Odpuš?anje

ALI ZMOREM BITI BOG?

Vsaki?, ko slišim nasvet: "?e ti je kdo storil kaj hudega, mu moraš odpustiti, sicer boš s sabo prenašal breme, ki bo škodovalo samo tebi," se mi vsi lasje postavijo pokonci. Vsakogar, ki mi podeli tak nasvet, vprašam, ali mu je že kdo pošteno opraskal avto na parkiriš?u in ali je temu nerodnežu rekel: "Ni? hudega, odpuš?am vam." Najverjetneje ne. Navadno zahtevamo zavarovalniški kupon ali popla?ilo gmotne škode (izgube), ki je pri tem nastala. Ali nas je v tem primeru že kdo opomnil, da bi bilo za nas vendarle dobro, ?e bi mu odpustili? Za kaj takšnega še nisem slišala.

Zakaj nas "dobronamerni" prijatelji ob hudi osebni travmi, ki nas pošteno prizadene in nam navadno zapusti dolgoro?ne posledice, zasipajo s tovrstnimi nasveti? Menim, da iz dveh razlogov. Prvi?, ne vedo, kaj naj re?ejo in kako naj nam pomagajo. Drugi?, naveli?ali so se nas poslušati, kako vedno znova obujamo bole?ino.

?e bomo kot odrasli v navzo?nosti prijateljev obujali bole?ino in prizadetost zaradi telesnega, duševnega ali spolnega nasilja, zlorabe temeljnega zaupanja ali ?ustvene prikrajšanosti (iz otroštva ali odrasle dobe), bomo prej ali slej slišali tole: "Odpusti jim že enkrat in pojdi naprej. S tem ko to kar naprej premlevaš, škoduješ samo sebi." Ta nasvet vsebuje najmanj tri sporo?ila:

• Ne vem, kako naj ti pomagam, ker s tem nimam nobene izkušnje.
• No?em poslušati o tem, ker sem sam potla?il podobna doživetja, ki se jih no?em spominjati.  
• In še najpomembnejše: Ne razumem, kaj si s tem pravzaprav izgubil, zato se mi zdi tvoje žalovanje pretirano.

Otroci kaznujejo

Nisem še slišala otroka, ki bi vrstniku, ki mu pripoveduje o bole?i izkušnji, rekel: "Odpusti!" Otroci si med seboj pomagajo tudi tako, da – vsaj v domišljiji, ?e že ne zares – kaznujejo tistega, ki je povzro?il bole?ino. Zagotovo smo že videli majhnega otroka, ki mami jezno zabrusi "Glda mamica!" ali jo celo poskusi udariti (v primeru, da je bil že kdaj kaznovan z udarcem). Mama ali okolica se zgroženo odzove: "Tako ne smeš govoriti!/Mame ne smeš udariti!" (ne smeš se maš?evati). Zagotovo smo bili že pri?a dogodku na otroškem igriš?u, ko otrok vzame igra?o drugemu otroku. Oškodovani otrok jo najprej skuša vzeti nazaj, ?e mu to ne uspe, pa si prizadeva, da bi jo vzel kakemu drugemu otroku (s tem ho?e nadomestiti izgubo). ?e mu ne uspe niti to, plane v užaljen in jezen jok. Seveda ga znova podu?imo, da drugim ne sme jemati njihovih stvari. Izgubljeno igra?o poskušamo nadomestiti (jo dobiti nazaj ali kako druga?e) in s tem potolažiti prizadetega otroka. V?asih to celo pospremimo z vzgojnim naukom: "Nau?i se paziti na svoje stvari!" Igra?e pa ne nadomestimo, ne glede na to, ali je bil otrok res kriv za izgubo.

Odrasli odpuš?amo

Odrasli smo polni tovrstnih (neuporabnih) nasvetov o odpuš?anju, ki bi se, prevedeni v jezik otroškega igriš?a, glasili: "Resda ni prav, da ti je vzel igra?o, toda ?e je ne moreš dobiti nazaj, mu moraš oprostiti in pozabiti nanjo." Skratka, ko zaslišite ta stavek, je ?as, da poiš?ete psihoterapevta in z njim predelate bole?e izkušnje, prijatelje, ki vam delijo tovrstne nasvete, pa vprašate, ali bi vam kar odpustili, ?e bi jim odpeljali avto – in ali bi nanj mirno pozabili. Najbrž ne.

Lažno odpuš?anje

Ljudje, ki trdijo, da zmorejo odpustiti tudi tedaj, ko nastane trajna škoda, navadno lažno odpuš?ajo. Negativnih ?ustev ne izbrišejo (brez soo?enja z njimi to ni možno), ampak jih spremenijo v tako imenovano "nevroti?no ideologijo" (ker odpuš?am, sem dober, on pa bo za dejanje prej ali slej kaznovan, saj je slab) ali narcisti?no samopoveli?evanje (ker zmorem odpustiti, sem boljši od drugega).

V resnici gre pri takšnem odpuš?anju za nezmožnost, da bi se soo?ili:

• s seboj in z lastnimi ob?utki (najbrž si jih nismo pripravljeni priznati, kajti "dober ?lovek" ne sovraži, ni maš?evalen, ni jezen na starše  …), a tudi z morebitno soodgovornostjo za okoliš?ine;
• z osebo, ki nam je povzro?ila izgubo (ker nas je strah zahtevati ali se boriti – ali pa zato, ker se bojimo, da bomo to osebo izgubili, ?e bomo od nje kaj zahtevali).

Starogrški in drugi bogovi Ali veste, zakaj so starogrški bogovi nesmrtni? Ker so brez potreb. ?e ni?esar ne potrebuješ, nisi za ni? prikrajšan, ne izgubiš ni?esar. ?e ni?esar ne izgubiš, ne žaluješ, ne ?utiš ?ustvene bole?ine. In ?e te ne boli, se lahko razumsko odlo?iš, ali boš nekoga kaznoval za tisto, kar je storil, ali pa mu boš oprostil. Za to moraš vedeti, da imaš mo? in nadzor. No, vsaj bogovi so imeli oboje. Lahko so kaznovali smrtnike, jih prisilili, da so popravili škodo – ali pa jim oprostili. Na osnovi tega, koliko smrtnikov (a tudi bogov in polbogov) se je znašlo v težavah, ?e niso ustregli božji volji, bi lahko rekli, da niso bili ravno radodarni z odpuš?anjem. Navadno so za to zahtevali opravljanje posameznih nalog (odpravljanje škode). Nekaterih tudi za ve?no – saj se menda spomnite Sizifa. In ?etudi so bili bogovi vsemogo?ni in bi potemtakem lahko izbrisali svojo jezo, saj niso bili zares prikrajšani (ker niso imeli potreb).

Idealiziranje samega sebe

Zato raje poiš?emo opravi?ilo zase (jaz sem boljši) ali za drugega (nemo?en, neveden je – torej slabši od mene). S tem pravzaprav pri?akujemo, da bodo to osebo namesto nas kaznovali drugi (nisem maš?evalen ?lovek, vendar je takšno dejanje slabo in prej ali slej …) ali da nas bodo, ker smo "dobra" žrtev, drugi š?itili ali celo nadomestili škodo (nestvarna pri?akovanja). Izgubo samospoštovanja nadomeš?amo z idealiziranjem samega sebe. To nekaj ?asa sicer gre, vendar na koncu navadno pripelje do zagrenjenosti. Zavedati se moramo še ne?esa: kaznovanje ne nadomesti izgube. Kaznovanje je pravzaprav skrajni izhod in izraža nemo?, ki je posledica tega, da izgube nikakor ne moremo nadomestiti.

Ker nisem bog, svojih ?ustev ne morem izbrisati. Zato tudi nisem pripravljena odpustiti izgube osebi, ki jo je povzro?ila, ?e nimam možnosti, da izgubo vsaj delno nadomestim. Odpustim lahko samo tisto, kar mi ni povzro?ilo trajne škode.

Bole?ina, ki ostaja

V ?em je razlika med bole?ino ob izgubi, ki s?asoma otopi in mine, ter izgubo, ki ostaja? Predvsem v tem, kako nam je uspelo opraviti z jezo in nemo?jo, ki se skrivata v njej. ?e nam je to, kar smo izgubili, uspelo ustrezno nadomestiti, jeza prej ali slej mine. Za ?ustvene rane ni zavarovalnic, ki bi nadomestile škodo. Najve?krat si lahko pomagamo sami, in sicer tako, da izgubo nekako "nadomestimo".

?e nas zapusti poslovni partner, se bomo zagotovo potolažili, ?e najdemo novega, nemara še boljšega partnerja ali ?e tudi po njegovem odhodu uspešno vodimo podjetje. Stvari so bolj zapletene, ?e partner povrhu zlorabi svoja pooblastila, nam odpelje stranke ali nas okrade. To ne povzro?i samo gmotne škode, ampak na?ne tudi naše zaupanje v ljudi, najbrž tudi vsaj del samozaupanja in samospoštovanja (zakaj zlorabe nismo prepre?ili, zakaj tega nismo videli vnaprej …). Pri nadomeš?anju škode in oblikovanju novega zaupanja nam najbrž ne bo veliko pomagalo, ?e osebi, ki nas je zlorabila, mirno "odpustimo". Po vsej verjetnosti bomo najeli odvetnika, ki bo poskušal povrniti škodo v obliki odškodnine, ali celo vložili kazensko ovadbo. Uspelo pa nam bo, ?e bomo na sodiš?u dokazali, da s svojim ravnanjem nismo sami omogo?ili nastanka izgube (?e pustimo odklenjen sef, obstaja ve?ja verjetnost, da ga bo kdo izpraznil) in da je škoda realna. ?e nam to uspe, si bomo verjetno povrnili vsaj nekaj (samo)zaupanja, a tudi samospoštovanja. Jeza in prizadetost bosta zagotovo manjši, ko bomo dobili zajetno (gmotno) odškodnino. Do ?ustvenega "odpuš?anja" bo torej prišlo kar samo po sebi, vendar šele takrat, ko bomo prevzeli nadzor nad položajem. Izkušnje pa zagotovo ne bomo pozabili, ampak se bomo najbrž nau?ili bolje varovati.

Pages: 01 02