Ženomrzci – ko ljubezen boli

Nih?e pri zdravi pameti ne bi ostal z mano takšno, kot sem zdaj. Edini razlog, da ostaja Jeff z menoj, je ta, da me ljubi.

Ko je Nancy prvi? prišla k meni, je imela trideset kilogramov preve? in ?ir na želodcu. Nosila je stare, vre?aste hla?e iz džinsa in brezobli?no tuniko; njeni lasje so bili štrenasti, nohti pogrizeni do kože in roke so se ji tresle. Ko se je pred štirimi leti poro?ila z Jeffom, je vodila modni oddelek pomembnejše veleblagovnice v Los Angelesu. Poslovno je potovala po vsej Evropi in na Vzhod in izbirala kolekcije obla?il za blagovnico. Vedno je bila oble?ena po najnovejši modi in hodila na zmenke z o?arljivimi moškimi; o njej so pisali številni ?asopisi kot o eni izmed uspešnih poslovnih žensk v Los Angelesu – in vse to je dosegla pred svojim tridesetim letom. A ko sem jo prvi? sre?ala pri njenih štiriintridesetih, se je tako sramovala svojega videza in mnenja o sebi, da je malokdaj zapustila hišo.
Videti je bilo, da je Nancyjino samospoštovanje za?elo upadati, ko se je poro?ila. A ko sem jo vprašala o njenem možu, je naštela dolg seznam samih presežnikov.

Je ?udovit ?lovek: šarmanten, zabaven in dinami?en. Vedno je pozoren do mene – poslal mi je rože, da bi obeležil obletnico no?i, ko sva se prvi? ljubila. Lani me je za rojstni dan presenetil s potovanjem v Italijo.
Nancy mi je povedala, da je Jeff uspešen odvetnik. Vedno najde ?as zanjo. Kljub njenemu trenutnemu videzu si še vedno želi hoditi z njo na poslovne ve?erje in izlete.

V?asih sem uživala, ko sva šla ven z njegovimi strankami, ker sva se držala za roke kot zaljubljena študenta. Vse moje prijateljice mi ga zavidajo. Ena mi je rekla: »Nancy, tvoj je nekaj posebnega.« In vem, da je. A poglejte mene! Ne razumem, kaj se je zgodilo. Ves ?as se po?utim tako potrta. Moram se zbrati, sicer ga bom izgubila. Moškemu, kot je Jeff, ni treba vla?iti za sabo žene, kakršna sem jaz. Lahko dobi, katero ho?e, tudi filmske zvezde. Sre?o imam, da se je tako nalepil name.

Ko sem poslušala Nancy in opazovala njen videz, sem se vprašala: »Kaj je v tem odnosu narobe?« Tukaj se je skrivalo temeljno protislovje. Zakaj bi se sposobna in uspešna ženska, ki živi v ljube?em odnosu z možem, po?utila tako zlomljeno? Kaj se ji je v štirih letih zakona zgodilo, da je nastala tako izrazita sprememba v njenem videzu in v ob?utku lastne vrednosti?

Vztrajala sem, da mi je povedala ve? o svojem odnosu z Jeffom, in po?asi se je pokazala celovitejša slika. Edino, kar me resni?no moti pri Jeffu, so njegovi odklopi.
»Kaj mislite z odklopi?« sem vprašala. Malce se je nasmehnila.
Tako imenujem njegovo igranje King Konga, kri?anje in razgrajanje. Velikokrat mu uspe, da me utiša, tako kakor zadnji?, ko smo ve?erjali s prijatelji. Govoril je o neki predstavi in jaz sem nekaj pripomnila, ko se je obregnil obrne: »Zakaj ne utihneš?« Potem je rekel najinim prijateljem: »Ne menite se zanjo. Vedno pove kakšno neumnost.« Tako me je ponižal, da bi se najraje vdrla v zemljo. Po pripetljaju sem s težavo pogoltnila svoj zalogaj hrane.

Nancy je zajokala ob bole?ih spominih še drugih ponižujo?ih dogodkov, ko jo je Jeff ozna?il za neumno, sebi?no in lahkomiselno. Ko je pobesnel, je pogosto kri?al nanjo, treskal z vrati in metal stvari.
Bolj ko sem jo spraševala, jasnejša je postajala slika. Pred menoj je bila ženska, ki si je obupno prizadevala, da bi ugotovila, kako ustre?i možu, ki se ga je bala. Pogosto je bil jezen, znal pa je biti tudi o?arljiv. Nancy je povedala, da je zve?er pogosto zaspala veliko pozneje kot Jeff, medtem ko so ji njegove krute besede odzvanjale v ušesih. ?ez dan je nato doživljala napade joka brez posebnega vzroka.

Jeff je vztrajal, da Nancy preneha delati, ko sta se poro?ila. Zdaj se je po?utila nesposobno, da bi nadaljevala svojo poklicno pot. To je opisala tako: Zdaj ne bi zbrala poguma niti za to, da bi odšla na razgovor z delodajalcem, kaj šele na službeno pot. Ne po?utim se ve? sposobno, da bi sprejemala odlo?itve, ker sem izgubila zaupanje vase.

Jeff je sprejemal vse odlo?itve v njunem zakonu. Vztrajal je pri popolni kontroli vseh podro?ij njunega skupnega življenja. Nadziral je vse izdatke, izbiral ljudi, s katerimi sta se družila, in celo odlo?al o tem, kaj mora Nancy po?eti, medtem ko je on v službi. Posmehoval se ji je vedno, ko je bilo njeno mnenje druga?no od njegovega, in vpil nanjo celo v javnosti, kadar koli mu kaj ni bilo po volji. Vsak odmik od poti, ki jo je dolo?il za skupno, se je kon?al z grdo sceno.   

Nancy sem razložila, da naju ?aka veliko dela, vendar sem ji zagotovila, da se bo potem po?utila manj zmedeno. Povedala sem ji, da bova podrobno pregledali njen odnos z Jeffom. Njena samozavest, za katero misli, da je izgubljena, v resnici ni izginila, ampak je samo »založena«. Skupaj jo bova ponovno pridobili. Ko je odhajala z najinega prvega pogovora, se je po?utila nekoliko bolj trdno in manj izgubljeno. Jaz pa sem za?ela drhteti. Njena zgodba me je mo?no pretresla. Vedela sem, da so zame kot terapevtko moje reakcije na pacienta zelo pomembno orodje. ?ustveno se povezujem z ljudmi, s katerimi delam, kar mi pomaga hitreje razumeti, kako se po?utijo. Ampak to je bilo nekaj drugega. Ko je Nancy zapustila mojo pisarno, sem se po?utila zelo neprijetno. Ni bilo prvi?, da je k meni prišla ženska s podobnimi težavami, niti ni bilo prvi?, da sem tako mo?no reagirala. Nisem pa mogla še naprej zanikati prizadetosti, saj me je Nancyjina situacija preve? spominjala na mojo.

Na zunaj sem delovala samozavestno in zadovoljno, kakor ženska, ki ima resni?no vse. V ordinaciji, v bolnišnici in na kliniki, kjer sem bila zaposlena, sem delala z ljudmi, ki sem jim pomagala, da bi znova našli zaupanje vase in ob?utek lastne mo?i. Ampak doma je bilo druga?e. Kot Jeff je bil tudi moj mož o?arljiv, telesno privla?en in romanti?en. Vanj sem se noro zaljubila skoraj v istem trenutku, ko sva se spoznala. Kmalu sem spoznala, da nosi v sebi veliko jeze in da ima mo? narediti me majhno, neprimerno in neuravnoteženo. Vztrajal je pri tem, da nadzira vse, kar po?nem, verjamem in ob?utim.
Susan, ki je bila terapevtka, je lahko rekla Nancy: »Vedenje tvojega moža ne zveni kot ljubezen. V resnici je videti, kot da gre za psihološko zlorabo.« Kaj pa sem govorila sama sebi? Ta Susan se je pono?i vra?ala domov, izkrivljena kot presta, da bi se obvarovala pred moževim vpitjem. Ta Susan si je kar naprej dopovedovala, da je njen mož ?udovit, da je razburljivo biti z njim. ?e gre kaj narobe, mora to biti njena krivda.

V mesecih, ki so sledili, sem podrobno opazovala, kaj se dogaja v mojem zakonu in v odnosih mojih pacientk, za katere se je zdelo, da so se znašle v podobnih situacijah. Kaj se je v resnici dogajalo? Kakšni so bili vzorci?
?eprav so bile po navadi ženske tiste, ki so iskale mojo pomo?, so mojo pozornost pritegnili moški. Kakor so jih partnerice opisale, so bili velikokrat o?arljivi, celo ljube?i, ampak njihovo vedenje se je v trenutku lahko spremenilo v kruto, kriti?no in žaljivo. V njem je bilo marsikaj: od o?itnega zastraševanja in groženj do prefinjenega ravnanja in prikritih napadov v obliki stalnega poniževanja in nenehne kritike. Ne glede na slog vedenja so bile posledice enake. Moški pridobi nadzor nad ženo tako, da njeno vlogo pomanjšuje. Ti moški so tudi odklanjali, da bi prevzeli kakršno koli odgovornost za to, kako se njihove partnerice zato po?utijo. Namesto tega so krivili svoje žene in ljubice za vsak neprijeten dogodek.

Iz svoje prakse pri delu s pari sem vedela, da ima vsak zakon dve plati. Terapevtom se ni težko poena?iti s pacienti, ko slišijo samo eno plat zgodbe. Vsekakor oba partnerja vplivata na napetosti in konflikte, ki nastajajo v odnosu. Ampak ko sem za?ela sre?evati nekatere partnerje svojih pacientk; sem se zavedela, da niso trpeli niti približno tako, kot so zaradi njih trpele one. Pri vseh sem opazila dramati?no izgubo samospoštovanja in mnoge so imele še dodatne simptome in reakcije. Nancy je imela ?ir na želodcu, bila je predebela in ni ve? skrbela za svoj videz; druge so bile odvisne od drog in/ali alkohola, mu?ile so jih migrene, prebavne motnje, motnje hranjenja in spanja. Pogosto so imele težave v službi. Njihove neko? obetajo?e kariere so bile v zatonu. Prej uspešne in sposobne ženske so za?ele dvomiti o svojih sposobnostih in mo?i presoje. Presenetljivo pogosto so se spopadale z depresijami, napadi jaka in anksioznostjo. Vselej so se ti znaki za?eli pojavljati v partnerstvu ali zakonu.

Ko sem se zavedela, da se sre?ujem z izrazitim vzorcem vedenja v partnerskih odnosih, sem o tem za?ela razpravljati s svojimi kolegi. Poznali so tip moških, ki sem ga opisala. Vsi so tako ravnali z ženskami, ki so bile poro?ene ali zaljubljene vanje ali so bile njihove h?ere. Za?udilo me je, da je bilo tako ravnanje znano vsem, pa ga kljub temu ni še nih?e celovito prikazal.

Prebirati sem za?ela psihološko literaturo. Zaradi moževega pomanjkanja ob?utljivosti za partneri?ino bole?ino, ki jo je povzro?al, sem najprej pregledala osebnostne motnje. Ljudje z osebnostnimi motnjami imajo majhno sposobnost za ob?utenje krivde, kesanja ali tesnobe. Ob?utki so neprijetni, vendar so obvezni kazalci naših eti?nih in moralnih interakcij z drugimi ljudmi.

Vedela sem, da obstajata dva glavna tipa osebnostnih motenj. Prvi tip so narcisi. To so ljudje, ki so popolnoma obsedeni sami s sabo. Partnerske odnose sklepajo v prvi vrsti zato, da bi se prepri?ali o svoji lastni posebnosti na tem svetu. Moški, ki spadajo v to kategorijo, pogosto prhutajo iz enega razmerja k drugemu v iskanju ljubezni in ob?udovanja. Imenujemo jih Petri Pani ali Don Juani, v?asih tudi »ljudje, ki ne znajo ljubiti«.

Moški, ki sem jih opazovala, so bili v partnerskih odnosih druga?ni. Videti je bilo, da silno ljubijo, in pogosto so vzdrževali dolgotrajno razmerje z eno partnerico. Njihova potreba se je razlikovala od potrebe narcisov v tem, da se jim je zdelo pomembneje obdržati kontrolo v svojih rokah, kot da bi jih partnerice ob ?udovale.

Na drugi strani osebnostnih motenj so bolj skrajni in nevarni sociopati. To so ljudje, ki ustvarjajo pravi kaos v svojih življenjih. Uporabljajo in izkoriš?ajo vsakogar, ki se jim približa. Laži in prevare so njihova druga plat. Med njimi najdemo navadne kriminalce kakor tudi pomembne in uspešne moške, ki so nenehno vpleteni v poslovni kriminal. Najbolj osupljiva posebnost sociopatov je popolno pomanjkanje vesti.

Moški, ki sem ga poskušala definirati, je pogosto resni?no odgovoren in pristojen v stikih z drugimi. Njegovo razdiralno vedenje ni posplošeno kakor pri sociopatih. V bistvu je zelo osredoto?eno, žal skoraj izklju?no na njegovo partnerico.
Kot orožje uporablja svoje besede in razpoloženja. Medtem ko ni nagnjen k fizi?ni zlorabi ženske svojega življenja, jo sistemati?no zatira s psihološkimi napadi, kar je na koncu ?ustveno prav tako pogubno kot fizi?no nasilje.

Spraševala sem se, ali tak moški morda v partneri?ini bole?ini in trpljenju, ki ju povzro?a, ne najde neke vrste sprijenega zadovoljstva. Ali ni tak moški sadist?