Kdo se boji duševnega zdravja?
Bogo Krajnc je bil neko? profesor na stiški gimnaziji in je pou?eval tudi predsednika vlade Janeza Janšo. Potem je zbolel za shizofrenijo in prisiljen se je bil invalidsko upokojiti, iz tega statusa pa zatem ni bilo ve? vrnitve. ?etudi si je vedno želel.
Ker se je delovne dobe nabralo malo, je danes tudi pokojnina majhna. "330 evrov z varstvenim dodatkom vred vsekakor ne pristoji ugledu profesorskega staža," se grenko zasmeje. Je aktivist na podro?ju duševnega zdravja, šest let biva v stanovanjski skupini nevladne organizacije Šent in je gonilna sila gibanja NUPS, okoli katerega se zbirajo nezadovoljni uporabniki psihiatrije Slovenije.
Ne smeš biti star in bolan
"Že ve? let iš?em sogovornike, tudi med psihiatri. Morda bi našli ?as zame, ?e bi tja prišel kot pacient, zgolj pogovarjati se o tem, kaj bi lahko izboljšali na podro?ju duševnega zdravja, pa pravijo, da nimajo ?asa. Za civilne pobude niso preve? odprti," ugotavlja Krajnc. Zase pravi, da ima temeljno izkušnjo uporabnika: "Zbolel sem, se ve?krat zdravil v psihiatri?ni bolnišnici, imam diagnozo paranoidna shizofrenija in sem od leta 1984 invalidsko upokojen."
 |
|
Dr. Vesna Švab: Zagovornik bo imel vrsto nalog in pristojnosti, posegal bo lahko v zdravstveno obravnavo, sprejem, ?eprav za to ni usposobljen. S tem bo oviral in motil zdravstveno obravnavo in se nepretrgano vpletal v zaupni odnos med zdravnikom in bolnikom ter s tem kršil na?elo zaupnosti. (Foto: Dnevnik)
|
"Sodobni ?as je prinesel nove tabuje: ne smeš bit star, bolan, o smrti se ne govori. ?eprav lahko vsak med nami zboli, tudi za duševno boleznijo. Ravnanje države do duševnih bolnikov je socialno zelo krivi?no. Tudi ta predlog zakona je krivi?en, ker vnaprej predvideva sankcije in ker pravno pomanjkljivo obravnava ?loveka, namre? na osnovi neke domneve, kaj bi lahko storil, ?e bi ogrožal sebe ali druge. Odvzem svobode bolniku je vedno ob?utljivo vprašanje v vseh družbah. Vendar krovni zakon potrebujemo in upam, da bomo lahko pri oblikovanju podzakonskih aktov sodelovali tudi uporabniki. Problemov je veliko: stanovanjske skupine, pravica do invalidske pokojnine in hkrati dolo?ene oblike zaposlitve, želimo pa si tudi, da bi se odpravile krivice iz preteklosti, recimo ljudem, ki smo se prezgodaj upokojili."
V to jo je prisila bolezen, kajti, kot pravi, psihiatri so ji dali antidepresive, prave terapevtske obravnave in informacij, ki bi jo postavile nazaj v življenje, pa pri njih ni dobila. "To so bili težki koraki, kajti takrat ti je mu?no sploh vstati iz postelje, kaj šele, da bi bil sposoben za uradnikovim okencem urejati svoje pravice. Dobri psihiatri so preve? zasedeni, veliko pa jih je nesposobnih, in slabo izkušnjo imam tudi sama. Predpisujejo zdravila, da bolnika za silo stabilizirajo, ni pa nobene druge strokovne pomo?i, recimo terapevtov, psihologov. ?e napišeš pritožbo zoper katerega od zdravnikov, je najve?krat ne obravnavajo, ker recimo ni bila pravilno izpolnjena, ali pa dobi oznako 'uporabnikove ocene stanja so lahko pretirane'."
Mistificirana duševnost
Predlog zakona o duševnem zdravju je vzbudil veliko pomislekov in kot kaže, še dolgo ne bo sprejet. Zadnji zaplet je nedavno povzro?ilo ministrstvo za zdravje, ko je drugi? v javno obravnavo poslalo že tretjo razli?ico predloga zakona o duševnem zdravju (v razpravi bo do 15. septembra), o katerem se polnih dvanajst let usklajujejo psihiatri, socialnovarstvena, medicinska in pravna stroka, svojci in bolniki. Spomladi se je še zdelo, da so se kon?no dogovorili in da bo predlog zakona še zadnji? romal na ministrstvo, od tam pa v parlamentarno obravnavo, a ministrstvo na presene?enje in nezadovoljstvo mnogih ni v celoti upoštevalo pripomb pripravljalcev zakona in zainteresiranih. Vneslo je tudi nekaj pojmov, s katerimi zdaj v javnosti ustvarja dodatne nejasnosti, kot sta denimo groze?e zvene?a psihokirurgija, ki je pri nas dejansko že desetletja ne izvajajo, in elektrošoki, ki so, naj se sliši še tako strašljivo, kdaj tudi u?inkoviti – seveda pod nadzorom in ob dolo?eni bolezni.
Komu torej ni v interesu, da se zakon o duševnem zdravju sprejme? Kdo pomaga mistificirati podro?je duševnosti in na ra?un tega zavla?uje sprejetje zakona, ki bi morda v spomladanski razli?ici potreboval le še nekaj popravkov? Sprejetje zakona je namre? že leta 2003 zaukazalo ustavno sodiš?e RS, ko je razveljavilo tiste ?lene zakona o nepravdnem postopku, ki so do takrat urejali postopek pridržanja v psihiatri?ni bolnišnici. Zakon bi moral za?eti veljati že junija 2004 in s tem bi bil storjen pomemben korak naprej v psihiatri?nem zdravljenju; prvi? bi bile zakonsko zavarovane bolnikove pravice med zdravljenjem na zaprtem oddelku psihiatri?ne bolnišnice, zaobjeli pa bi še eno veliko podro?je – skupnostno obravnavo in nadzorovano obravnavo v skupnosti kot alternativo hospitalizaciji proti posameznikovi volji.
Pasji bombici, ki smo ju dobili v premlevanje tudi mediji, smo preverili v drugih evropskih zakonodajah. Psihokirurgije kot posebne metode zdravljenja pravzaprav nima uzakonjena nobena od petnajstih razvitih evropskih držav, zajetih v raziskavo Evropske unije, ki jo je leta 2001 opravil direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov. Dovoljujejo jo le štiri države v izjemnih okoliš?inah, Nemci in Danci pa jo celo prepovedujejo. Avstrijci, denimo, absolutno prepovedujejo elektrokonvulzivno obravnavo oziroma elektrošoke. Kot že re?eno, psihokirurgije pri nas ne poznamo, niti nimamo za to usposobljenih zdravnikov.
Ministrstvo za zdravje je na vprašanje, kdo je v zakon v zadnji ina?ici dodal pojma psihokirurgija in elektrokonvulzivna terapija, sporo?ilo, da so "besedilo predloga zakona dokon?no oblikovali zaposleni na ministrstvu". Pravzaprav ne bo ni? narobe, ?e bo zakon posebej imenoval posebne metode zdravljenja, saj bodo podrejene dolo?enemu postopku in nadzoru, kajti sicer (ob)velja – kar ni izrecno prepovedano, je dovoljeno.
Tudi neprostovoljna hospitalizacija je del zdravljenja duševne bolezni in zahteva veliko previdnost, humanost in sodelovanje razli?nih strokovnjakov. Na?eloma so v zvezi z neprostovoljno hospitalizacijo mnenja že pred ?asom uskladili, se pa nekateri psihiatri ne strinjajo, da bi bilo treba ob uporabi posebnih metod zdravljenja najprej obvestiti bolnikove najbližje. V ve?ini evropskih držav mora osebje psihiatri?ne bolnišnice obvestiti najbližje tako pred uporabo posebnih metod kot tudi ob prisilni hospitalizaciji, v nekaterih državah tudi zagovornika ali socialnega delavca, kajti gre za varovanje ?lovekovih pravic. Na tako pomembnih to?kah vsekakor ne smemo zaobiti mnenja bolnikov in svojcev, ali se strinjajo z dolo?enimi metodami zdravljenja. Verjetno bi si najbližji to želeli vedeti, ?etudi sredi no?i. ?e je že skrb za bolnike po odpustu iz bolnišnice v veliki meri preložena nanje, naj bodo o zdravljenju vsaj ?im bolj celovito seznanjeni.
Dodaj odgovor