Premagajmo depresijo z zdravili in terapijo

Pa vendar: pri ljudeh, ki so v otroštvu preživeli kako hudo travmo, je možnost za razvoj duševne motnje najbrž ve?ja?

Že, že … ampak preživeti moraš res pravo travmo, tako, ki bi ve?ino Ijudi šokirala. Travma je, ?e o?im posili deklico pri osmih letih, ne pa materino vztrajanje, da bo osemnajstmese?no h?erko nau?ila uporabljati kahlico. To ni travma, marve? poskušanje vzpostavljanja refleksa zadrževanja urina, morda nekoliko prezgodaj, a kaj potem …

Ali svoje bolnike sploh sprašujete o preteklosti, o odnosih s starši in odraš?anju?

Seveda jih vprašam, kaj so doživeli in iz kakšnega okolja prihajajo. Starejši ko je bolnik, ve? ?asa si vzamem zanj. Vsakega bolnika moram vprašati, ali meni, da je v življenju doživel kako travmo. Pri tem ni pomembna samo travma, temve? tudi to, kako on sam gleda nanjo. ?e je pretirano historicentri?en, ?e se pretirano ukvarja s svojo preteklostjo, vem, da bo potrebno veliko dela, preden se bo sploh soo?il s svojo težavo. Nekateri ljudje za vse težave iš?ejo krivce: krivi so starši, starejši brat ali u?iteljica angleš?ine v osmem razredu. Skratka, iš?ejo razloge, zakaj so zdaj duševno bolni, namesto da bi se s tem soo?ili in si rekli: tako je in to bom popravil, duševno motnjo bom izkoreninil in ta izziv prebrodil.

Ali lahko vsakdo razvije duševno motnjo? Lahko, denimo, postanemo depresivni brez razloga?

Posplošeno prepri?anje, da je v ozadju sake duševne motnje nekakšna duševna travma, ne drži. Duševno motnjo lahko dobimo zaradi najrazli?nejših vzrokov, a jih nemara niti ne poznamo. Lahko jo sproži spremenjeno prehranjevanje, morda preve? pokajene trave ali popitih kozarcev alkohola. Hude posledice ima lahko tudi zgube statusa v službi ali premoženja. ?e izgube partnerja in bližnjih niti ne omenjam … Izguba obi?ajno pripelje do 3epresije, frustracija oziroma grožnja pa do anksioznosti. Povedano druga?e: ?e nekomu ve? let grozijo, da bo izgubil službo, obstaja ve?ja verjetnost, da bo dobil anksiozno motnjo, ki jo zaznamujeta strah in tesnoba. ?e ga iz službe vržejo že prvo leto službovanja, je ve?ja verjetnost, da se ga bo lotila depresija.

Depresija je najbolj razširjena duševno motnja. Kako jo prepoznati?

Drži, depresija je dale? najbolj razširjena duševna motnja. Podatki kažejo, da jo v enem letu dobi kar pet odstotkov Ijudi, denimo sto tiso? Slovencev. Vendar je depresija tudi najlažje prepoznavna, saj je opazna oziroma se kaže z vedenjem. Depresivni ljudje ne morejo spati, nimajo teka in ne spolne želje. Primanjkuje jim volje, motivacije in energije. Vse to lahko hitro opazimo: ?lovek je neprespan, shujšan, brez volje in utrujen, izogiba se družbe. Potem so tu še psihološki simptomi: depresivni Ijudje niso zadovoljni s svojim delom, niso si vše?, po?utijo se kot breme najbližjim, v?asih bi najraje umrli, ves ?as zaskrbljeno razmišljajo o tem, kaj bo, in obupujejo.

Kaj storiti, ?e tovrstne znake opazimo pri sebi ali bližnjih?

Nekatere zelo blage oblike depresije lahko odpravimo sami. ?e opazimo, da drvimo proti slabi volji, se lahko sami vzamemo v roke. Pri dolo?eni stopnji pa je že potrebna pomo?, vendar ni nujno, da je to takoj psihiater ali zdravnik. V?asih zadostuje že pogovor s ?lovekom, ki razume tvoja ?ustva.

Ljudje obi?ajno zelo neradi naglas in brez zadržkov govorimo o svojih stiskah in strahovih. Kako svoje bolnike spodbudite, da se vam odprejo?

Zdaj ko sem bolj prepoznaven, ni tako težko (smeh). Toda spomnim se, kako je marsikdo ves preplašen prvi? prišel k psihiatru in ni vedel, kam bi se postavil in kam gledal. V takih primerih sem ga denimo vprašal, kaj pa je narobe z vašim kolenom; za?udeno me je pogledal, ?eš, ali sem sploh prišel prav, a sem hitro vse obrnil na šalo in tako razelektril vzdušje. Vedno vse po?nem zelo spontano, nobenega pretvarjanja ni, z bolniki sem takšen, kot sem, pristen. Sam sem se od malih nog težko sre?eval s pokroviteljskim odnosom, denimo ?e je kdo vedel, kaj je dobro zame in tega še danes ne maram. No?em se postavljati v položaj nadrejenosti in vzvišenosti, ?eš, jaz že vem, kaj je dobro za vas, ne, ljudem stvari preprosto povem in razložim, odlo?ijo se sami.

Psihiatri uporabljate razli?ne pristope k zdravljenju. Ste zagovornik kognitivnovedenjske terapije. Zakaj?

Ker je to naju?inkovitejša terapija. ?e si ogledava konkreten primer: otroka, ki se boji pajkov. Z vedenjsko terapijo ga lahko ozdravimo, da bo povsem mirno božal pajke. Najprej ga u?imo gledati pajke na zaslonu, potem za?ne pajka na zaslonu božati; pozneje ga peljemo v sobo, kjer mu pokažemo pajka, ki je nekaj metrov stran od njega, itn. Gre torej za sistemati?no desenzitizacijo oziroma relaksacijo ob prisotnosti stresorja. Ali primer kognitivne terapije: gospo vprašaš, kaj bi pomislila, ?e bi zamudila avtobus. Povedala bi ves repertoar priložnostnih stavkov, ?eš, spet sem zamudila in se pri tem nenehno obsojala. Zelo redki bi rekli, ja, kako je sploh lahko odpeljal pred?asno. Prav ti ljdje, ki prenašajo krivdo na druge, so obi?ajno duševno zelo zdravi. Dobri menedžerji krivde ne pripisujejo sebi, marve? podrejenim; tako jo odnesejo veliko bolje kot Ijudje, ki za vse krivijo sebe in svojo nesposobnost. Zdrav ?lovek se ne ozira v preteklost, marve? razmišlja in gleda naprej. Depresiven ?lovek po drugi strani obi?ajno gleda nazaj, razmišlja, kaj vse bi lahko naredil druga?e, in ne verjame, da je rešitev v njegovih rokah.

Kako u?inkovita so zdravila proti depresiji antidepresivi?

Antidepresiv je u?inkovitejši kot zdravilo proti hipertenziji, kar pomeni, da je zelo u?inkovit. To zdravilo ne zdravi neposredno, tako kot, denimo, antibiotik, ampak deluje približno tako kot mavec, le da v možganih. Nekakšen programski mavec torej, ki v možganih vzpostavi okolje, ki omogo?i živcem avtorehabilitacijo.

?emu namenjate prednost pri zdravljenju depresije: psihoterapiji ali zdravilom?

Obojemu. Najbolj idealna in u?inkovita je so?asna kombinacija antidepresivov in psihoterapije. Pri tem seveda ne smemo pozabiti na socioterapijo oziroma sobivanje z drugimi, predvsem pa ne na sodelovanje bolnika. Prav bolnik je namre? tisti, ki usklajuje svoje zdravljenje. Ne glede na to, kako in s ?im ga zdravimo, najpomembneje je, da bolnika opolnomo?imo, da torej v njem prižgemo samopomo?. Ve?ina zdravnikov, ki so odprti za nove ideje in na?ine razmišljanja, priznava, da se bolniki razlikujejo prav po tem, kolikšen del sebe vložijo v postopek zdravljenja, koliko so dejavni in v kolikšni meri zaupajo zdravniku ter sebi.

Pogled na zdravljenje na podro?ju duševnega zdravja se v zadnjem ?asu korenito spreminja.

Prepri?an sem, da se nam v 21. stoletju obeta veliko novosti, ki bodo dopolnile zdajšnji – dokaj suhoparen – pristop k duševnemu zdravju. Vse bolj se namre? zavedamo, da je za naše zdravje, tudi duševno, pomembna vrsta raznolikih dogajanj. Pomembno je vse, kar vnašamo vase in kar izlo?amo. Pomembno je tako prehranjevanje kot tudi komunikacija z Ijudmi, ki nas obdajajo. So Ijudje, ki nam jemljejo energijo, in so takšni, ki nam jo dajejo. Obstaja prehrana, ki je bolj blagodejna za duševno zdravje, kot so omega 3 maš?obne kisline, in prehrana, ki ni taka. V?asih smo se zanašali samo na zdravila in terapije, zdaj vemo, da lahko marsikaj storimo sami, da lahko pijemo šentjanževko, jemljemo glicin, poskrbimo za omega 3 maš?obne kisline in tako dodatno krepimo duševno zdravje.

Se pravi, da lahko tudi na tem podro?ju delujemo preventivno?

Zame ni meje med kurativo in preventivo! Ali kadilec, ki preneha s kajenjem, deluje preventivno ali že kurativno? Morda je na nekem subtilnem nivoju zaznal, da je zbolel. Kaj pa nekdo, ki po miokardnem infarktu preide na presno prehrano? V bistvu je za zdravje neposredno ne potrebuje, je pa to gotovo nekakšna preventiva. Mejo med kurativo in preventivo dolo?ajo tisti, ki razmišljajo znotraj 20. stoletja. Enaindvajseto stoletje prinaša revolucijo. Zdravje je eno samo! Zdravje je neko relativno stanje našega ravnovesja in ker ga želimo ohraniti, zanj skrbimo in vanj vlagamo. Ko je naše zdravje ogroženo, nam je prav malo mar, kakšno diagnozo imamo. Tudi ko zdravimo bolezen, ves ?as preventivno skrbimo, da se ne bo poslabšala, torej je preventiva hkrati tudi kurativa. In ko bolezen prepre?ujemo hkrati zdravimo telo in dušo.

Izvirna novica: Revija VIVA
Besedilo in slike so last avtorjev in revije VIVA