Duševna stiska je še vedno družbeno nesprejemljiva

Kolikšen je pritisk farmacevtskih podjetij na zdravnike?
Velik. Ne samo na psihiatre, na vse zdravnike. Farmacevtska podjetja so lahko po mojih izkušnjah tudi izvrstni sodelavci, ker lahko z donacijami omogo?ijo kaj izjemno pomembnega, kot je denimo organizacija pomembnih strokovnih posvetov, kjer lahko participirajo tudi bolniki in svojci. Res pa je pri tem potrebna velika previdnost, ker je njihovo oglaševanje tudi prikrito. ?e farmacevtsko podjetje pelje zdravnika na kongres v drugo državo z bogato prosto?asno ponudbo, je to seveda nekaj, ob ?emer bo zdravnik rekel, da se od tega distancira in da zdravila, ki ga to podjetje distribuira, ne bo predpisoval ve? kot sicer. Izkaže pa se, da po kongresu vendarle predpiše bistveno ve? tega zdravila, ?eprav no?e in tudi misli, da tega ne po?ne. Oglaševanje in promocijo farmacevtskih zdravil v medicini je treba natan?no nadzirati.
V naši bolnišnici skušamo imeti z njimi pošten odnos: dogovorimo se, kako pogosti naj bodo obiski njihovih predstavnikov, ?emu naj bodo namenjeni, organiziramo jih na transparenten na?in. Nadalje pazimo, da nobeno zdravilo ne gre mimo nas brez komentarja, predvsem do mladih zdravnikov, ki še nimajo povsem jasno izoblikovane strokovne identitete. Vklju?ujemo jih pravzaprav tako, da jih vabimo v programe, ki niso neposredno povezani z njihovimi zdravili. ?e farmacevtska podjetja pravijo, da delajo v dobrobit pacienta, potem se od njih pri?akuje, da podprejo tudi rehabilitacijske programe, izobraževanja bolnikov in svojcev, toda ne o zdravilih, ampak o bolezni, skratka sre?anja, kjer se lahko odkrito vzpostavlja kriti?en odnos tudi do farmacevtskih izdelkov.

Bolniki z duševnimi boleznimi pravijo, da jim zdravniki nenehno predpisujejo nova in nova zdravila, po?utijo se kot poskusni zaj?ki. Koliko se pri pisanju receptov dejansko eksperimentira? In koliko prihaja do zlorab?
V?asih so menili in tudi pacienti so se bali, da jim zdravniki predpisujejo previsoke odmerke. Toda najpogostejša strokovna napaka je, da se predpisuje veliko razli?nih preparatov v prekratkih ?asovnih obdobjih – zaradi pritiska države, zavarovalnic in prostorske stiske v bolnišnicah. Danes moramo zdravljenje zaklju?iti ?im prej, najpozneje pa v mesecu in pol. V tem kratkem ?asu moramo shizofrenijo pozdraviti do te mere, da se bo bolnik lahko vrnil domov. Situacija tako zahteva zelo intenzivno obravnavo, ki se kaže tudi v tem, da se v relativno kratkih ?asovnih obdobjih zdravila menjajo ali kombinirajo, da bi dosegli ?im hitrejši u?inek. Razli?nih novih preparatov pa je na tržiš?u veliko. Poro?ila o njihovi uspešnosti so v veliki meri marketinška, zdravljenje pa mora še vedno potekati dovolj dolgo in z dovolj visokimi odmerki zdravil, pri tem pa je treba po?akati, da pride do izboljšanja. V takšnih pogojih dela za to žal ni dovolj ?asa, zato se lahko dogajajo tudi napake, ki jih lahko pripišemo krajšim obdobjem intenzivnega zdravljenja, pomanjkanju ?asa za postopno okrevanje, prehitremu stopnjevanju vsakdanjih življenjskih obremenitev in pomanjkljivemu spremljanju pacientov po dopustu iz bolnišnice. Zdravljenje shizofrenije pomeni tudi natan?no in skladno uravnovešanje zdravljenja z zdravili s psihosocialnimi ukrepi in terapijami, ki stremijo k ?im ve?ji samostojnosti pacienta. Prevelik ali premajhen odmerek zdravil in/ali rehabilitacijskih ukrepov lahko poruši celoten proces zdravljenja in okrevanja.

Ste vodja delovne skupine za pripravo zakona o duševnem zdravju. Bo urejal zgolj postopke obravnave v psihiatri?ni bolnišnici ali tudi obravnavo v skupnosti po odpustu iz bolnišnice? Predvideva vlogo nevladnih organizacij?
Predlog zakona bo omogo?il podporo in zdravljenje najbolj ogroženim skupinam bolnikov v skupnosti. V izvajanje bodo vklju?eni sodelavci zdravstvenih, socialnih in nevladnih služb, ki se bodo morale zakonsko obvezno povezati, kar je bistveno za izvajanje kakovostnih storitev.

Po kakšnem modelu se zgledujete pri pripravi zakona? Kdaj bo predvidoma sprejet? Bo vklju?eval tudi nacionalni program za duševno zdravje?
Izhajamo iz priporo?il Evropske unije in nekaterih drugih tujih zakonov. Priprava zakona sledi vsebinam v prejšnjem predlogu, torej obravnavi v bolnišnicah in socialnih zavodih ter v skupnosti. Ta zadnji del je jasneje opredeljen in omogo?a višjo stopnjo podpore in nepretrgano spremljanje v skupnosti. Zakon bo obvezal vlado, da sprejme tudi nacionalni program za dušeno zdravje v dovolj kratkem roku.

V predlogu zakona se je pojavil pojem "na?rtovalec samostojnega življenja" oziroma "koordinator storitev". So pomisleki, da gre za nadzor bolnikov, upravi?eni? Bodo imeli pravico do koordinatorja tudi drugi invalidi?
Ljudje z duševnimi motnjami se zelo razlikujejo glede svojih potreb, tudi glede nujnosti spremljanja in nadzora. Le zelo majhna skupina potrebuje neko, navadno le za?asno obliko nadzora. Bistveno je, da se potreba po nadzoru zmanjša, torej da ljudje zaživijo ?im bolj samostojno. Intenzivno in nadzorovano obravnavo naj bi zakon omejil le na skupino z najbolj hudimi posledicami bolezni, ki pa so obvladljive s tovrstno obliko skrbi. Pomisleki glede nadzora so vedno upravi?eni in zahtevajo redno preverjanje strokovnih delovnih skupin. Drugi invalidi pa že imajo pravico do osebnih asistentov, ki jim pomagajo dosegati najve?jo možno stopnjo samostojnosti.

Kakšno vlogo bo imel v predlaganem zakonu "zagovornik": bo lahko nastopal tudi pred sodiš?em?
Zagovornik v bolnišnici je odvetnik, ki zastopa bolnika pred sodiš?em. To je že ustaljena metoda dela, ki ve?inoma, ne pa vedno, poteka brez ve?jih zapletov in omogo?a preverjanje dela psihiatrov. Drugi zagovorniki pa so lahko ne-odvetniki, ljudje, ki pomagajo pacientom in uporabnikom varovati njihove pravice do dela, denarja, samostojnega odlo?anja in druge ?lovekove pravice, ki so jim zaradi stigmatizacije pogosto kršene.

Duševni bolniki, ki jim je bila odvzeta opravilna sposobnost, se ob delu zelo dobro rehabilitirajo. Kako bi jim lahko z zakonom vrnili pravico do ugodnosti (višji dohodek, delovna doba, višja pokojnina…)?
Ne prav dolgo imamo zakon o rehabilitaciji invalidov, ki kon?no vklju?uje tudi skupino duševnih bolnikov. Ta zakon narekuje ustanavljanje zaposlitvenih centrov in programov za tiste bolnike, ki ne morejo delati, ter nalaga nevladnim organizacijam in tudi drugim zasebnikom, da ustanavljajo te centre in poskrbijo tudi za druge oblike zaposlovanja. Bojim se, da tudi novi zakon ne bo govoril o "delovni dobi", ?eprav bi jim bilo to treba omogo?iti, tudi zato, da bi se lahko pozneje dostojneje upokojili. Ta hip so psihiatri?ni bolniki izrazito deprivilegirani v primerjavi z drugimi bolniki, pogosto se znajdejo brez kakršnih koli sredstev oziroma z minimalnimi, tako da brez pomo?i staršev ne bi mogli preživeti.

šent na tem podro?ju orje ledino, ko iš?e nove ustrezne oblike zaposlitve, recimo z ekološko kmetijo Razori. Ljudje z duševno boleznijo se po?utijo spet koristne.
V zadnjem mesecu sem obiskala vse šentove dnevne centre po Sloveniji in bila sem zelo navdušena; zagnano oblikujejo tako imenovane programe prilagojenega zaposlovanja in socialne vklju?enosti, s katerimi bodo naši uporabniki lahko opravljali delo, za katero bodo nagrajeni, povrnjeni jim bodo potni stroški in stroški za malico. To je bistven premik, ?e nam bo le uspelo zagotoviti tudi dolgoro?ne rešitve. Premik je tudi to, da so zahteve uporabnikov in svojcev jasnejše, ve?je, da je torej prišlo do prave krepitve mo?i te skupine. Drug problem so ljudje, ki so upokojeni. Kako naj pride ?lovek z minimalnimi dohodki ali brez njih do dnevnega centra, kjer bi se lahko rehabilitiral, ?e mu država ne povrne stroškov za pot?! Upokojeni uporabniki pravzaprav s strani države nimajo nobene finan?ne podpore.
šentovi uporabniki so bistveno manjkrat hospitalizirani kot tisti, ki so sami doma. Živijo bistveno bolj kakovostno življenje. Država ob tem prihrani, zato bi bilo smiselno zagotoviti sredstva, da ljudje lahko vzdržujejo socialno mrežo. Potem bo tudi zdravstvenih zapletov manj.

Svojcem bolnikov prav tako ni lahko, pogostokrat so osamljeni v svojih težavah in stiskah. O tem so prvi organizirano spregovorili prav družinski ?lani šentovih uporabnikov in ustanovili Forum svojcev, ki naj bi deloval nacionalno. Je forum dovolj vpliven, glasen, da ga slišijo pristojni?
Družine so tiste, ki so v tej državi prevzele vso skrb po odpustu bolnika iz bolnišnice, potem ko se je število postelj v bolnišnicah za?elo zmanjševati, in to prakti?no brez vsakršne podpore. V zadnjih desetih letih se je sicer razvila mreža pomo?i tem družinam, ki pa je zanje predvsem premalo prakti?na. Svojci ne potrebujejo veliko lepih besed in prepri?evanj, kako je prav, da so bolniku v oporo. Najbolj potrebujejo konkretno finan?no podporo. Potrebujejo tudi asistenco, da jim bo nekdo v kriznih situacijah prisko?il na pomo?; potrebni so oddiha, spremembe socialnega okolja, imajo tudi številne psihološke potrebe, kot so potreba po razbremenitvi, po obvladovanju situacije skupaj z bolnikom, po informacijah o bolezni in poteku zdravljenja, po medsebojnem izmenjevanju izkušenj, tudi potrebo, da vplivajo na politiko. šentov Forum svojcev se uspešno povezuje z drugimi nevladnimi organizacijami, iš?e integracije na nacionalni ravni, morajo le še poenotiti interese in z njimi koordinirano nastopati.

Avtorica teksta: Ingrid Mager
Vir: Dnevnik , objavljeno v petek 22.09.2006