Skupnost prekomernih jedcev Slovenije!

Šele kasneje smo spoznali, da je priznanje naše nemo?i nad hrano dale? od kakršnegakoli negativnega razmišljanja in da odpira vrata neki novi neverjetni sili. Prvi? v življenju smo prepoznali, dojeli in sprejeli resnico o sebi. Smo kompulzivni jedci. Imamo neozdravljivo bolezen. Pred uni?ujo?im prenajedanjem nas lahko reši le iskreno priznanje samemu sebi o svoji bolezni. Najti moramo torej nov pristop k življenju. Najprej so na vrsti poskusi kontroliranja prehranjevanja in teže. Iskrena ocena naših izkušenj iz preteklosti nas prepri?a, da izklju?no z lastno voljo ne moremo obvladovati svojega življenja. Najprej to dojamemo z razumom, nato pa kon?no za?nemo verjeti v srcu.

Zdrav ?lovek niti pomislil ne bi, da bi se obnašal tako, kot smo se zaradi naše obsedenosti s prenajedanjem obnašali mi. V gluho no? smo prevozili kilometre in kilometre, samo da bi zadostili poželenju po hrani. Jedli smo zmrznjeno, zažgano, staro ali celo nevarno, pokvarjeno hrano. Drugim smo še in še lagali o tem, kaj smo pojedli. Lagali smo zato, da ne bi slišali resnice o sebi – saj se z njo nismo mogli soo?iti.

Hrano smo kradli prijateljem, družini, nadrejenim – ali pa smo jo ukradli v trgovini. Kradli smo tudi denar za hrano. Jedli smo še potem, ko smo bili še siti – in še celo potem, ko nam je bilo od hrane že slabo. Da bi lahko jedli, smo se osamili ter s tem ogrožali naša razmerja in si odtrgovali možnost polnega družabnega življenja. Z našo obsedenostjo s hrano smo si uni?evali zdravje.

Ko nas je našega po?etja postalo groza, so nas obsedle diete. Ogromno denarja smo porabili za shujševalna sredstva, kupovali vse vrste zdravil za uravnavanje teka, se priklju?evali klubom za hujšanje, se dali hipnotizirati in analizirati, prestajali težke operacije prebavnega sistema, si mašili ušesa in lepili usta. Vse to smo po?eli namerno, v upanju, da bomo slednji? lahko »mirno pojedli svoj koš?ek torte«.

Nekateri od nas so zdravja iskali od zdravnika do zdravnika. Ti so nam predpisali diete, ki pa za nas niso bile ni? uspešnejše, kot tiste, ki smo jih bili preizkusili že prej. Zdravniki so nam dajali injekcije in tablete. To je nekaj ?asa u?inkovalo, spet pa smo neizogibno izgubili nadzor in se znova prenajedli. Tako smo spet pridobili kilograme, ki smo se jih s takšno muko znebili. Mnogi izmed nas smo poskusili s postenjem; najsi je bilo pod zdravniškim nadzorom ali brez njega. Navadno smo shujšali; takoj pa, ko smo znova za?eli jesti, se je vrnila obsedenost s hrano skupaj s težo. Nekateri med nami so se nau?ili pre?iš?evati z bruhanjem, z odvajali ali s pretirano telovadbo. Hrano smo si basali v usta, da nas je že vse bolelo, potem pa smo se je na silo znebili. Z odrekanjem telesu nujno potrebnih hranil smo si poškodovali prebavila in zobe.

Tisti izmed nas, ki so bili predebeli, so iz svoje okolice prejemali kupe nasvetov o tem, kako dose?i »idealno« vitkost, a nih?e izmed nas ni debelosti trajno odpravil. Spoznali smo, da karkoli že naredimo, da bi naše beganje obrzdali, se na koncu prenajedanje vedno vrne.Dolgoro?no gledano je naša teža naraš?ala, naše samospoštovanje pa je plahnelo. ?ez nekaj ?asa smo od neprestane borbe postali prestrašeni in iz?rpani. Veliko  nas je trpelo za depresijo. Še vedno pa niti za trenutek nismo mogli sprejeti naše nemo?i. Obetalo se nam je , da bomo vse življenje debeli, bolni in nam bodo stvari uhajale iz rok. Prav zato so mnogi izmed nas ugotovili, da življenje preprosto nima ve? smisla.. Nemalo nas je, ki smo razmišljali o samomoru. Nekateri so ga tudi poskusili narediti.

Bolj smo jedli, bolj smo trpeli – pa smo se vendar še vedno prenajedali. Dejstvo, da smo se s hrano še potem, ko nas je ta že spravila v bedo, tolažili, je odslikalo vso resnico naše obolelosti. Mnogi smo se prenajedali samo takrat, ko smo bili sami – sicer pa smo živeli dokaj »normalno«. Preve? ?asa smo bili zaskrbljeni in v skrbeh. V?asih smo svoje družabno življenje omejili, saj smo se po?utili prijetneje v družbi hrane, kot v družbi ljudi. Spuš?ali smo rolete, izklapljali telefone in se skrivali med štirimi stenami svojih domov. Ljudem smo se smehljali in jim kazali svoje odobravanje tudi tedaj, ko se z njimi nismo strinjali. Nekatere so izkoriš?ali njihovi partnerji, pa se niso zmogli postaviti zase. Ali pa smo se osredoto?ili na krivdo drugih; ure in ure smo premišljevali, kaj bi oni morali narediti, da bi rešili težave – naše lastne pa so ostajale nerazrešene.

Prisilni prenajedalci smo pogosto skrajneži. Ob majhnih neprijetnostih vzkipimo, medtem ko bistvena vprašanja v svojih življenjih spregledamo. Enkrat se do obsedenosti vprežemo z delom, drugi? pa se, nesposobni za delovanje, preprosto »izklju?imo«. Iz divjega navdušenja pademo v globok brezup. Svet vidimo ?rno – bel. ?e ne moremo imeti vsega, no?emo prav ni?; ?e ne moremo biti najboljši, se sploh ne gremo.

Mnogi smo zaradi let laganja samemu sebi, glede tega koliko smo jedli in kakšne težave smo zaradi tega imeli na vseh podro?jih, postali strokovnjaki v varanju samega sebe. ?e ho?emo okrevati, se moramo spremeniti. Sprememba se za?ne s poštenostjo.

Naš program je duhoven, ne verski. Pri nas ni dolo?ene vere ali nauka; širimo samo svoje izkušnje o ozdravljenju.

OA NI "DIETNI" KLUB in ne ponuja diet, tehtanja in predavanja o hrani in telesni teži. Hrana in teža sta le  simptoma ( zunanja pokazatelja ) za naš problem.

Hrano smo uporabljali tako kot alkoholiki pija?o ali narkomani drogo. Diete nam pomagajo hujšati, obenem pa prenajedanje še stopnjujejo. ?lani OA še predobro vemo, da obdobju stradanja sledi obdobje basanja s hrano. Rešitev, ki jo ponuja OA, ne vzpodbuja k dietam. V OA delimo dvoje izkušenj: o trpljenju zaradi kompulzivnega prenajedanja in o radosti okrevanja. 

ABSTINENCO prakticiramo tako, da se vzdržimo kakršnekoli hrane med obroki in specifi?ne hrane, s katero se posameznik obi?ajno prenajeda. Ko vzpostavimo abstinenco, se obsedenost s hrano zmanjša in v mnogih primerih tudi popolnoma izgine. Tedaj ugotovimo, da moramo zato, ker imamo opravka z notranjim nemirom, razviti nov na?in mišljenja, delovanja v življenju namesto le reagiranja na življenje.

Skratka, razviti moramo nov na?in življenja. »Abstinenca« za nas  ne pomeni ni? drugega kot »ne jesti ve? kompulzivno«. Prvi korak k okrevanju je, da si iskreno priznamo, da smo pred hrano nemo?ni.

?lani OA verjamemo, da naša bolezen deluje na treh nivojih: fizi?nem, ?ustvenem in duhovnem. Okrevanje je za vsakega ?lana  OA zelo oseben proces. Tu ni pravil, so samo predlogi.

 Tisti, ki smo izbrali okrevanje po principu "samo danes« (odlo?am se le za naslednjih 24 ur), prakticiramo program Dvanajstih korakov (podoben je programu Anonimnih alkoholikov). Pri tem nam pomagajo mentorji. Ko opustimo stare navade, nimamo ve? potrebe po odve?nih koli?inah hrane. Tako dosegamo trajno osvoboditev od naše obsedenosti s hrano in tako nov na?in življenja. Ne mo?, šibkost je tista, ki nas povezuje med seboj.

Program deluje enako dobro za prekomerne jedce, kot za tiste, ki trpijo za bulimijo in anoreksijo.

Znotraj skupnosti OA nismo ve? sami. Tam se sre?ujemo s sebi podobnimi, ki poznajo naše trpljenje; ponujajo nam ljubezen, so?utje in razumevanje. V OA imamo možnost, da naša skrita ?ustva povemo drugim, ki nas ne obsojajo in so pripravljeni deliti svojo mo? tudi z nami, da nam bo uspelo okrevati. Kasneje ugotovimo, da pomagamo sebi predvsem s pomo?jo drugemu. Duhovni principi, ki so znotraj dvanajstih korakov OA povzro?ijo notranjo spremembo.

OA – ANONIMNI PREKOMERNI JEDCI ( OVEREATERS ANONYMOUS ) smo skupine za samopomo?. Vzdržujemo se sami, z lastnimi prispevki. Skupnost OA ni vezana na nobeno družbeno ali zasebno organizacijo, politi?no gibanje, ideologijo ali versko gibanje. Stališ? do zadev izven skupnosti ne zavzemamo.  Zapomnite si, da je edini pogoj za ?lanstvo v OA želja, da bi prenehali jesti kompulzivno. Na naših sre?anjih, ki potekajo enkrat tedensko v Celju, Ljubljani in Mariboru, vam nudimo brezpogojno sprejemanje in podporo. Med seboj se tikamo in kli?emo po imenih. Spoštujemo anonimnost, saj nam prav ta omogo?a, da smo odkriti. Vse o ?emer se na sre?anju pogovarjamo, ostane med nami. Govorimo samo o sebi in svojih izkušnjah.

 Naš glavni namen je, da bi se vzdržali kompulzivnega prenajedanja in da bi naše sporo?ilo o okrevanju posredovali tistim, ki še vedno trpijo.