Ženomrzci – ko ljubezen boli

Mnogo ljudi, s katerimi sem razpravljala o svojih odkritjih, me je prepri?evalo, da so ženske v odnosih s temi moškimi klasi?ni šolski primeri mazohistk. To me je jezilo. Vedela sem, da so žene v nezdravih odnosih ozna?ene kot mazohistke – z drugimi besedami, da iš?ejo bole?ino in uživajo v njej. Taka je bila dolgo obi?ajna praksa v mojem poklicu in v naši kulturi. To je pripraven, ampak zelo nevaren poskus razložiti, zakaj toliko žena zapade v samozatajevanje in podrejenost partnerju. V resnici pa se takšnega vedenja nau?ijo v rani mladosti in jih zanj dosledno nagrajujejo in hvalijo. Paradoks je v tem, da so jih u?ili, da je ravnanje, zaradi katerega so ranljive za grdo ravnanje, pravzaprav žensko in milo. Pojem mazohizma je posebno nevaren, saj poskušajo z njim opravi?iti agresijo do žena – potrjuje, da je »to tisto, kar žene v resnici želijo«.

Ve? ko sem se pogovarjala s pari, ki sem jim svetovala, bolj sem ugotavljala, da v tem primeru noben od obeh pojmov ne ustreza. Prej bi lahko rekla, da namesto ?rpanja ?ustvenega in seksualnega zadovoljstva iz bole?ine, ki jo povzro?a partnerici, kot to po?ne sadist, se moški, ki sem ga poskušala definirati, po?uti ogrožen in besen zaradi partneri?inega trpljenja. Žena ni ni? bolj mazohistka, kot je mož sadist. Zato, ker jo zlorablja, ne ob?uti nikakršnega izkrivljenega seksualnega ali ?ustvenega zadovoljstva. Nasprotno, to jo mo?no potre. Tako sem potrdila svoje prvotno predvidevanje, da uveljavljene psihološke kategorije in terminologija ne ustrezajo opisu tega, kar odkrivam v odnosih. Moški, ki sem ga poskušala dolo?iti, se ni pojavljal v psihološki literaturi.

Ni tipi?en sociopat, narcis niti sadist, ?eprav je nekaj teh elementov pogosto v njegovem zna?aju. Najizrazitejša razlika med tem moškim in opisanimi v psihološki literaturi je v tem, da je tak moški sposoben dolgotrajnega odnosa z eno žensko. V resnici njegova ljubezen deluje kot posebno vro?a in mo?na. Tragi?no pa je to, da po?ne vse, kar more, da uni?i žensko, za katero se je dozdevalo, da jo tako globoko ljubi.

Kot terapevtka vem, da besede »ljubim te« ne pokažejo nujno tega, kar se v resnici v odnosu dogaja. Vem, da stvarnost dolo?a ravnanje in ne besede. Ob poslušanju pacientk sem se vprašala: »Se tako vedeš do nekoga, ki ga resni?no ljubiš? Se ne vedeš tako do nekoga, ki ga sovražiš?«

Spomnila sem se grške besede za ženomrzca: misogynist, kjer miso pomeni »rnrziti, sovražiti« in gyne pomeni »žena«. ?eprav se ta beseda v evropskih jezikih pojavlja že ve? sto let, se obi?ajno uporablja, da bi z njo ozna?ili serijske morilce, posiljevalce in druge, ki se do žensk vedejo nasilno. Seveda, ti kriminalci so ženomrzci v najpogubnejšem pomenu besede. Prepri?ana sem, da so moški, ki sem jih poskušala opisati, prav tako ženomrzci. Samo njihov izbor orožja je druga?en.

Ve? ko sem vedela o ženomrzcih in odnosih z njimi, ve? sem izvedela o svojih pacientkah, pa tudi o svojem možu, o sebi in najinem zakonu. V tem ?asu je vzdušje v moji hiši postalo izredno napeto. Zasa?ila sem se, da si konec vsakega delovnega dneva izmišljam vedno boljše izgovore, da bi lahko ?im dlje ostala v službi. Moji otroci so bili pod pritiskom in moje samospoštovanje je bilo ves ?as na spodnji meji. ?e bi tedaj obstajala kakršna koli literatura o odnosih z ženomrzcem, bi lahko moj mož in jaz veljala za klasi?ni primer. ?e je šlo kar koli narobe, sem bila vedno kriva jaz. Krivil me je za vse: od svojih poslovnih problemov do nezloš?enih ?evljev. ?eprav nama je moje delo takrat prinašalo glavni vir dohodka, se je pogosto nor?eval iz psihoterapevtskega poklica, iz mene pa še posebno.

Bolj ko me je ozna?eval za sebi?no in neskrbno, bolj sem ga poskušala umiriti z opravi?evanjem, popuš?anjem in namernim sabotiranjem svoje poklicne poti. Poro?ila sem se kot vesela, odlo?na ženska; štirinajst let pozneje sem bila polna strahov in velikokrat na robu joka. Vesti sem se za?ela tako, kot nisem prej drugih nikoli prenašala. Godrnjala sem in moža nenehno zasliševala. Ali pa sem se umikala v ?emerno, jezno mol?anje, namesto da bi se naravnost spopadla s tem, kar sem ?utila v najinem odnosu.

Potem se je zgodilo nekaj, kar je preseglo vsako mejo. Za?ela sem specializacijo za delo z odraslimi, ki so bili kot otroci spolno zlorabljeni. Moja vztrajnost, da bi to težko preizkušnjo približala javnosti, je pritegnila pozornost. Dobila sem pogodbo za svojo prvo knjigo Betrayal of Innocence: Incest and Its Devastation (Knjiga ni prevedena v slovenš?ino. Prevod bi se lahko glasil Izdajstvo nedolžnosti: Incest in njegovo opustošenje.) Tega dne sem pohitela domov k možu, da bi z njim podelila svoje navdušenje in veselje. A v trenutku, ko sem stopila skozi vrata, sem ugotovila, da preživlja enega izmed svojih slabih dni. Vedela sem, da bi moja dobra novica samo poostrila njegovo frustracijo. Zato sem odšla v kuhinjo, ne da bi spregovorila besedo o knjigi, si nalila kozarec vina in sama sebi nazdravila. Namesto da bi lahko podelila sre?en trenutek s ?lovekom, ki mi je toliko pomenil, sem morala dobro novico zamol?ati zaradi strahu, da ga ne razburim.

Takrat sem se zavedela, da je nekaj resni?no narobe. Spoznala sem, da je mojemu možu in meni – kakor parom, ki sem jim svetovala, potrebna pomo? drugih. A moj mož ni bil pripravljen na spremembe niti v svojem vedenju, niti v najinem odnosu. Kon?no sem prišla do bole?ega spoznanja, da ne morem ostati v zakonu z njim, ne da bi se popolnoma odrekla sebi.

Zelo dolgo sem žalovala zaradi izgube zakonske zveze, a hkrati se je z menoj dogajalo tudi nekaj drugega. V sebi sem odkrila veliko ustvarjalnosti in mo?i, do ?esar se prej nisem mogla dokopati. Kmalu je moje profesionalno življenje doživelo dramati?en vzpon. Moja knjiga je bila izdana, posel je cvetel. Dobila sem svojo nacionalno radijsko oddajo, ki je potekala v živo. Vse ve? sem imela dela, tako na radiu kakor v ordinaciji. Z enako vrsto psihi?ne zlorabe, kot sem jo doživljala v svojem zakonu, sem se za?ela ukvarjati tudi poklicno. Klicale so me ženske, ki so v takšnih zvezah preživele od nekaj mesecev do pol stoletja.

Pogosto sem jim, kakor hitro so opisale samo nekaj dogodkov, postavila naslednja vprašanja o njihovih odnosih:

• Ali si vaš partner jemlje pravico, da nadzira vaše življenje in vedenje?
• Ali ste se odpovedali pomembnim dejavnostim ali ljudem, da bi mu ugodili?
• Ali razveljavlja vaše mnenje, ob?utke, vaše znanje?
• Ali vpije, grozi ali se umakne v jezno mol?anje, ko ga ne zadovoljite? 
• Ali »hodite po jajcih«, ponavljajo?, kaj boste rekli, da ne bi povzro?ili eksplozije?
• Ali vas zbega, ko se brez opozorila iz o?arljivega moža spremeni v besnega?
• Ali se pogosto po?utite zmedeni, razburjeni ali nezadostni, ko ste z njim?
• Ali je hudo ljubosumen in posestniški?
• Ali vas krivi za vse, kar gre narobe v zakonu?

?e so mi odgovorile z »da« na ve?ino mojih vprašanj, sem vedela, da so v odnosu z ženomrzcem. Ko sem jim razložila, kaj se v njihovem življenju dogaja, sem kar prek telefona lahko za?utila olajšanje v njihovem glasu.
Prepri?ana sem bila, da sem odkrila pomembnejšo psihi?no motnjo, zato sem se odlo?ila, da preverim svoje prepri?anje v televizijski oddaji A.M. Los Angeles. Najprej sem razložila taktike in vedenje tipi?nega ženomrzca.
Po kon?ani oddaji je nekaj žensk, ki so delale v studiu, planilo k meni. Videti je bilo, da so že vse imele osebno izkušnjo s takšnim tipom moškega. Naslednji dan so mi iz televizijske hiše sporo?ili, da so malokdaj prejeli toliko telefonskih klicev kot v moji oddaji.

Kmalu sem se pojavila v naslednji TV-oddaji, v Bostonu. Tokrat je trajala vso uro in gledalci so se vklju?ili v še ve?jem številu. Ko so za?ela prihajati pisma iz vse države, sem vedela, da sem zadela v ?rno. Iz njih je bilo razvidno, da žene ?utijo potrebo izvedeti ve? o ženomrzcih. Želele so vedeti, kje lahko najdejo knjigo o tej problematiki.

Globoko me je ganilo, ko so mi pisale o svojih življenjih. Potrebovale so zagotovilo, da to, kar ob?utijo v svojih zvezah, ni »noro«. Morale so spoznati, da niso same, da obstajajo ljudje, ki jih razumejo in o njih ne mislijo slabo kakor njihovi partnerji.

Njihovi odzivi so me še bolj okrepili v prepri?anju, da se lahko uni?ujo?ega samoobtoževanja osvobodijo le, ?e prepoznajo, razjasnijo in razumejo, kaj se pravzaprav v takšnih odnosih dogaja. Postalo mi je jasno, da moram napisati to knjigo – ne samo, da bi ženskam pomagala razumeti njihov položaj, temve? tudi zato, da bi jim pokazala, kaj lahko spremenijo.
Preden lahko spremenimo odnos, moramo razumeti dogajanje v njem. A tudi to ni dovolj. Razumevanje je samo možganska vadba. Da bi spremenili svoje življenje in odnos, morate druga?e razmišljati in se druga?e vesti.

Objavljeno v Delovi prilogi ONA, dne 13. 2. 2007, v rubriki Rde?a ?rta

Tekst je vzet iz predgovora knjige Moški, ki sovražijo ženske, in ženske, ki jih ljubijo – Ko ljubezen boli in ne veste, zakaj. Susan Forward, založba Tangram, 2006.

Vir slike