Psihiatrinja odgovarja

Vprašanje: 

Spoštovana gospa doktorica, izmed tistih, ki ste na tem portalu na voljo, sem pa? izbral za "žrtev" Vas, saj tako in tako nobene od vas ne poznam, pa sem se opredelil po nekakšni duševni afiniteti.

Med temi prazniki sem težko prenašal tako ljudi okoli sebe, kakor tudi samega sebe. Sicer imam antidepresivno terapijo, vendar mi ne deluje bogve kako dobro. Lansko leto sem bil vsega skupaj 3 do 4 mesece na zdravljenju v Polju zaradi akutne depresije, ki se je kazala v izrazitem stremljenju po samomoru in v neznosnih bole?inah, ki jih ni bilo mogo?e obvladati z zdravili. In pa tisti mrak v možganih, zavest, ki se mi trga v mo?ne zaplate ne zavedanja, – in si pri tem ne morem ni? pomagati…

Vse od konca avgusta se nekako borim, da bi se zadržal na tem  kalnem površju, ki bi mu najbolj ustrezno ?lovek rekel bole?e životarjenje, vendar mi to vse manj uspeva. Danes sem npr. še prav posebno razdvojen, v prsih ?uti neznosno bole?ino, možgani so mi povsem ohromeli, nekako ne vidim iz te ujetosti v samem sebi…

Oblivajo me solze, zaprl sem se v svojo sobo za ra?unalnik, in pretresa me hlipanje, ki ga ne morem ustaviti.

Najbolj me plaši dejstvo, da si spet želim predvsem umreti in da v tem duševnem somraku preprosto ne najdem kakega drugega primernega izhoda.

In vendar je takšno "reševanje" bolezenskih težav uperjeno mo?no proti moji vesti in seveda proti mojemu prepri?anju. Toda, kadar se mi zavest izgubi v mraku in bole?ini, mislim, da sem povsem sposoben narediti tudi to.

Sem ravno v letih, ko bi se zdela taka rešitev dovolj trezen zaklju?ek tega nesmiselnega življenja…

Lep pozdrav, M*** 

Odgovor: 

Spoštovani g. Š*****,

Marjeta Blinc Pesek dr. med.