Pro? z majhnimi padci razpoloženja

Depresija: Pogosto zajame ljudi, ki so že dolga leta ?utili nelagodje, vendar so se v trenutkih krize vzeli v roke.

Kadar je med pristno osebnost­jo posameznika in tistim, kar postane v vsakdanji stvarnosti, razlika prevelika, nastane razpoka, v katero se rada ugnezdi depresija, pravi francoski zdravnik in avtor knjig o preventivi dr. Frédéric Saldmann. Dobro voljo, dobro razpoloženje lahko pokvarijo tudi drobna, težko razpoznavna depresivna stanja, ki jih ve?inoma ne opazi niti ?lovek sam niti okolica. Ponavadi odmahnemo z roko: »Saj bo minilo! Jutri bo bolje! Takšno je življenje! Saj nisem nesre?en!« Najve?krat pa se pokaramo: »Daj no, vzemi se vendar v roke!«

Ravno tega nikar, pravi francoski zdravnik in avtor poljudnih knjig o preventivi dr. Frédéric Saldmann. »Ne jemljite se v roke! Tega nikoli ne delajte.« Izraz »vzeti se v roke« se mu zdi zelo zanimiv. Pomeni, da si naredimo silo, žrtvujemo del samega sebe, kadar se soo?amo z obvez­nostjo, zunanjim pritiskom, težko situacijo. To pomeni, da se odre?emo delu samega sebe, to pa ni nedolžno, saj tvegamo, da ne bomo ve?, kar smo, in bomo nazadnje obstajali samo v zunanjih prisilah.

Saldmann, ki kot zdravnik pripisuje izjemno pomembno vlogo preventivi, pogosto opaža, da depresija zajame ljudi, ki so že dolga leta ?utili nelagodje, vendar so se »jemali v roke« in tako slabšali stanje. Sprijaz­nili so se z življenjem z manj smeha, manj radosti, ve? vsakdanjosti in nemim, nezavednim ob?utkom, da nekaj ni prav, niso pa si tega upali v resnici prepoznati. Pravzaprav si o tem niso upali niti razmišljati, vsaj do nastopa depresije ne.

Ne pomanjšujte svojih težav

Bodimo pozorni na drobne depresivne trenutke … Foto: Shutterstock

Depresijo danes resda že jemljejo resno, tako zdravniki kot družba nasploh, in depresivni se lahko nadejajo pomo?i v obliki terapije, zdravil itd. Kljub temu pa zbuja tak strah, da si ljudje izmišljujejo izgovore vseh vrst, samo da se ne bi uvrstili med depresivce. Prepri?ujejo se, da so samo malo utrujeni, da so potrebni po?itnic. Za temi izgovori se pogosto skrivajo pomanjkanje poleta, veselja do življenja, naveli?anost in dolg?as. Ni? prijetnega skratka. ?e no?ete, da se ti negativni vidiki naselijo v vas, jih morate najprej sprejeti in jih ne minimizirati, pravi dr. Saldmann.

Obstaja sredstvo, da se izprašamo in si pridemo na jasno o tem. Vsakega ?loveka, celo najsre?nejšega, doletijo drobne psihološke motnje. To je ?isto naravno. ?e pa se te mot­nje krepijo in jih ni? ne ustavi, se lahko razvije bolezen. Zato je tako zelo pomembno, da se dobro poznamo. Le tako smo lahko pozorni na svoje morebitne šibkosti.

Starodaven na?in, da se spoznamo, je umik v ve?tedensko samoto. Obstaja pa tudi bolj družabna in po Saldmannovih izkušnjah ni? manj u?inkovita možnost. Sam jo je že ve?krat preskusil: zbrani druš?ini prijateljev je postavil tole vprašanje: »?e bi neko? imeli psihološke mot­nje, kako bi jih dekompenzirali? Ali druga?e: kakšne simptome bi razvili: paranojo, anoreksijo, bulimijo, shizofrenijo, depresijo, nimfomanijo ali kaj drugega?« Vprašani razmislijo o vsem, kar so morda že doživeli v preteklosti, in izberejo najustreznejši simptom. S to igrico v nedramati?nem in prijetnem okolju poiš?emo svoje šibke to?ke. ?e jih poznamo, se laže obvarujemo pred tistim, kar bi nekega dne morda postalo naš na?in dekompenzacije. Kajti tudi najbolj uravnovešeni in najtrdnejši med nami imajo šibke to?ke, na katerih se lahko zlomijo. Po svoje smo kot nosorogi: ta žival ima tako trdo in debelo kožo, da se zdi neuni?ljiva. A ?e je zadeta med o?i, se v trenutku zruši. Pri ?loveku so šibke to?ke bolj zapletene. Razli?ni ljudje imajo razli?ne in v?asih se seštevajo. Vendar imamo veliko prednost pred nosorogom: svoje šibke to?ke lahko razpoznamo, lahko se nau?imo spoznavati samega sebe in lahko se varujemo.

Razli?ni vzroki, razli?ne rešitve 

Blaga depresivna stanja imajo razli?ne vzroke, med drugim zato, ker doživljajo pritisk šibke to?ke, te pa so pri posameznikih razli?ne. Klju?no je, da razpoznamo svojo šibko to?ko. V pomo? nam bo Saldmannova vaja, ki jo lahko izvajamo sami: list papirja po dolgem razpolovimo s ?rto. V prvi stolpec si zapisujemo vse neprijetne re?i, ki jih ob?utimo ?ez dan, pa tudi besede in stavke, ki si jih izre?emo, da bi si vlili poguma. V drugi stolpec si zapišemo prijetna ob?utja tistega dne, trenutke veselja, sre?e, vsega, kar nam dobro dene.

Kako je z vami, razodeva že primerjava med dolžino obeh stolpcev, pravi dr. Saldmann. »Zdaj razmišljajte, kako bi podaljšali pozitivni in skrajšali negativni stolpec. Pri negativnem se varujte pretvez in izgovorov, ki jih uporablja podzavest, da bi prikrila tisto, kar je narobe. Na primer: da se niti približno no?ete identificirati z depresijo, ki je bolezen, ali pa si dopovedujete, da pri vsem udobju, ki ga uživate, nimate pravice, da bi se pritoževali, in da so še nesre?nejši od vas … S takim izmikanjem se le izogibate soo?enju s svojim položajem in si torej lažete.«

?e si ?rno na belem zapišete vire svojega nezadovoljstva ali žalosti, boste laže vzeli resno tisto, kar si prikrivate, bolj pronicljivo boste opazovali svoje življenje in s?asoma boste znali razpoznati tudi šibka znamenja, ki vendarle zahtevajo pozornost. Še posebno budni moramo biti pri otroku ali najstniku. Drobni stavki, ki razkrivajo premajhno samozaupanje, ob?utek samozani?evanja ali pretirane krivde, so lahko znanilci depresivnega stanja, o katerem se je treba pogovoriti, zlasti ?e se te drobne težave vsakdanjega življenja ponavljajo in nabirajo.

Enako pomembno je, da razpoznamo okoliš?ine, v katerih so se dogodki zgodili, zlasti pozimi. Nekateri ljudje so še posebno ob?utljivi na pomanjkanje svetlobe, to jih lahko za ve? mesecev pahne v blažje depresivno stanje. Ta pojav so veliko raziskovali in dobil je ime: sezonska motnja razpoloženja (seasonal affective disorder – SAD). Ljudem s temi težavami ni treba radikalno spreminjati svojega življenja, da bi jim šlo bolje. Zadostuje, da si v tema?nem zimskem ?asu privoš?ijo zdravljenje s svetlobo (fototerapijo) ali gredo na po?itnice v tople kraje, ?e si jih lahko privoš?ijo.

Treba je upoštevati tudi dejstvo, da se genetsko razlikujemo med seboj, kar zadeva depresivna stanja. Prvi?: ženske so zanje bolj dovzet­ne kot moški. Drugi?: kot kažejo številne raziskave, imamo genetske predispozicije za depresijo. Nosilec posebnega gena se bolj nagiblje k depresivnim epizodam: sprožilci, da se ta gen izrazi, so lahko zunanji dogodki ali prehud stres, razlaga dr. Saldmann v knjigi Le grand ménage (Generalno ?iš?enje).

Depresivno stanje je skoraj zmeraj odvisno od zunanjih dogodkov, ki igrajo vlogo katalizatorjev ali kar detonatorjev. Okoliš?ine so lahko razli?ne, pa naj bodo to poporodna depresija, izguba dela, ljubezensko razo?aranje ali smrt bližnjega … Boljše razumevanje situacije je zelo koristno, da ne mislimo, da padamo v depresijo brez razloga. Pustimo si ?as, da odžalujemo!

»Eno od znamenj bližajo?e se depresije je prepri?anje, da je delo, ki ga opravljamo, strašno pomembno.« Bertrand Russell

Kult sre?nosti za vsako ceno 

Tudi zato, ker današnja družba posamezniku ne puš?a ve? potrebnega ?asa, da zaceli notranje rane, število depresivnih v zadnjem ?asu naraš?a, domneva dr. Saldmann. Treba se je ?im hitreje znova postaviti na noge, izkoristiti življenje za vsako ceno! Pojem žalovanje iz leta v leto bolj izginja. Saldmann opaža, da so njegovi rojaki še pred nekaj desetlet­ji vestno opravljali obrede v zvezi s smrtjo. Druga?e in veliko bolj vidno kot danes. Vrata stavbe, v kateri je prebival pokojni, so prevlekli s ?rnino in na vrhu v barvah zapisali za?et­nice njegovega priimka. Truplo je obi?ajno ostalo doma na parah in ob njem so dan ali dva bedeli doma?i. Po pogrebu so bližnji nekaj tednov nosili ?rnino, zatem pa ?rn trak na ovratniku ali rokavu kot oznanilo drugim, da žalujejo. Drugi elementi, povezani z žalovanjem, na primer ?rno obrobljene ovojnice, v katerih so svojci sporo?ali svetu smrt pokojnika, ali mrliški voz so bili bolj pravilo kot vidno naklju?je.

Žalujo?i so tako oznanjali družbi, da žalujejo, torej trpijo, in da moramo biti do njih vsaj nekaj tednov še posebno obzirni, jih podpirati in jim prizanašati. Danes smo zelo dale? od tega. Trpljenje zaradi izgube seveda ni izginilo, samo drugim se kaže veliko bolj zadržano. ?edalje bolj si prizadevamo, da bi se ?imprej vrnili v nori ritem vsakdanjika, kajti »življenje gre naprej«, kot pravimo. Vendar se to velikokrat zgodi prezgodaj, še preden so se rane zaradi smrti bližnjega mogle zaceliti.

Najsi gre za žalovanje ali kak drug težaven dogodek, ki ga težko prebolevamo, je nujno, da za dva, tri tedne »izklopimo« in samo trpimo, žalujemo, jokamo in si poskušamo opomo?i. To je težavno, a nujno obdobje, da smo bolj ?vrsti, ko se vrnemo v ustaljeni ritem vsakdanjega življenja. Ko se soo?imo s svojim trpljenjem, pravi avtor knjige, ga s tem ne zanikamo, le ?as za zdrav­ljenje si vzamemo, se izognemo depresivnim stanjem in zatekanju k zdravilom. Za to je potreben ?as, a dolgoro?no je blagodejno. Bolje je torej iti proti prevladujo?emu toku današnje družbe, ki zapoveduje sre?o za vsako ceno. Umetno dobro po?utje, ki ga izzovemo na primer z anksiolitiki (povpre?en Francoz jih pogoltne najve? na svetu), ni zaresna sre?a. Resni?no veselje, globoko in trajno, ne izvira iz zadovoljitve trenutne potrebe. Nedavne raziskave kažejo, da pri?akovanje nagrade bolj osre?uje kot sama nagrada. To pomeni, da ubijemo veselje, še preden se rodi, ?e presko?imo ?akanje, pri?akovanje, ?e želji ne dopustimo ?asa, da se izoblikuje ali znova rodi. ?e torej doživimo hud udarec, si moramo pustiti ?as, da prebolimo žalost, da lahko pozneje znova ob?utimo preproste, resni?ne radosti vsakdanjega življenja. Tak odnos do sebe in življenja nam omogo?a, da se izognemo drobnim depresijam, ki lahko vodijo v pravo, globoko depresijo.

Sklep: veliko uslugo si naredimo, ?e smo pozorni na drobne depresivne epizode. Najboljši na?in, da se jih rešimo, je, da jih razpoznamo. Vendar ne gre takoj, ?ez no?. Potreben je ?as, najprej za to, da pretehtamo svoj položaj, ne da bi se krivili zanj, nato, da se pogovorimo s svojci, prijatelji ali zdravnikom. Zlato pravilo je, da ne zanemarjamo znamenj, tudi šibkih, ki pri?ajo o morebitnih ?ustvenih ali psiholoških težavah. Morda so kažipot do vedrine in prist­ne sre?e,

Avtorica: Alenka Zgonik

Izvirna novica:delo.si, 5. april 2016

Prispevek je last avtorja in medija delo.si,