“Zna?ilne za pretirano odgovorne in pretirano zanesljive ljudi”

“Temu kar re?emo stres, je v bistvu doživljanje tesnobe. Je vrsta strahu in jo v telesu ?utimo kot suha usta, napetost, razbijanje srca, tresenje in tako naprej …” pojasnjuje klini?na psihologinja Aleksandra Meško.


Izdali ste knjigo “Ko ti ?rna ma?ka pre?ka pot”, ki je namenjena ljudem z obsesivno-kompulzivno motnjo in njihovim svojcem. Za kakšne motnje gre?
Knjiga govori o obsesivno-kompulzivni motnji, ki je ena vrsta anksiozne motnje. Poznamo ve? vrst anksioznih motenj, to je ena izmed možnih. Za anksiozne motnje je zna?ilno doživljanje razli?nih vrst strahu, na primer zaskrbljenosti, panike, tesnobe, treme in podobno. Za obsesivno-kompulzivno motnjo pa je zna?ilno, da imajo vsiljive misli ali predstave, impulze … Na primer: “Kaj, ?e bom nekoga udaril?” Ali pa: “Kaj, ?e se bom v javnosti kar slekel?” Ali: “Kaj, ?e bom vrgel otroka ?ez ograjo balkona?”

Druga zna?ilnost obsesivno-kompulzivne motnje je, da za?ne oseba za zmanjšanje strahu ob teh mislih delati dolo?ene postopke … Nekdo, ki ga je na primer strah, da se bo okužil z bakterijo, ima mogo?e dolo?ene postopke umivanja. Nekdo, ki se boji, da bo zaradi odprtega štedilnika nastal požar, bo imel na primer dolo?ene postopke preverjanja, ali je zaprl štedilnik, se ve?krat vrne v hišo in preverja.

Ti postopki se lahko razvijejo tako mo?no, da je ?lovek skoraj cel dan v nekih ritualih. To so lahko tudi miselni rituali. ?e oseba vidi neko nesre?o, si na primer v domišljiji takoj prikli?e mirno pokrajino, v mislih prešteje do sre?ne številke, izre?e citat ali kaj podobnega. S tem postopkom želi prepre?iti, da bi se zgodilo kaj nevarnega. Zato sem dala knjigi naslov: Ko ?rna ma?ka pre?ka pot. Za vraževerne namre? velja, da prinaša ?rna ma?ka nesre?o. Zato se trikrat pljune ?ez ramo in se s tem postopkom izni?i strah, da bi se nam zgodila nesre?a. Pri teh ljudeh pa se lahko ti postopki tako razvijejo, da jim lahko dnevno vzamejo ve? ur ?asa. To pa mo?no zmanjša kvaliteto živlejnja.

Kako pogoste so obsesivno-kompulzivne motnje?

(Foto: Saša Despot)

V splošni populaciji za to motnjo trpita eden do dva odstotka, zadnji podatki za EU za anksiozne motnje pa kažejo, da za njimi trpi okoli 14 odstotkov splošne populacije. Anksiozne motnje ?ez desetletja naraš?ajo tudi zaradi našega hitrega na?ina življenja, potrošništva, ko ho?emo takojšnje zadovoljitve. Temu kar re?emo stres, je v bistvu doživljanje tesnobe. To je vrsta strahu in jo v telesu ?utimo kot suha usta, napetost, razbijanje srca, tresenje in tako naprej … In tega je vedno ve?. Zato lahko te osebe dobijo pani?ne napade, so kroni?no zaskrbljene …

To je po eni strani odvisno od naše družbe, po drugi strani je pogojeno tudi s tem, kako smo oblikovani kot oseba. Bolj smo dovzetni, ?e imamo na primer zelo visoke kriterije lastne vrednosti, živimo zelo v skladu s pravili, moramo biti delavni, pridni … Te motnje so povezane z dolo?enimi osebnostnimi lastnostmi, ti ljudje so pretirano odgovorni, pretirano zanesljivi, perfekcionisti …

Perfekcionizem pomeni, da želimo narediti vse natan?no, vse popolno, se bojimo narediti kakšne napake, ker je napaka za nas katastrofa. Taka lastnost je pretirana lastna samokritika, pretirana ustrežljivost, skrbi nas, kaj si bodo o nas mislili drugi … In tako živimo v skladu s tem, kar nam ta pravila narekujejo. Zato smo dosti bolj nagnjeni k doživljanju tesnobe, ker so mnoge življenjske situacije, v katerih se znajdemo, za nas zelo zahtevne. Tesnobo pa ljudje doživljamo prav v tistih situacijah, ko ne verjamemo, da bomo kos nalogam, ki so pred nami. Ko menimo, da so naloge prezahtevne. ?e je oseba zelo odgovorna, zanesljiva in prefekcionisti?na in dobi težko nalogo, se bo zelo gnala, da bo nalogo uspešno opravila. To pa bo praznilo njene baterije. Tesnoba je lahko znak, ki za?ne osebo opozarjat, da je preve? pridna in da ji to prazni baterije.

Kdaj je tako hudo, da moramo poiskati strokovno pomo?? Mislim na anksiozne motnje. 

To je vedno takrat, ko se za?ne tesnoba pojavljati vsak dan, ko nam vzame nekaj ur dnevno, ?e traja dva, tri tedne. Tedaj je smiselno, da se obrnemo na strokovnjaka. Ali je to splošni zdravnik, psiholog, psihiater. Ljudje se kar hitro obrnejo po pomo?. Predvsem tisti, ki imajo zaradi tega pani?ne napade. Ker so to zelo neprijetna stanja in z njimi težje shajamo. Strokovno pomo? poiš?emo vedno takrat, ko je naše vsakdanje funkcioniranje in življenje zaradi tesnobe zelo sprememnjeno

Mogo?e pa gre za drugo stvar, da je otrok preve? zaš?iten, preve? varovan in je vsaka nova situacija zanj zelo zelo stresna. Klini?na psihologinja Aleksandra Meško

Kakšno vrsto pomo?i priporo?ate? Pomo? v javnem zravstvu je težko dostopna

Tako je. V javnem zdravstvu naj bi nam bili za takšne težave na razpolago psihiatri, psihologi, klini?ni psihologi, a tu naletimo na dolge ?akalne dobe. Druga možnost je, da obiš?emo kakšnega psihoterapevta v privatnem sektorju, tukaj  pa moramo biti zelo izbir?ni, saj niso vsi pristopi primerni. Za to vrsto težave so primerni novejši pristopi v kognitivno-vedenjski terapiji.

Ko pridemo do kognitivno-vedenjskega terapevta, moramo biti pozorni tudi na to, ali uporablja bolj tradicionalne pristope, kot je na primer preusmerjenje pozornosti, relaksacijske vaje in tako dalje. Ti pristopi za te vrste motenj že dolgo niso ve? primerni.

Obstajajo namre? bistveno bolj u?inkovite metode za te težave. Po starih pristopih si želimo na nek na?in izbrisati to anksioznost, po novih pristopih pa imamo metode, ko se u?imo sprejemati tesnobo in se malce distancirati od zastrašujo?ih misli. Tukaj je terapevt odgovoren, da pomaga ?loveku razrešiti težave. Izkazalo se je, da bolj kot odganjamo tesnobo ali kakšno drugo ?ustvo, bolj ga s tem poglabjamo. Ti principi so v zanjih petnajstih letih spremenjeni, ker teh ?ustev no?emo samo radirati. Obstajajo posebne tehnike, s katerimi sprejemamo in toleriramo ?ustva, raziš?emo razloge, zakaj so se za?ela pojavljati, morda moramo spremeniti na?in življenja in odnose z ljudmi okoli nas. Terapevt pomaga osvetliti ozadje teh simptomov. Tako bo tesnoba sama izzvenela.

So anksiozne motnje ozdravljive?

?e pridete s temi težavami k psihiatru, boste vedno dobili antidepresiv. To je zdravilo prvega izbora, ki poskuša ?loveku pomagati, da se organizem malo umiri. Ponavadi pa to ni dovolj. Bolje je, da imamo poleg še neko psihološko obravnavo. Da prepoznamo razloge, zakaj se je vse to za?elo, da se ne vrtimo v za?aranem krogu podkrepljevanja te tesnobe. Ti na?ini obvladovanja na dolgi rok zadevo samo poglobijo. Vedno dobimo najboljše rezultate, ko ob zdravilu poiš?emo še primerno obliko psihoterapije. Na?eloma so te težave ?isto razrešljive. Na to pa vpliva tudi to, koliko je oseba pripravljena na spremembe v življenju, koliko je pripravljena tvegati, odvisno je od vztrajnosti in motivacije. In ?e se to dvoje združi, je to popolnoma ozdravljiva zadeva.

Obsesivno-kompulzivna motnja … Kdaj bi morali tu obiskati zdravnika? ?e pljuvamo ?ez ramo, ko vidimo ?rno ma?ko, to najbrž še ni bolezensko?

Ne to ni, seveda ni. To je bil samo primer (smeh). Strokovno pomo? poiš?emo, ko smo opazili, da so se ti rituali razširili, ko nam ti rituali vzamejo uro ali dve ?asa na dan. Ampak ponavadi ljudje kar hitro pridejo po pomo?, ker bi se radi znebili teh postopkov. To je njihova motivacija. Žal pa ne dobijo vedno prave oblike pomo?i … ?e bodo šli v psihoanalizo in bo takšen pristop zelo usmerjen na preteklost, nimamo veliko možnosti, da se s takšno težavo izkopljemo iz tega. Ali pa pridejo k psihiatru, ki ima vsak dan v ambulanti 20 ali ve? ljudi, kjer mu bodo dali zdravila in ga ponovno naro?ili ?ez en mesec. ?e bo bolje, bo. V nasprotnem primeru zamenjajo zdravila … Saj ne, da psihiatri ne bi želeli ljudem nameniti ve? ?asa, ampak v?asih ne zmorejo zaradi sistema.

Kaj pa, ko se anksiozne motnje pojavijo pri otrocih, kaj storimo?

Pri otroku je vedno smiselno delati skupaj s starši. Da skupaj s starši opredelimo, ali otrok doživlja kakšne pritiske, so za pritiske krivi starši, jih doživlja v šoli, med vrstniki … Da vidimo, ali je smiselno malo popustiti. Mogo?e pa gre za drugo stvar, da je otrok preve? zaš?iten, preve? varovan in je vsaka nova situacija zanj zelo zelo stresna. In tako skupaj ugotovimo, kako mu pomagamo, da sprejema nove situacije … Najbolje je delati skupaj s starši.

Avtorica: Anja Š?uka / Ljubljana

Izvirna novica: zurnal24.si, 26. februar 2017

Prispevek je last avtorja in medija zurnal24.si,