zmorejo izraziti, sprostiti na zdrav na?in, zato se kaže v obliki akutnega strahu: ali kot ob?utek, da bodo kar umrli, ali kot ob?utek, da bodo kar znoreli, izgubili nadzor nad seboj. Vseh teh motenj je pri moških ve?, kot jih je bilo."
Odrasle ženske so že doslej pogosteje kakor moški zbolevale za depresijami. Njihovo število se zdaj še pove?uje. Poglavitni razlog pove?evanja depresivnih stanj najde dr. Martina Tomori v novih, dodatnih socialnih vlogah, ki so jih v zadnjih desetletjih dobile ženske: "Imajo možnost uveljaviti se, izkazati se kot ustvarjalke, menedžerke. Na eni strani se jim odpirajo te možnosti, na drugi so jih vzgojile matere, ki so na vrh svojega vrednostnega sistema postavljale družino, odnose znotraj doma, zaradi ?esar pri njih – vsej deklarirani enakopravnosti navkljub – vznikajo globoke notranje dileme. Kažejo se kot tenzije, dvomi, nerazrešena ob?utja krivde: Ali je prav, da se posve?ajo karieri? Ali s tem ne škodujejo svojim otrokom? Ali ne zanemarjajo partnerskega odnosa?"
Ženske so dobile nove možnosti za nove naloge, niso pa izgubile prejšnjih nalog. še vedno nosijo breme najve?jih pritiskov na družino. Njihova skrb niso samo zdravje in šolanje otrok, ampak tudi vse ostalo z materialnim stanjem družine vred. "Zaradi tega," razlaga dr. Martina Tomori, "se pri njih pove?uje depresivnost v obliki brezvoljnosti, iz?rpanosti, naveli?anosti, ki pa si je ne priznajo, ampak se umikajo vase in opuš?ajo odnose in dejavnosti, ki bi jih sprostili. Preobremenjenost poskušajo razreševati z razli?nimi škodljivimi sredstvi: s tabletami za zmanjševanje tesnobe, antidepresivi, analgetiki. S samomedikacijo, s telesnim pristopom k po?utju poskušajo razreševati svoje psihosocialne stiske. Nekatere ženske, ki skušajo na asertiven, trden, podjeten na?in izraziti svoj jaz, realizirati svoje težnje, si dajejo pogum bodisi z medikamenti bodisi zbolevajo za t. i. moškimi boleznimi: imajo zvišan pritisk, angino pektoris itn. Prej so bile te bolezni povezane z moškimi. Celo v u?benikih je pisalo: "Pacient ima te in te bolezenske znake"; tako kot je pri motnjah hranjenja vedno pisalo: "Pacientka ima take in take simptome…". Tudi njihovi poskusi izhoda iz pogosto nerešljivih napetosti se kažejo v kajenju, pitju alkohola, se pravi s sprostilnimi in samotolažilnimi navadami, ki so bile prej bolj vezane na moške."
Telesne motnje so za ženske bolj odprt ventil za reševanje duševnih stisk tudi zato, ker je, razlaga dr. Martina Tomori, "v naši kulturi ženskam še vedno bolj kakor moškim dovoljeno, da so bolne: biti nemo?na, nebogljena, prositi za pomo? ali pri?akovati pomo?. Zato se ženske ob težavah tudi laže in pogosteje obrnejo na zdravniško pomo?. Tam dobijo – ne bom rekla grdo, ker bi bilo krivi?no do splošnih zdravnikov – nadomestek pomo?i: pozornost za prebavne težave, pozornost za težave s križem, ne dobijo pa pomo?i, s katero bi razrešile svojo osnovno duševno stisko. Telesne težave se zato neredko fiksirajo: dobijo neke vrste pomen, bolnica pred seboj in pred okoljem dobi alibi, da ne izpolni vseh nalog, zaradi ?esar se zatekanje v telesno bolezen še bolj utrdi."
Ženske se v stiskah bistveno bolj kakor moški zatekajo v hrano. Prekomerna telesna teža, posledica "bega v hrano", še dodatno na?ne njihovo samopodobo. Dr. Martina Tomori: "Ženska, ki je depresivna, ima že tako nizko samopodobo; ?e se zateka še v hrano, dobi odpor do lastnega telesa, je še manj zadovoljna s seboj, ima še manj socialnih kontaktov, ne navezuje spodbudnih partnerskih odnosov… – to je za?arani krog."
Pri dekletih se po besedah dr. Martine Tomori pove?ujejo t. i. "fantovske" motnje: ve? kadijo, ve? se opijajo z alkoholom, uživajo droge, bolj se zatekajo v nasilje, pogosteje prestopajo meje dopustnega v šolskem sistemu; niso ve? tako pridne, ubogljive, voljne in vodljive. "Vse to je tudi izraz tega, da so mesta, kjer se socialno sre?ujejo mladi, zdaj enaka za vse. V?asih se je tam, kjer so se dobivali fantje, pilo; tam kjer so se dobivala dekleta, pa ne. Zdaj se dobivajo na istih mestih. Vse jim je enako dostopno in tudi kultura ocenjuje tako vedenje pri obojih enako tolerantno. V?asih je v isti družini imela h?erka, ?etudi starejša, strožjo horo legalis in ve? nadzora kakor njen mlajši brat. Zato se tudi v socialnem vedenju deklet v ve?jem številu pojavljajo motnje, ki so bile prej zna?ilne za fante."
Zlasti veliko je pri dekletih motenj hranjenja: bulimije, anoreksije, še ve? previsoke telesne teže. Bulimije je po besedah dr. Martine Tomori bistveno ve? kakor anoreksije: "Je tudi bolj skrita, manj se je vidi, ker njena posledica ni tako drasti?no spremenjena telesna teža. Vendar je bulimija povezana s tako globokim razvrednotenjem, s tako globokim sramom, da zelo malo bulimi?nih deklet pride po psihiatri?no pomo?."
Klju?ni problem v psihopatologiji mladih deklet je po besedah dr. Martine Tomori njihova "nizka samopodoba, nizko vrednotenje sebe, nezadovoljstvo s seboj, ki se pogosto izraža z ob?utjem, da so predebele in z drugimi zunanjimi karakteristikami, ali da so premalo komunikativne, kar je le površna slika tega, da imajo globoko v sebi negativno samopodobo. Razlika v samopodobi deklet in fantov je prav signifikantna. Tudi dekleta se želijo kreativno in socialno uveljaviti, vendar za to niso ne spodbujane ne nagrajevane. Pri fantih je njihova asertivnost, uveljavitvenost vzpodbujana dosti bolj že od malega naprej."
Depresivnost je pri mladostnikih nasploh pogosta, a pogostejša znova pri dekletih. Najve?krat se pri?ne izkazovati s šolsko neuspešnostjo ali z umiki iz socialnega okolja. Pri dekletih se pogosteje kaže kot zatekanje v bolezen ali druge oblike nemo?i in nebogljenosti, pri fantih bolj v vedenjske motnje, delinkventnost, juna?enje z negativnimi potrditvami. "Ravno ob teh razlikah," komentira dr. Martina Tomori, "pomislimo, kako razli?na so vzgojna sporo?ila glede na spol otroka in kako premalo je spodbujanja pozitivne samopodobe pri dekletih."
Za vse mladostnike, ne glede na spol, velja, da se razli?ne duševne motnje pojavljajo v zgodnejših obdobjih, kot so se kdajkoli doslej. Primer: ?e je eksperimentiranje z drogo bilo še pred desetimi leti zna?ilno za šestnajst- ali sedemnajstletnike, je danes prisotno že pri dvanajstletnikih.
Zaradi manjše opore družine, bolj revnega ?ustvenega dogajanja v družini, manjšega obsega skupnih dejavnosti je ve? ?ustvenih motenj, anksioznosti že pri manjših otrocih. "Tudi anksioznosti," razlaga dr. Martina Tomori, "ki se kaže s pomanjkanjem motivov. Radovednost, ki je naravna, uplahni, kar je slabo, ker ne spodbuja razvoja otrok. ?e je otrok brez motivov, ?e ne raziskuje okolja, se ne druži, je prikrajšan za celo vrsto razvojnih vzpodbud. Ni vsebin, ni dogajanja, ni izkušenj, na katerih bi se lahko osebnostno gradil."
Poleg tega družina po mnenju dr. Martine Tomori otroke preslabo opremlja za obvladovanje stresov: "Dogaja se, da odrasli rešujejo obremenitve otrok namesto njih ali pa se z njimi premalo ukvarjajo, da bi jih nau?ili spretnosti obvladovanja stresov in jim krepili njihovo samozavest. Zato so skupne dejavnosti otrok in odraslih tako pomembne: ker se v njih otroci nau?ijo razreševati svoje probleme v varnem ob?utju opore odraslih."
So razlogi za vse ve?je število reaktivnih duševnih motenj vse ve?je zahteve okolja? "Vprašanje je, ali so zahteve ve?je, so pa nedvomno druga?ne," odgovarja dr. Martina Tomori. "Nekdaj so bili ljudje za preizkušnje, ki jih je življenje postavljalo pred njih, bolje opremljeni. Zdaj je tudi vse ve? sprememb, ki so manj odvisne od njih samih. Ljudje se zato lahko manj zanesejo, da bodo s svojimi mo?mi, potenciali in prizadevanji izboljšali zunanje razmere. Njihova notranja samozavest, borbenost in trdnost je manjša, kakor je bila nekdaj. Odpornost za stres je premalo spodbujana in grajena, zato ljudje prej odpovedo. Današnjega mladostnika prestrašijo stvari, ki jih je nekaj generacij nazaj njegov vrstnik sprejemal z veseljem in v njih videl izziv."
Duševne bolezni pomembno znižujejo kvaliteto življenj posameznikov in njihovih družin. Vsaka ?etrta družina ima med svojimi ?lani posameznika, ki trpi za duševnimi motnjami. Te postajajo vse pomembnejši razlog, da posamezniki dolga leta svojega življenja preživijo v stanju prizadetosti ali zmanjšanih zmožnosti. Leta 1990 so duševna obolenja zakrivila 10 odstotkov odstotkov vseh let, ki so jih posamezniki preživeli v stanju prizadetosti zaradi bolezni. Leta 2000 se je njihov delež povzpel na 12 odstotkov. Leta 2020 bo po projekciji Svetovne zdravstvene organizacije njihov delež narasel na 15 odstotkov.
Vse ve?ji delež, ki ga v globalnem bremenu bolezni predstavljajo duševna obolenja, je v drasti?nem nesorazmerju z deležem zdravstvenih sredstev, ki jih družbe namenjajo za zdravljenje duševnih obolenj. Ve?ina držav za zdravljenje duševnih motenj usmerja manj kakor odstotek zdravstvenih sredstev. "Pri nas je teh sredstev nekoliko ve?," razlaga dr. Vesna švab, "a so sredstva, namenjena duševnim motnjam, še vedno nesorazmerno nižja od višine sredstev za somatske bolezni."
Ali ta diskriminatorna porazdelitev sredstev za zdravje, ki privilegira telesno in zapostavlja duševno zdravje, kaj pomeni? Izraz ?esa pravzaprav je? "To je nedvomen izraz stigme, ki se drži duševnih bolezni," odgovarja dr. Vesna švab. "Nepredstavljivo za kogarkoli v somatski medicini je, da bi delal na oddelku z dvajsetimi pacienti. Pri nas, v Psihiatri?ni bolnišnici na Polju, je to nekaj obi?ajnega."
Zdravstvena sredstva se ne porazdeljujejo nesorazmerno samo med duševne in somatske bolezni; nesorazmernost porazdelitve se kaže tudi v koli?ini sredstev, ki jih zdravstveni sistem namenja razli?nim duševnim boleznim oziroma razli?nim psihiatri?nim diagnozam. "Psihiatri?na bolnišnica Polje," razlaga dr. Vesna švab, "je izrazito kadrovsko podhranjena v primerjavi s Centrom za mentalno zdravje, ki je ravno tako psihiatri?na bolnišnica, vendar skrbi za paciente z blažjimi, nevrotskimi duševnimi motnjami. Pri nas imamo težje, psihoti?ne bolnike, a imamo manj kadrovskih in drugih možnosti za zdravljenje in predvsem manj možnosti za rehabilitacijo." Razlog za takšno porazdelitev sredstev je po mnenju dr. Vesne švab splošni, vseprisotni predsodek, da se psihoti?nim bolnikom ne da pomagati, da je pri njih mogo?e samo ?akati, da bolezen mine ali ne, in da najbrž itak ne bo minila. "Te predstave nimajo ni? opraviti z realnostjo," odgovarja dr. Vesna švab. "Ravno nasprotno je res. Psihoti?ni bolniki rabijo zelo intenzivne programe; zelo intenzivno skrb in pomo?. Z njo lahko v ve?ini primerov dosežejo dobre uspehe, pogosto celo boljše kot pri kroni?nih nevrotskih motnjah."
GRAH Matija
Objavljeno v Delu, Sobotna priloga, 5.7.2003
Prispevek je last avtorja in Dela.
Dodaj odgovor