Premagajmo depresijo z zdravili in terapijo

V ekranu Darje Zgonc – Doc. dr. Andrej Maruši?, dr. med., specialist psihiater

Psihiater dr. Andrej Maruši? ne priznava lo?nice med duševnim in telesnim kot tudi ne razlikovanja med psihiatrijo in drugimi vejami medicine. "Možgane je pa? treba obravnavati enako kot vsak drug del telesa," rad poudarja. "Duševna motnja ni ni? druga?na od telesne in obe je možno zdraviti ter prepre?evati." Oziroma oboje skupaj – prepri?an je namre?, da ni meje med preventivo in kurativo, je le celostna skrb za zdravje in vlaganje vanj. "Naše zdravje in po?utje sta v naših rokah," opozarja. Sam je v zadnjem ?asu spremenil marsikaj, predvsem pa si je vzel ?as za življenje in uživanje v njem.

Ko sva se dogovarjala za tale pogovor, mi dejali, da ste zdaj v primerjavi z jem izpred leta ali dveh povsem ?lovek. Zakaj? Kaj se je v tem ?asu spremenilo?

 Po izteku mandata direktorja Inštituta za Varovanje Zdravja sem se vrnil k svojemu ?ustvu k razlogu, zakaj obstajam. V Angliji sem kot specialist psihiatrije, ki je delal z bolniki in raziskoval, živel sem izredno polno. Povedano druga?e: živel sem osnovni na?in lastne ustvarjalnosti. Potem je prišlo obdobje štiriletnega direktorovanja, ko sem šel v antitezo. ?asa za bolnike in raziskovanje je bilo znatno manj, akademsko delo resda ni trpelo veliki meri, vendar sem deloma izgubil raziskovalno-predavateljsko žilico. In to, da ne živim iz sebe, se je poznalo.

Inštitut za varovanje zdravja ste vodili štiri leta, direktorsko delo ste prevzeli razmeroma mladi. Vam je danes žal, da ste se odlo?ili zanj?

Ne, nikakor ne, ker predvidevam, da brez te izkušnje zdaj ne bi bil tak, kot sem. Ta štiri leta nisem živel tako polno, bilo je veliko manj radosti in veliko garanja, brez nadomestila na podro?ju ?ustev, športa, glasbe … Zdaj sem spet v svojem življenju, po?nem to, kar sem si vedno želel: delam z bolniki in raziskovalci ter predavam. Ob vsem tem imam še dovolj ?asa, da živim in uživam življenje.

Številni Ijudje so prepri?ani, da je škoda, ?e vrhunski strokovnjak, denimo dober kirurg ali psihiater, strokovno delo zamenja s politi?nim ali menedžerskim. Kaj pravite vi?

Gledano z enega zornega kota je to res, toda zornih kotov je ve?. Pomembno je predvsem to, da ti tak položaj ponudi širši pogled na zdravje in zdravstvo. Takojšnje, pogosto egocentri?no in samozadostno zadovoljstvo, ki ga ob?uti kirurg ali psihiater, ko ozdravi bolnika, je upravi?eno in razumljivo, vendar jima manjka sistemski pogled. Rešili smo enega, kaj pa ostali? Reševanje zdravja populacije brez sistemskega vpogleda oziroma pogleda na celoten ustroj preprosto ni možno. ?e ho?emo spremeniti povpre?no vrednost zdravja, moramo vedeti, kakšne so ?akalne dobe, koliko Ijudi ima posamezno bolezen in podobno. Prepri?an sem, da sem zdaj boljši psihiater in boljši klinik prav zaradi izkušenj, ki sem jih dobil med vodenjem inštituta.

Zanimivo je, da je pred vami podobno pot ubral eden od vaših bratov, tudi zdravnik, ki je zdaj državni sekretar na Ministrstvu za zdravje.

Morda se na prvi pogled res zdi tako, vendar je njegova pot znatno druga?na od moje. Dorjan se premika izredno hitro, ima zelo dober ob?utek za sistemsko delo, medtem ko mene bolj vle?ejo posameznosti.

Z bratoma in družino ste zelo povezani. Kako pomembne so za vas te vezi?

Družinske vezi so v?asih, kot vemo, lahko nadležne, toda kakor hitro se vprašaš, ali bi bil raje sam in živel kje drugje, ugotoviš, da dobiš v družini veliko ve?, kot sploh lahko daš. Vsaj pri nas je tako. Ker sem najmlajši, sem tudi najbolj razvajen (smeh) in sem tudi najve? dobil. Na podro?ju znanosti sem imel in imam še vedno veliko zaslombo: Dragana, na podro?ju medicine je tu Dorjan, toda kar je še pomembneje, oba mi stojita ob strani v pomembnih življenjskih situacijah, z njima delim težke in manj težke trenutke ter premlevam odlo?itve. Seveda imam tudi prijatelje, toda zdi se mi, da pri vsakem prijateljstvu obstaja tudi tekmovanje oziroma neki samodejen del?ek zavisti, ki je popolnoma normalna, le priznati si jo moraš. Med brati ni te zavisti, brat ti preprosto želi dobro. Brat je iz tvojega gnezda, svojim pa želimo samo dobro.

Dorjan je matematik in zdravnik, vi ste psiholog in zdravnik doktor psihiatrije, najstarejši brat Dragan je doktor matematike. Vsi trije ste izredno uspešni. Komu pripisujete zasluge za to: staršem, sebi, genetski predispoziciji, okolju?

To, kar nas združuje, je naša genetika oziroma kombinacija povezave naših staršev. O?e je iz liberalne, mama iz bolj verne družine. O?e je bil idealist, skušal je iti širše, kot je bilo dovoljeno, medtem ko je mama vedno pazila na meje. Ves ?as smo torej živeli z obema vidikoma življenja. Žensko na?elo je bilo enako prisotno tako pri mami kot pri o?etu, moško pri obeh, tako da nismo trpeli enozna?nega moškega ali enozna?ne ženske. Njuna genetika, njuna vzgoja in njuno vztrajanje, da ne zaidemo s poti, vse to nas je oblikovalo. Res pa je, da je bilo pri meni nekoliko druga?e, vzgajali so me namre? kar vsi štirje, poleg staršev tudi oba brata, ki sta starejša dvanajst oziroma osem let. Kadar so staršema po?ili živci, sta onadva prevzela njuno vlogo (smeh).

Kako pomemben je vpliv širšega okolja, denimo šole, za razvoj posameznikove osebnosti?

Ena od osnovnih "nalog" družine je, da skuša od zgodnjih dni poskrbeti za karseda raznoliko okolje. Starši pravzaprav nimajo kaj vzgajati, kajti to je že družinska folklora, del genetike. Bolj kot starši nas v bistvu vzgajajo u?itelji, ?eprav si nekateri Ijudje to težko priznajo. Veliko težje se je spustiti v interakcijo s ?lovekom, ki je s teboj genetsko nekompatibilen. Ali z u?iteljem, ki ti ponuja druga?ne ideje kot družina. Pomembno je, da se z njimi soo?iš in se odlo?iš, ali jih sprejmeš ali ne. Vse te nove situacije, razli?ne ideje in novi Ijudje te življenjsko bogatijo.

Kaj ima mo?nejši vpliv: genetika ali okolje?

Vedno je oboje. Študije kažejo, da se ve?ina vedenjskih zadev enakomerno meša in da tako reko? ni okolja brez genetike in ne genetike brez okolja. Toda najpomembnejše je okolje, v katerem si najbolj genetsko tuj. ?e bi me starši dali še v drugo okolje, na primer, da bi me poslali na po?itnice v kako drugo državo, bi bil verjetno še bogatejša osebnost. Soo?enje z drugimi kulturami nas namre? u?i sprejemati druga?nost.

Kot psihiater pripadate tako imenovani anglosaksonski šoli, ki duševno motnjo ena?i s telesno. Tovrstne motnje torej obravnavate in zdravite enako kot vse druge zdravstvene težave?

Anglosaksonci se borijo proti stigmi duševnega zdravja. Duševna motnja ni ni? druga?na od telesne in obe je možno zdraviti ter prepre?evati. Poleg tega je anglosaksonski svet, kot je znano, sesul mit o pridobivanju duševne motnje v obdobju starševskega vzgajanja, do petih oziroma šestih let. To je popolnoma neutemeljena teorija, ki ima zdaj vse manjši pomen. Pomembno je, kako ti starši krepijo samozavest, ne pa, kdaj in kako smo šli iz plenic na kahlico …