Duševna stiska je še vedno družbeno nesprejemljiva

Intervju z Dr. Vesno švab, predstojnico ljubljanske psihiatri?ne klinike
LJUBLJANA – Depresija je po podatkih WHO najpogostejša duševna motnja, v svetu za njo trpi ve? kot 120 milijonov ljudi, shizofrenija pa je najbolj zna?ilna psihoti?na motnja; obema je skupno, da ?loveka hudo ovirata v njegovem vsakdanjem življenju.

Vsak drugi ?lovek naj bi v svojem življenju vsaj enkrat potreboval psihiatri?no pomo?, bodisi se je potopil v trdovratno depresijo, bodisi ga preganjajo anksiozne motnje, ali pa se je zgolj znašel v duševni stiski, ki jo je celo uspešno in brez hujših posledic prebrodil sam.

"A ti si zadržala Vesno švab? Neka pacientka je bila že precej nestrpna, ker je na vsak na?in hotela k njej," me ogovori prijateljica, ki jo po naklju?ju sre?am v avli Psihiatri?ne klinike Ljubljana. "Veš, Vesno imamo pacienti najraje… Ko vse druge službe odpovedo, ko se z nobenim zdravnikom ni ve? mogo?e pomeniti, ona vse mirno uredi." Dr. Vesna švab je tista zdravnica, ki odlo?no koraka po poti sodobne psihiatrije: kot predstojnica ljubljanske psihiatri?ne klinike, kot zdravnica z ambulantno in bolnišni?no prakso, posebej specializirana za shizofrenijo, kot docentka na Medicinski fakulteti, ki sicer zapostavljeno psihiatrijo postavlja ob bok drugim medicinskim vedam, ter kot predsednica nevladne Organizacije za duševno zdravje šENT, ko odgovorno premika obravnavo duševne bolezni iz psihiatri?nih ustanov v skupnost.

Zakaj se ljudje še vedno bojijo duševnih bolezni?
Ljudje imajo na splošno predsodke do duševnih bolnikov, najmo?nejši je ta, da so nevarni. To seveda ni res. Prej se umaknejo vase, so skromni, plašni, in veliko pogosteje so sami žrtve nasilja. Nasilni so le nekateri, ?e so slabo zdravljeni in ?e nimajo dovolj podpore v doma?em okolju. Nasilje pri duševni bolezni je pravzaprav zelo predvidljivo. ?lovek lahko v svoji smrtni grozi ali zaradi psihopatoloških doživetij – ker ni zdravljen – reagira nasilno iz samoobrambnega vzgiba. Vendar prej sre?amo nasilje pri ljudeh s kombiniranimi motnjami, kjer je poleg duševne bolezni prisotna tudi odvisnost od drugih substanc. Pri ljudeh, ki imajo težave z odvisnostjo, je nasilje tudi sicer bolj prisotno. In to veliko bolj kot pri ljudeh z duševnimi boleznimi.

Kaj pomeni, da je bolnik z duševno boleznijo slabo zdravljen?
Pomanjkljivost sistema se nazorno kaže v tem, da bolnik ne dobi pravo?asno pomo?i. Tudi zaradi sramu ljudje ne poiš?ejo pomo?i, kajti stiska je družbeno nesprejemljiva. Potrti v tej družbi smo še lahko, kaj drugega pa že zelo težko. Vzrok za neustrezno skrb je tudi napa?no oziroma slabo prepoznavanje duševnih motenj. V svetu in pri nas zato izobražujejo splošne zdravnike, delavce na šolah, v centrih za socialno delo, da bi znali prepoznati duševne motnje.
Prej za?nemo zdraviti duševno motnjo, boljše so možnosti okrevanja. Zdravljenje samo po sebi prav tako ni dovolj uspešno, ?e ni dostopa do specialisti?ne psihiatri?ne skrbi ali pomo?i drugih vej medicine. V naših psihiatri?nih ambulantah pa so dolge ?akalne dobe, na psihiatri?nih klinikah je premalo osebja, zelo primanjkuje psihiatrov… Obravnava je zato manj kakovostna, ljudje se težje pozdravijo in okrevajo. Neurejeno je tudi podro?je preventive in rehabilitacije, ki je prav tako "žrtev" predsodkov. Ljudje s hudimi duševnimi motnjami potrebujejo nepretrgano strokovno podporo, spremljanje na njihovem domu po odpustu iz bolnišnice, mrežo prilagojenih oblik zaposlovanja in rehabilitacije. Ker te kontinuirane skrbi v skupnosti ni, se ljudje ponovno vra?ajo v prenatrpane bolnišnice. Vzpostavi se za?arani krog: ker je veliko sprejemov, je osebja vedno premalo in kakovost skrbi nenehno upada.

Zakaj se centri za mentalno zdravje in psihiatri?ni oddelki v splošnih ambulantah niso obnesli? Na dejanske potrebe prav tako ne odgovarjajo zasebne psihiatri?ne ambulante, ki so sicer tako modne.
V ve?ini evropskih in drugih državah so upoštevali dejstvo, da je psihiatri?no skrb najbolje zagotoviti ?im bližje bolnikovemu domu, v okviru javne zdravstvene mreže – priklju?ili so jo k zdravstvenim domovom ali drugim regionalnim ustanovam. Pri nas so prav tako želeli v lokalnih skupnostih organizirati centre za mentalno zdravje in ambulante za psihiatri?no delo v zdravstvenih domovih. To se ni zgodilo, so se pa kadrovsko krepile in obnavljale psihiatri?ne bolnišnice. Regionalnih psihiatri?nih služb tako zdaj nimamo in ta primanjkljaj se nam nenehno pozna. Danes skoraj vsak drugi ?lovek potrebuje psihiatri?no pomo?. Medtem ko pri nas še nismo dolo?ili prioritet, kateri bolniki najbolj potrebujejo pomo?, se evropske in svetovne organizacije strinjajo, da so to ljudje s hudimi in ponavljajo?imi se duševnimi motnjami, ki jih je treba nenehno spremljati in po potrebi takoj pomagati. Zasebnih ambulant v to mrežo pomo?i sploh ne moremo prištevati, saj dejansko pokrivajo le majhen odstotek bolnikov in ne prevzemajo nobene nujne skrbi za bolnika.

Kje se je ustavil proces deinstitucionalizacije psihiatri?ne skrbi?
Vrsto let se je govorilo, kakšno škodo je psihiatriji prinesla skupnostna psihiatrija oziroma deinstitucionalizacija. To je res. Želeli so razsuti sistem psihiatri?ne oskrbe, zapreti institucije, razpustiti ljudi na cesto. To je povzro?ilo množico osebnih tragedij. Vendarle pa je dokazano, da ima skrb v skupnosti – da se spremlja bolnika v njegovem okolju, tudi po zaklju?ku zdravljenja, v dovolj dolgem ?asovnem obdobju – bistvene prednosti v primerjavi z zgolj institucionalno skrbjo. Institucija ima v sistemu skupnostne skrbi svoje mesto, bolnišnice ni mogo?e kar ukiniti: akutna skrb, nujna pomo?, zdravljenje po sodobnih metodah psihiatri?nega zdravljenja v omejenih ?asovnih obdobjih so nujni povsod po svetu.

Ko bo družba znala bolje poskrbeti za ljudi z duševnimi težavami, bo verjetno tudi samomorov manj. Vsak samomor je na?rtovan. Velja to tudi za bolnike s shizofrenijo, med katerimi je samomor najpogostejši vzrok za smrt?
Desetkrat pogostejši so samomori pri tistih bolnikih s shizofrenijo, ki so odpuš?eni iz bolnišnice, ?e pa gledamo celotno populacijo bolnikov s shizofrenijo, pa so osemkrat pogostejši kot pri preostali populaciji ljudi. Vendar ne naredi vsak deseti ?lovek s shizofrenijo samomora, temve? bistveno manj.

Ve?krat slišimo, da jemanje nedovoljenih (psihoaktivnih) substanc povzro?i shizofrenijo. Je to res?
Neposredno je ne povzro?i, lahko pa jo sproži, kot lahko tudi vsak stres sproži shizofrenijo. ?e preplavite organizem z neko psihoaktivno substanco – sploh ?e je halucinogena, lahko pa je tudi alkohol – to možgani doživijo kot nekakšen "overload", torej stres, ki destabilizira ravnovesje nevrotransmiterjev v možganih. Tako se lahko sproži bolezen oziroma se bolezen ponovi. Ob?utljivost za bolezen pa je biološko pogojena; vsak, ki jemlje drogo, ne bo dobil shizofrenije, ?etudi lahko z LSD vsakdo halucinira brez siceršnje ob?utljivosti. ?lovek z diagnozo shizofrenije se mora odvisnosti še posebej varovati. Kot se morajo sladkorni bolniki nenehno paziti sladkorja.

To omenjam, ker se ljudje zelo bojijo, da se duševna bolezen deduje. Raje najdejo zunanje "krivce", celo drogo.
Bolezen ima neko genetsko osnovo in ni povezana s kakršno koli psihodinamiko družine. Nastane tudi ne kar tako, vedno potrebuje sprožitelja, torej stres. Potek bolezni pa je še kako odvisen od številnih zunanjih dejavnikov, tudi od družine in sodelovanja njenih ?lanov pri zdravljenju. Shizofrenijo je treba razumeti kot prirojeno visoko ob?utljivost, ki zahteva dolo?en življenjski slog in prilagoditev odnosov, in v ugodnih pogojih je vendarle mogo?e dobro okrevati.

Dejali ste, da je prognoza bolezni boljša, ?e jo za?nemo zgodaj zdraviti. Vendar ne pri mladostnikih. Zakaj?
Psihi?ne motnje v otroštvu so normalne. Vsak mladostnik ima v obdobju odraš?anja hude psihi?ne krize, ki bi se v nekem drugem življenjskem obdobju lahko diagnosticirale že kot hude duševne motnje. Pri mladostniku pa je to samo prilagoditvena reakcija na posebne življenjske okoliš?ine. Zdraviti z biološkimi in kemi?nimi substancami nekaj, kar je del našega razvojnega ciklusa, pomeni pravzaprav onemogo?iti, da neko razvojno fazo vendarle sami prebrodimo – vsak na svoj na?in in z lastnimi obrambnimi sposobnostmi, ki jih konec koncev v življenju moramo razviti. Mo?an pritisk farmacevtske industrije, da bi za?eli antipsihotike uporabljati v najzgodnejših fazah razvoja bolezni, je sicer razumljiv in ima tudi svoje teoreti?ne osnove. Kljub temu pa mora imeti nekdo zadostno težo in koli?ino simptomov, preden mu uvedemo dolo?eno zdravilo. še posebno moramo biti zdravniki previdni pri otrocih in mladih ljudeh.

Krivulja uporabe psihofarmakov v zadnjih letih strmo naraš?a, ob ?emer si manejo roke farmacevtska podjetja in zavarovalnice. Prepri?ujejo nas tudi, da so zdravila za shizofrenijo danes že zelo u?inkovita.
Porast uporabe psihofarmakov lahko pripišemo ve?inoma ve?ji uporabi pomirjeval. Razlogi za to so kompleksni in izhajajo verjetno iz na?ina življenja, ki teži k hitremu premagovanju v?asih relativno majhnih težav. Res pa je tudi, da so nova zdravila zelo draga in se zaradi intenzivnega oglaševanja farmacevtskih podjetij v?asih uporabljajo prekomerno. V oglaševalski vojni je težko ohraniti trezno presojo.
Tudi ni re?eno, da so novejša zdravila bolj u?inkovita kot starejša, morda imajo manj stranskih u?inkov, in to je edino, kar dejansko drži. Ljudje jih lažje prenašajo, vendar pa lahko imajo tudi ta zdravila kar hude stranske u?inke, kot vsaka druga zdravila v medicini. Treba jih je predpisovati z dovoljšnjo mero previdnosti. Nova zdravila niso odpravila stranskih u?inkov, vsakršne druge obljube farmacevtov pomenijo zavajanje. ?udežnega zdravila za shizofrenijo ni in ga nikoli ne bo. Pomaga samo kombinacija zdravljenja z zdravili in celostna obravnava bolnika; s spoštljivim, ?loveškim pristopom, s psihoterapevtsko obravnavo, z možnostjo za rehabilitacijo, za okrevanje, s pomo?jo svojcem. Zdravila omogo?ajo zgolj del obravnave, ki omogo?a za?etek okrevanja. So pa dokazano uspešna pri zmanjševanju ve?ine bolezenskih znakov, medtem ko pri socialnem življenju sama po sebi nimajo ve?jega vpliva.

Pages: 01 02