Kdo se boji duševnega zdravja?

Psihiatri in nadzor

Zakon je ves ta ?as pravzaprav najve? nasprotovanj doživljal znotraj psihiatri?nih vrst. Razširjen strokovni kolegij za psihiatrijo je na drugo razli?ico predloga zakona, ki ga je potrdil tudi svet vlade RS za duševno zdravje, podal veto in kar za nekaj ?asa ustavil vsa prizadevanja za sprejem zakona. Eden glavnih pomislekov je bil ta, da zakon ne bi smel obravnavati tega podro?ja tako široko; smel bi govoriti le o bolnišni?ni obravnavi, ne pa tudi o skupnostni skrbi in posledi?no delovanju nevladnih organizacij, ki sicer že petnajst let na terenu razvijajo mrežo storitev in pomo?i za ljudi po odpustu iz psihiatri?ne bolnišnice. Doc. dr. Vesna Švab, predstojnica klini?nega oddelka za klini?no psihologijo Psihiatri?ne klinike Ljubljana, ki je bila na ?elu ene od dveh delovnih skupin za pripravo tretje razli?ice zakona, je izrazila bojazen, da se bo z vpeljavo koordinatorjev nadzorovane obravnave in koordinatorjev storitev, ki jih predvideva novi zakon, ob?utno pove?al nadzor nad delom psihiatrov, za katerega so vendar usposobljeni.

"Ne zdi se mi tudi prav, da se celotna skupnostna obravnava prenese na socialne ustanove, ki žal ne zdravijo. Krivec za odlaganje sprejetja zakona pa bo potem ponovno psihiatri?na stroka, ki na nekatera dolo?ila žal ne more pristati. Zadnji predlog zakona sicer navidezno varuje pravice pacientov, ko vzpostavlja štiri vzporedne in hkratne oblike nadzora nad psihiatri?no obravnavo, toda tak sistem nadzora je ve?plasten, zapleten, drag in v psihiatri?nem jeziku paranoiden, saj predvideva, da psihiatri operiramo možgane, predpisujemo škodljivo visoke odmerke zdravil in brez utemeljenih razlogov oviramo paciente, ki so sprejeti v bolnišnice proti svoji volji."

Presodil je dežurni zdravnik

Predlog zakona po njenem mnenju torej napa?no sporo?a, da je psihiatri?na ustanova kraj, kjer lahko ljudje pri?akujejo zlorabe. "Strah pred psihiatri?no stroko gre v besedilu zakona tako dale?, da prepoveduje prostovoljen sprejem v bolnišnico, kadar bolnik sam za?uti potrebo po zdravljenju. Psihiatri?na klinika kljub skromnim kadrovskim možnostim že oblikuje programe spremljanja odpuš?enih pacientov v njihovem naravnem okolju."

Doc. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek z ljubljanske psihiatri?ne klinike, ki hkrati deluje tudi na Inštitutu za raziskovanje in izobraževanje Ozara, je prav tako vodila eno od komisij za pripravo zakona, razmišlja pa nekoliko druga?e: "Mislim, da je bilo psihiatriji kot medicinski stroki naloženih preve? obveznosti, ki niso neposredno povezane z zdravljenjem. ?e se bo del nalog preložil na druge strokovnjake, se bo izboljšala celostna skrb za paciente. Treba se je zavedati svojih omejitev: ?e sem psihiatrinja, ne morem biti hkrati še pravnica ali socialna delavka. Psihiatriji zakon ni?esar ne jemlje, ampak ji olajšuje delo. Tudi avtonomija stroke je kljub ve?ji vpletenosti sodstva popolnoma ohranjena. Tega ne vidim kot pove?an nadzor, ampak dodatno varovanje in potrditev odlo?itve, kadar bom v dvomih."

Opozorila je še, da doslej o napotitvi ?loveka v bolnišnico ni odlo?al psihiater, ampak je o tem presodil dežurni zdravnik. Šele ko je ?lovek prišel do psihiatra, se je ta lahko odlo?il, kako najprimerneje ukrepati. Težave so imeli tisti, ki niso prišli v stik s psihiatrom (niso bili napoteni ali so odklanjali pregled). Novi zakon rešuje takšne situacije z uvedbo tako imenovanega postopka sprejema in obravnave brez privolitve na predlog.

Zapiranje v institucije

"?etudi si nekateri strokovnjaki ne želijo pove?anega nadzora nad svojim delom, ne moremo mimo dejstva, da se s tem zagotavlja varstvo pravic ljudi v psihiatri?ni obravnavi," je prepri?an dipl. soc. delavec Bogdan Dobnik iz nevladne organizacije Ozara, in se ob tem sklicuje na dve osrednji konvenciji s tega podro?ja – evropsko konvencijo o ?lovekovih pravicah ter konvencijo o varstvu ?lovekovih pravic in dostojanstva ?loveškega bitja v zvezi z uporabo biologije in biomedicine. Posebej govorita o varstvu duševnih bolnikov in potrebi po njihovi pozitivni diskriminaciji, kar pomeni, da se pravic duševnih bolnikov ne sme ena?iti s pravicami vseh bolnikov, temve? jim je treba zagotoviti še višjo stopnjo varstva. Posledi?no to pomeni tudi ve?jo stopnjo nadzora. "Nekateri strokovnjaki zagovorniške vloge žal o?itno ne razumejo prav, saj tuje izkušnje kažejo, pa tudi ta predlog zakona je tako zastavljen, da zagovornik in koordinatorja š?itijo bolnikove pravice. S tem posredno seveda izvajajo nadzor nad psihiatri?no stroko, hkrati pa tudi nad drugimi strokovnjaki, ki sodelujejo v procesu obravnave."

Dr. Vito Flaker, eden od pionirjev na podro?ju skupnostne skrbi za duševne bolnike pri nas in zagovornik neinstitucionalne obravnave, je tudi dekan Fakultete za socialno delo, kjer že deset let ponujajo izbirno študijsko podro?je socialno delo na podro?ju duševnega zdravja, diplomantom pa specializacijo iz duševnega zdravja v skupnosti. Opozoril nas je na nadzorovano obravnavo v skupnosti, ki jo prav tako predvideva predlog zakona.

"Obravnava lahko ?loveka, ki doživlja stisko, omeji, da ne škodi sebi ali drugim, hkrati pa mu omogo?i, da ostane v svojem okolju oziroma da se izogne zapiranju v institucije. Obravnava je lahko osvobajajo?a (manj zapiranja), hkrati pa se pove?a nevarnost, da bo vsakdanje življenje posameznika bolj psihiatri?no nadzorovano. Ta nevarnost je toliko ve?ja, ker predlog zakona predvideva sistem nadzorovane obravnave v skupnosti, ki ga vodi psihiatri?na bolnišnica (ne pa skupnostne službe), ki po definiciji ni pristojna za skupnostno obravnavo ter glede tovrstne obravnave ne predvideva nobenega sodnega varstva. To pomeni, da bi lahko psihiatrija povsem arbitrarno in brez nadzora urejala življenje svojih uporabnikov."

Dr. Flaker je prepri?an, da tak predlog napeljuje na nepotrebno dvotirnost, boljši bi bil enotni (interdisciplinarni) sistem skupnostne skrbi, kjer bi morebitne omejevalne ali zapovedovalne ukrepe potrdilo in nadziralo sodiš?e.

Po odpustu iz bolnišnice

Ljudje razli?no doživljajo in obvladujejo svojo bolezen, zato pomo? in podpora v skupnosti o?itno ne moreta biti strokovno enozna?ni. Nove definicije duševnega zdravja govorijo o bio-psiho-socialnem modelu in torej ne samo o medicinskem modelu, kar pomeni, da potrebujejo duševni bolniki po odpustu iz bolnišnice pomo? celotne skupnosti.
Tudi raziskava Atlas iz leta 2001, ki jo je opravila WHO in je zajela 185 držav sveta, je pokazala, da nevladne organizacije z razli?nimi strokovnimi znanji igrajo pomembno vlogo na podro?ju duševnega zdravja ter da kar v 88 odstotkih držav opravljajo zagovorniške naloge, rehabilitacijo, preventivo in promocijo duševnega zdravja. Polovica organizacij izvaja tudi zdravstvene dejavnosti. V Avstriji, kjer imajo inštitut zagovorništva urejen, je povpre?na ležalna doba v psihiatri?ni bolnišnici 17,6 dneva, medtem ko je v Sloveniji kar 47 dni. Duševni bolniki torej niso domena zgolj psihiatrov, psihiatri pa tako tudi ne edini odgovorni, ?e gre zunaj bolnišnice kaj narobe.

Rebeka Novak, univ. dipl. soc., iz Šenta pravi, da tovrstno podporo našim uporabnikom dejansko ponujajo samo nevladne organizacije, "ki že vrsto let orjemo ledino in prevzemamo velik del skrbi zanje ter s tem nosimo veliko družbeno odgovornost. Predlog zakona upošteva dezinstitucionalizacijo, toda sprašujemo se, kaj konkretno to pomeni za nevladne organizacije – gre zgolj za ohranjanje obstoje?ih institucij? Kajti za zdaj predlog zakona le v manjši meri spregovori o že obstoje?i mreži izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje, predvsem izvajalcev obravnave v skupnosti."

Zagovorniki in nove oblike pomo?i in storitev v skupnosti, ki naj bi jih novi zakon vpeljal, bodo za kratek ?as res povišali prora?unske stroške. Toda podatki EU govorijo kar o tri- do štiriodstotnem izpadu BDP zaradi duševnih težav Evropejcev, zato se bo ureditev podro?ja ne samo humano, ampak tudi ekonomsko povrnila. Sistem skupnostne skrbi namre? dokazano vpliva na boljši potek duševne motnje, prispeva k skrajšanju ležalnih dob, k manjšemu številu ponovnih hospitalizacij, k humanejšemu pristopu do bolnikov. Predsednik Foruma svojcev Slovenije Edo Belak pravi: "?e bo zakon sprejet, bomo lahko uporabniki in svojci kon?no tudi uradno postavili svoje zahteve."

Dr. Flaker še dodaja, da je pravna ureditev podro?ja duševnega zdravja strateško pomembna za celotno družbo in njen pravni red, saj opredelitev nekoga kot nerazumnega in neprisebnega omogo?i izgubo pogodbenega statusa in mo?i, da nekdo odlo?a o svojem življenju. Po francoski revoluciji so mo? odlo?anja prenesli s kralja na zdravnike – rodil se je poklic psihiatra, lik, ki temelji na filantropiji, strokovni nevtralnosti in neprizadetem znanstvenem pogledu na svet. Že kmalu se je pokazalo, da taka rešitev bolj zagotavlja varovanje družbenega reda kot pa pravice posameznika. V drugi polovici 20. stoletja so zato v razvitem svetu korenito revizirali zakonodajo na podro?ju duševnega zdravja.

Besedilo: Ingrid Mager, Nina Knavs 

Izvirna novica objavljena v Dnevniku v soboto, 18. avgusta 2007
?lanek in fotografije so last Dnevnika in avtorjev.