Odpuš?anje
Analiziranje – varnostna zanka
Drugi ljudje nam niso dolžni nadomeš?ati škode, ki je niso povzro?ili, prav tako ne izgubljenega zaupanja. ?e pa nas zapusti življenjski partner, se lahko vedemo ravno tako, kot sem napisala v prejšnjem stavku. Lahko obtožujemo njegovega morebitnega novega partnerja ali celo prijatelje, od drugih ljudi v svojem življenju pa pri?akujemo, da nam bodo nenehno dokazovali, da so vredni zaupanja. Ker je omajano samozaupanje lahko ovira za sklenitev nove zveze, se utegne ta izguba z naslednjimi izkušnjami (ki so vnaprej zaznamovane s pridobljenim nezaupanjem) še poglabljati in se naposled spremeniti v trajno izgubo. Pri nadomeš?anju tovrstne škode bomo prej dosegli uspeh, ?e bomo analizirali, s ?im smo prispevali k razpadu zveze – nemara že s tem, da smo izbrali neustreznega partnerja. Iz tega se lahko nau?imo, kako se bolje varovati pred izgubami. Življenjskemu partnerju, ki nas je zapustil, bomo najverjetneje odpustili, ko bomo našli novega (nemara celo kakovostnejšega) ali pa nam bo kako druga?e uspelo utrditi omajano samozaupanje – popraviti škodo.
?e izgubimo del sebe
Veliko težje popravimo škodo, ki nam jo je pustila ?ustvena prikrajšanost, kakšno druga?no neustrezno ravnanje ali celo (duševno, telesno, spolno) zlorabljanje, ki so ga v našem otroštvu izvajali starši ali druge osebe. Zaradi tega bomo bržkone težje zaznavali svoje potrebe in jih ustrezno uveljavljali, zato jih bomo zadovoljevali slabše ali sploh ne (nemara pa pretirano, nadkompenzirano, ko bomo eno nezadovoljeno potrebo skušali nadomestiti z drugo). Takšne okoliš?ine lahko celo v tolikšni meri zaznamujejo našo osebnostno strukturo, da bo oškodovana ali spremenjena tako naša samopodoba (ter s tem samozaupanje in samospoštovanje) kot tudi naš stik s svetom (zaznavanje sveta ter meje med seboj in drugimi). Izgubili bomo del sebe ali pa ga sploh ne bomo razvili.
Predelava ob?utkov
Bole?ina, nemo? in jeza na starše ali druge osebe, ki jih majhen otrok ob?uti v primeru prikrajšanosti ali zlorabljanja, so navadno tako globoko potla?ene v podzavest, da jih ne ?utimo ve?, vendar se vse življenje kažejo v ?ustvenem doživljanju sebe, drugih ali gmotnih dobrin in v razmerju do njih. ?e nam jih le uspe ob?utiti (pravimo, da jih ozavestimo), nasvet, "naj jim odpustimo, ker za nazaj tako ali tako ni možno spremeniti ni?esar", ni le neustrezen, temve? tudi škodljiv. Ne pomaga niti opravi?evanje, ?eš da druga?e niso znali ravnati ali da so ravnali z najboljšimi nameni. Ob?utki ostajajo in ?e jih ne predelamo IN VSAJ DELNO NE POPRAVIMO ŠKODE (spremembe v osebnosti), ki je pri tem nastala, nam ostane samo to, da jih vnovi? odrinemo in potla?imo. To pa pomeni, da nas bodo še naprej nezavedno vodili od znotraj.
Pri nekaterih stvareh, ki so se nemara zgodile pozneje v otroštvu ali se niso pogosto ponavljale, v?asih pomagata že ozaveš?anje in predelava ob?utkov (?e zaradi tega niso nastale trajne spremembe v osebnostni strukturi) ter s tem njihovo razumevanje in spreminjanje, v?asih pa je potrebno dolgotrajno delo s psihoterapevtom, da nadomestimo vsaj del škode (sprememb).
Izstopanje iz vloge žrtve
S tem ko za?nemo (sami ali skupaj s psihoterapevtom) iskati na?ine, kako razumeti, zakaj je prišlo do ravnanja, ki nas je oškodovalo, in kako odpravljati nastalo škodo, smo IZSTOPILI IZ VLOGE ŽRTVE IN PREVZELI NADZOR NAD ŽIVLJENJEM. To vodi k temu, da se nam ni treba maš?evati ali kaznovati osebe, ki je povzro?ila izgubo, ampak škodo nadomeš?amo sami (razvijamo dele samega sebe, ki so zaradi prikrajšanosti ali zlorabe zastali ali se popa?ili). Tako se ob?utek prikrajšanosti, nemo?i in s tem tudi jeze zmanjša, saj se soo?imo s svojo bole?ino ter ustrezno ovrednotimo osebe in okoliš?ine, v katerih je prišlo do izgube. Vsega najbrž ne bomo mogli nadomestiti, nekaj pa je vselej možno storiti, ?e le želimo.
Kako najti izgubljeno
Torej nam za boljše po?utje ni treba odpustiti – ne, poiskati moramo na?ine, kako vsaj delno nadomestiti izgubljeno. Sámo "odpuš?anje" ne bo izboljšalo našega po?utja, razen ?e je škoda zanemarljiva oziroma ni trajna (uspe nam jo nadomestiti kako druga?e).
Odpustite ljudi
Namesto da se trudimo, da bi ljudem, ki so nam povzro?ili škodo, neuspešno "odpustili", jih lahko ?ustveno odpustimo iz svojega življenja ali jim vsaj postavimo zelo trdne meje. Zakaj bi se morali truditi, da bi razumeli, opravi?ili in imeli radi starše/druge osebe, ki so z nami slabo ravnali? ?as, skrb in naklonjenost raje namenimo sebi in vsem, ki nam tega ne po?nejo. ?e bomo ravnali tako, bomo vsaj za prihodnje prepre?ili pove?evanje izgube. V nasprotnem primeru smo soodgovorni za nadaljnje posledice, saj z "odpuš?anjem" in opravi?evanjem sporo?amo, da se ni zgodilo ni? zelo pomembnega, s tem pa dajemo tiho privoljenje, da se to lahko ponovi. ?e ljudi navadimo, da jim brezpogojno odpuš?amo, bodo s tem ra?unali in ravnanje prej ali slej ponovili, saj se bodo zavedali, da to lahko po?nejo brez posledic …
Da se ne vra?amo …
Zakaj je pomembno takšne osebe ?ustveno odpustiti iz svojega življenja? Zato, da se vedno znova ne vra?amo k njim v pri?akovanju, da bomo od njih naposled dobili to, za kar smo bili prikrajšani, ali vsaj opravi?ilo za zlorabe (?e gre za mrtve starše, tovrstna opravi?ila radi iš?emo kar sami, saj veste, o mrtvih vse dobro). Obnašamo se kot ?lovek, ki vztrajno poskuša kupiti kruh v trgovini z železnino, namesto da bi poiskal pekarno ali ga spekel sam. Kdo se torej vede nerazumno? Tisti, ki ne?esa nima in zato ne more dati, ali tisti, ki to od njega pri?akuje? Z nenehnim vra?anjem k "prazni mizi" svojo izgubo le še pove?ujemo.
Komu je dobro odpustiti?
Sebi. Ko iš?emo opravi?ila za druge, nase prevzemamo odgovornost (in krivdo). Pri svojem psihološkem delu sem neštetokrat ponovila stavka: "Kot otrok niste ne odgovorni ne krivi za ravnanje staršev, saj niste imeli nikakršne mo?i, s katerim bi lahko vplivali nanj." In: "Ne moremo vnaprej predvideti, da bo nekdo prevozil rde?o lu? na semaforju, in tega tudi ne moremo vnaprej prepre?iti."
?e ne moremo nadomestiti izgube?
V?asih to ni možno in se je treba z izgubo sprijazniti, sprejeti dejstvo, da ne?esa ne moremo nadomestiti. To pomeni, da se sicer odpovemo kaznovanju in nadomeš?anju izgube pri osebi, ki jo je povzro?ila (in s tem nekoristni porabi energije), ni pa nam treba odpustiti. Namesto tega ga lahko damo na ?rno listo, da se v prihodnje to ne bo moglo ponoviti. Nujno je, da si dopustimo obžalovati izgubo, saj jo tako laže sprejmemo. Proces žalovanja je resda dolgotrajen, toda ?e se ne?emu zavestno odpovemo, to s?asoma le pomaga zmanjšati bole?ino in jezo. Pri tem ni bližnjic.
Morda pa lahko ravnam kot bogovi
Grški (in drugi) bogovi lahko uravnavajo svoje življenje (in življenja drugih) zato, ker imajo v svojih rokah nadzor. S tem ko vzamemo v svoje roke nadomeš?anje izgub, ki jih doživimo, prevzamemo nadzor nad svojim življenjem in si omogo?imo izbiro. S tem pa vplivamo na posledice in na svoje ?ustveno doživljanje. Tako namre? ustvarjamo okoliš?ine, v katerih se po?utimo dobro in si tako zagotavljamo ve? prijetnih ?ustev. ?ustev torej ne moremo izbrisati, lahko pa jih uravnavamo z vplivanjem na okoliš?ine. Zato je trud, da bi kar tako odpustili, izguba ?asa in energije (s temi ob?utki se bomo prej ali slej znova sre?ali). Lahko pa se potrudimo in ustvarimo okoliš?ine, v katerih se nam izguba ne bo ve? zdela nenadomestljiva.
Izvirni ?lanek objavljen v oktobrski številki revije VIVA –>
Dodaj odgovor