Sovraštvo

UBIJ HUDI?A!

Sovraštvo je nadvse nevarno ?ustvo, ki je povezano z uni?enjem in ubijanjem. Prav zaradi uni?evalnega potenciala, ki ga sovraštvo nosi v sebi, je to zelo pomembno ?ustvo ne le zaradi osebnega sovraštva in njegove vloge v našem življenju, temve? tudi zaradi kolektivnega sovraštva, ki vpliva na dinamiko med skupinami, strankami, narodi in državami. Zaradi tega je nadvse pomembno, da ?ustveno pismeni ljudje dobro razumejo, za kaj gre pri sovraštvu.

Zgodba iz ordinacije Aleksej je prišel na terapijo zaradi nespe?nosti, in sicer po nasvetu prijateljice, ki je menila, da bi mu pogovor utegnil pomagati. Težave z nespe?nostjo so lahko razli?ne: oseba, ki leže k po?itku, ne more zaspati; lahko se prebuja prezgodaj ali pa ima lahen spanec in se pono?i pogosto prebuja. Izkazalo se je, da je Aleksejeva težava v tem, da težko zaspi. Ko takšni ljudje ležejo v posteljo, razmišljajo o svojih trenutnih težavah, to povzro?i zaskrbljenost, ki, ker gre za obliko strahu, prispeva k izlo?anju hormona adrenalina, ta pa jih ohranja budne. Na vprašanje, kakšne misli se mu takrat podijo po glavi, je Aleksej nepri?akovano odgovoril, da razmišlja, kako bi ubil moškega, v katerega se zaljubila njegova žena in zaradi katerega ga ho?e zapustiti. Aleksej je menil, da mu je moški s tem, ko se je pojavil v njegovem življenju in obsedel njegovo ženo, uni?il življenje. Ne le, da mu je, kot je govoril, »ukradel« ženo (to bi še nekako sprejel), »ukradel« mu je tudi h?i, ki bo odšla z materjo, kar se mu je zdelo povsem nesprejemljivo. To je doživljal kot veliko krivico, zato je razmišljal: ?e mi je ta ?lovek uni?il življenje, imam tudi jaz pravico uni?iti njegovo Takšna logika ga je pripeljala do razmišljanja o umoru.

Logika sovraštva

Vsaki?, ko »pokukamo« v glavo osebe, ki sovraži, ugotovimo, da drugega vedno sovraži zato, ker je trdno prepri?ana, da je ta oseba hudobna, zla. Hkrati ?lovek, ki sovraži, sebe doživlja kot dobro osebo. Zato je stališ?e osebe, ki sovraži, vselej takšno: »Jaz sem dober, ti si hudoben.« Vidimo, da je bilo tako tudi v Aleksejevem primeru: sebe je doživljal kot dobrega, kot žrtev, drugega moškega pa kot hudobnega plenilca. ?e bi Aleksej v resnici ubil tekmeca, bi naredil nekaj resni?no groznega, toda po njegovih notranjih merilih bi bilo to dejanje dobro. Prav to je protislovje, ki spremlja sovraštvo: ljudje v imenu dobrega delajo slabe stvari.

Tri zna?ilnosti

Zamisel zla je nadvse zapletena, ko pa o tem govorimo v terapevtski ordinaciji, pridemo do sklepa, da ljudje verjamejo v hudobnost drugega, ?e mu lahko pripišejo troje:

1. ?lovek je prepri?an, da drugi ogroža nekaj, kar je zanj nadvse pomembno, neko njegovo vrednoto. S to oceno se sre?amo pri vseh neprijetnih ?ustvih.
2. Drugemu pripisuje, da to po?ne zavestno in namerno. Akcija druge osebe, s katero ta ogroža tisto, kar je pomembno zanj, ni posledica naklju?ja, napake, pijanosti, norosti … To delovanje je obnašanje osebe, ki se zaveda svojega postopka, torej je namerno.
3. Toda niti zgornja ocena ni dovolj za to, da bi koga sovražili – tej osebi je treba pripisati še tretje: to po?ne brez vsakega povoda ali opravi?ila. Ali z drugimi besedami: oseba ne vidi nobenega razloga za takšno obnašanje drugega.

Zaradi tega se obnašanje drugega zdi nerazumljivo in neracionalno. Oseba ne vidi razloga za takšno obnašanje, zato si ga razlaga s tem, da je drugi pokvarjen, škodoželjen, hudoben ?lovek. Torej smo vsaki?, ko na nekoga pogledamo skozi trikotnik, katerega tri to?ke so:

1. ta oseba ogroža neko našo vrednoto,
2. to po?ne namerno in zavestno, 
3. to po?ne brez vsakega povoda ali opravi?ila – to osebo pripravljeni sovražiti. Zaradi tega to oceno imenujemo »trikotnik sovraštva«.

Drugega uni?iti

Sovraštvo je v popolnem nasprotju z ljubeznijo.

?eprav celo v Svetem pismu piše »Sovražim greh, ne grešnika«, sovraštvo ni odnos do obnašanja druge osebe, marve? odnos do drugega kot osebe. Vsaki?, ko drugega pogledamo skozi trikotnik sovraštva, ne bomo videli ?loveka, marve? vraga, hudi?a ali demona. Sovraštvo je ?ustvo, ki drugega ?loveka raz?love?i. Na to zelo dobro kaže slovenska beseda sovražnik (so-vražnik), saj navaja, da drugi ni na strani Boga, ljudi in dobrega, ampak hodi s hudi?em, na strani zla. Iz tega sledi, da je treba drugega uni?iti, tako kot je treba uni?iti hudi?a in vse zlo na tem svetu. Kadar sredstva javnega ob?evanja v eni državi sprožijo kampanjo razvijanja sovraštva do druge države ali ljudstva, kar je pogosto sredstvo predvojne in vojne propagande, okrog te države »rišejo« trikotnik sovraštva. V socialni psihologiji je ta postopek znan pod izrazom »satanizacija« (vsebuje besedo satan), ali »demonizacija« (vsebuje besedo demon), kar nas vrne k bistvu stvari.

Maš?evanje

Maš?evanje je vedno povezano s poskusom, da bi drugega duševno, ?ustveno, družbeno, ekonomsko in telesno uni?ili.

Opisani logiki sovraštva sledi izražanje sovraštva, ki ga lahko uvrstimo v kategorijo maš?evanja. Tisti, ki sovraži, se vedno želi maš?evati tistemu, ki ga sovraži. Maš?evanje se zelo razlikuje od kazni. ?e je kazen racionalen postopek, usmerjen k temu, da bi drugi spremenil svoje obnašanje in ga v prihodnosti ne bi ponavljal, je maš?evanje simboli?no in pogosto iracionalno dejanje, ki ni usmerjeno na obnašanje druge osebe, marve? na njeno bitje. Zaradi tega je maš?evanje vedno povezano s poskusom, da bi drugega duševno, ?ustveno, družbeno, ekonomsko in telesno uni?ili. ?lovek, ki sovraži, ni prepri?an samo v to, da si drugi ne zasluži obstoja, meni tudi, da bi drugi moral trpeti, in sicer zato, ker je izbral zlo in ne dobro. To vodi do maš?evalnih dejanj, ki so zelo surova in nasilna, o katerih pa tisti, ki jih dela, meni, da so povsem upravi?ena, saj jih je drugi »zaslužil«.

V družini

 Sovraštvo je v popolnem nasprotju z ljubeznijo. Zaradi tega je sovraštvo ?ustvo, ki uni?uje družbene vezi in vodi do razpada skupnosti. Družina je skupina, ki je utemeljena na ljubezni, zato sovraštvo v družini ogroža njen obstoj. Zaradi tega vsaka družina želi odstraniti vsakršno sovraštvo med ?lani. Sovraštvo se v družinah najpogosteje pojavlja med brati in sestrami, a tudi med partnerjema, ki se lo?ujeta. Seveda se lahko pojavi tudi v širši družini. Med brati in sestrami Sovraštvo se v Svetem pismu pojavlja kot »drugi greh«. Gre za zgodbo, v kateri sta brata Abel in Kajn prinesla svoje darove Bogu, toda Bog je sprejel samo Abelove darove, ne pa tudi Kajnovih. Kajn je v napadu ljubosumja in sovraštva ubil Abela, zaradi ?esar je bil zaznamovan s »Kajnovim znamenjem«. Podobno se v družinah, v katerih starši vseh otrok ne obravnavajo enako, lahko razvije boj za starševsko ljubezen; vsak od otrok meni, da bi bilo vse dobro, ?e bi drugi zbolel in umrl. Sovraštva med sorojenci je v?asih odkrito, veliko pogosteje pa je prikrito, kar dela njihov odnos ambivalenten – na eni ravni med njimi obstaja ljubezen, na drugi sovraštvo. To sovraštvo se pogosto v celoti pokaže med zapuš?inskimi razpravami, v katerih dedi?i poskušajo »izena?iti razli?ne krivice in urediti odnose iz preteklosti. Zaradi vsega tega bi morali starši zelo pazljivo opazovati in prepoznavati vse znake sovraštva, ki se morda pojavljajo med otroki. Nanje bi se morali odzvati s tem, da bi se pogovorili z otrokom in mu prepre?ili, da bi na sorojenca še naprej gledal skozi trikotnik sovraštva.

V lo?itvah

V družinskem življenju se sovraštvo nemalokrat pojavi tudi med partnerjema, kar privede do lo?itve. Zapuš?eni partner pogosto sklepa, da ga je drugi prevaral ali izkoriš?al, medtem ko mu je sam dal najboljša leta svojega življenja. Meni tudi, da nikoli ve? ne bo našel ljubezni, ?uti se ponižanega, osramo?enega in podobno. Ko eden od partnerjev sklene, da mu je drugi uni?il življenje, si lahko, kot je naredil Aleksej, vzame pravico do maš?evanja, uni?evanja ali uni?enja življenja drugega. To najve?krat ni tako drasti?no, da bi prišlo do misli o umoru, zelo pogosto pa se pojavlja motiv, da je treba partnerja »kaznovati« tako, da bo trpel. Zaradi tega ?lovek, ki sovraži, dela vse, da bi nekdanjemu partnerju otežil življenje v finan?nem in vseh drugih pogledih ali da vsaj ne naredi ni?esar, s ?imer bi drugemu vse skupaj olajšal. V prepri?anju, da je to edino moralno pravilno, ne upošteva interesov otroka/otrok, ampak tudi njih potegne v svojo igro maš?evanja: od otrok zahteva, da se postavijo na njegovo stran in obsodijo drugega roditelja. To se nemalokrat razvije v pravo duševno zlorabo otrok.

Samosovraštvo

V klini?ni praksi pogosto sre?amo ljudi, ki se sovražijo in prezirajo. Razlog za to je najve?krat v njihovem mnenju, da niso izpolnili kakega pogoja, ki je pomemben za kakovostno življenje. Mlado dekle se lahko sovraži, ker se je rodila v napa?nem telesu, v telesu s preširokimi boki in predebelimi stegni. Ne sprejema se in meni, da je pregrda, da bi lahko sre?no živela. Na osnovi tega razvije fantazijo, da bi bilo še najbolje, ?e bi se ubila – tako bi se lahko vnovi? rodila v lepšem telesu. Tudi zato si vsaki?, ko za?uti samosovraštvo, z britvico zareže v kožo na roki. To je samo en primer – razpon možnih razlogov, zaradi katerih ljudje ?utijo samosovraštvo in željo po smrti, je namre? zelo širok. V?asih sovraštvo do sebe nastane zato, ker otrok ponotranji (internalizira) sovraštvo, ki mu ga izkazujejo zanj pomembne osebe (starši, sorojenci …). Številni starši ne morejo razumeti, da obstajajo starši, ki so zmožni sovražiti lastnega enoletnega otroka. Logika starševskega sovraštva do lastnih otrok je vedno preprosta. Za?etno prepri?anje, iz katerega izvira sovraštvo, je naslednje: »S tem, ko si se rodil, si mi uni?il življenje!« Ta logika je vedno prisotna v primeru detomora: mati ubije svojega otroka, saj je prepri?ana, da bo njegovo rojstvo ogrozilo njen obstoj. K sre?i je zdaj znano, da obstaja veliko parov, ki si želijo posvojiti otroka, zato je detomor redek pojav. Toda ?e se mati odlo?i zadržati neželenega otroka, sovraštvo ostane.

Ko sovražijo starši

Sovraštvo se pogosto v celoti pokaže med zapuš?inskimi razpravami.

Vsaki?, ko so starši (mati ali o?e) prepri?ani, da jim je rojstvo otroka negativno spremenilo življenje, obstaja potencial za sovraštvo do tega otroka. V ve?ini primerov gre za ambivalenten odnos do otroka, odnos, v katerem obstaja ljubezen, ob?asno pa tudi sovraštvo do otroka. Zna?ilno je, da se prikrito ali nezavedno sovraštvo do otroka kaže v konfliktih z otrokom: kadar otrok ne uboga, s svojim obnašanjem jezi starše in podobno. Takrat je razvidno, da je starševsko ravnanje sovražno: roditelj otroka nasilno udari, izre?e besede, s katerimi otroku oporeka pravico do življenja (»Bolje bi bilo, ?e te ne bi niti rodil!«, »Jaz sem te rodila, jaz te bom ubila!«), otroka jasno dolo?i kot vir zla (»Ti si hudi?, ne pa otrok!«, »Živce mi uni?uješ! Kri mi piješ!«). Otrok si zapomni takšno stališ?e staršev in Maš?evanje je vedno povezano s poskusom, da bi drugega duševno, ?ustveno, družbeno, ekonomsko in telesno uni?ili. Sovraštvo se pogosto v celoti pokaže med zapuš?inskimi razpravami. njihova sporo?ila, ki jih pozneje v življenju aktivira v obliki notranjega dialoga. Tako se starševsko sovraštvo spreminja v otrokovo samosovraštvo. Otroku potrebuje za pravilen razvoj stoodstotno starševsko ljubezen, do nje ima pravico vsak otrok. Odnos sovraštva do otroka, ?eprav zgolj na psihološki ravni komunikacije, spada med zlorabe otroka. Zdi se nam, da je dandanes ambivalenten odnos do otroka še posebno prisoten pri materah in o?etih, ki so nezreli, otro?ji; ti menijo, da jih je otrokovo rojstvo onemogo?ilo pri napredovanju, zabavi in ohranjanju prejšnjega življenjskega sloga. Takšno stališ?e do otroka je zna?ilno za mladoletne starše, vse ve? pa je tudi starejših staršev s podobnim stališ?em.

Odprava sovraštva?

Prav zaradi velikega uni?evalnega potenciala, ki ga nosi tako osebno kot kolektivno sovraštvo, si razli?na verstva, gibanja in pobude prizadevajo izkoreniniti sovraštvo. V tem smislu se zastavlja vprašanje, ali je sovraštvo možno odpraviti z repertoarja ?loveških ?ustev? Dandanes so na voljo razli?ne tehnike, s katerimi je možno v veliki meri vplivati na to, da ena oseba neha sovražiti drugo. Toda opustitev sovraštva do ene konkretne osebe ne pomeni tudi na?elnega prenehanja sovraštva. Prav zato je dobro razlikovati ?ustvo sovraštva od na?inov, kako se to izraža. Ljudje lahko ?utijo vse mogo?e, toda to, kar ?utijo, morajo izraziti na družbeno sprejemljiv na?in. ?e si nekdo zaželi, da bi si drugi zlomil nogo, je to gesta sovraštva, toda gesta, ki ostaja v fantaziji in nikakor ne škoduje drugemu. Povsem druga?e je, ?e ista oseba v resnici poskuša drugemu zlomiti nogo. V tem smislu je nemogo?e izbrisati konflikte med ljudmi, vplivati pa je treba na to, kako se ti konflikti izražajo in vztrajati pri civiliziranih oblikah reševanja konflikta, pri katerih ima vsaka stran svoje pravice. Zato pozdravljamo razli?ne pobude za mediacijo, v kateri, na primer, sovrstniški mediatorji pomagajo sprtim dijakom iz istega razreda ali šole vzpostaviti dialog, jim omogo?ijo, da se za?nejo pogovarjati in se bolje razumejo, ?e pa spora že ni možno rešiti, vsaj prepre?ijo, da bi se še naprej sovražili.

Zoran Milivojevi?

Fotografija Zorana Milivojave?a: Diana An?eli?

Izvirni ?lanek objavljen v Reviji za zdravo življenje VIVA —>>>
Besedilo on forigrafije so last njihovih avtorjev in revije Viva.