Anksioznost in depresija skupaj

Povzetek: Motnji sta dve strani istega kovanca. V zadnjih letih so se tako zdravniki, kot raziskovalci, premikali k istemu novemu zaklju?ku. Depresija in anksioznost nista dve razli?ni motnji, ki obstajata hkrati. Sta dva obraza ene motnje.

Ste anksiozni ali depresivni? V svetu duševnega zdravja, kjer natan?na diagnoza narekuje zdravljenje, sta anksioznost in depresija razumevani kot dve razli?ni motnji. V realnem svetu ljudi pa veliko ljudi trpi za obema. Pravzaprav ve?ina razpoloženjskih motenj predstavlja kombinacijo anksioznosti in depresije. Raziskave kažejo, da 60-70% oseb z depresijo trpi tudi za anksioznostjo. Polovica tistih s kroni?no anksioznostjo pa ima tudi klini?no zna?ilne simptome depresije. So?asni obstoj anksioznosti in depresije – v psihiatri?nem jeziku imenovan komorbidnost- prinaša nekaj resnih udarcev. Potek motnje naredi bolj kroni?en, dodatno onemogo?a delovanje v službi ter razmerjih in bistveno poviša možnosti samomora.

V zadnjih letih so se tako zdravniki kot raziskovalci premikali k istemu novemu zaklju?ku: Depresija in anksioznost nista dve razli?ni motnji, ki obstajata hkrati. Sta dva obraza ene motnje.

»Najbrž sta dve plati istega kovanca,« pravi David Barlow, Ph.D, direktor Centra za anksioznost in sorodne motnje na univerzi v Bostonu. »Genetika izgleda enaka. Nevrobiologija se prekriva. Fiziološka in biološka narava ranljivosti sta enaki. Izgleda, da nekateri ljudje, ki so k temu nagnjeni, reagirajo na življenjske stresorje z anksioznostjo. Nekateri ljudje pa gredo še preko in postanejo depresivni.«

Zaprejo se. »Depresija je izgleda kot zastoj delovanja,« razlaga Barlow. »Anksioznost je neke vrste gledanje v prihodnost, videnje nevarnih re?i, ki bi se lahko zgodile v naslednji uri, dnevu ali tednih. Depresija je vse to z dodatkom 'Resni?no mislim, da se ne bom zmogel spopasti s tem, morda bom kar obupal.' Je zastoj, ki ga zaznamujejo miselno, kognitivno ali vedenjsko upo?asnjenje.«

V osr?ju te dvojne motnje se nek skupni mehanizem pokvari. Raziskave kažejo na preveliko reakcijo sistema za odgovor na stres, ki ?ustvena središ?a v možganih, vklju?no s »centrom za strah« v amigdali, pripravi do pretiranega delovanja.

Strokovnjaki s podro?ja duševnega zdravja imajo pogosto težave pri lo?evanju anksioznosti in depresije, a na nek na?in to niti ni tako pomembno. Zdravljenje, ki je najbolj u?inkovito pri depresiji, se uporablja tudi pri zdravljenju anksioznosti. Kognitivna-vedenjska terapija (KVT) deluje na odzivne vzorce, ki so skupni obema stanjema. Tudi najbolj uporabljana zdravila za depresijo, SSRI oz. selektivni inhibitorji ponovnega privzema serotonina, so se izkazali za u?inkovite proti celi zbirki anksioznih motenj, od socialne fobije do panike in post-travmatske stresne motnje (PTSM). Zdravila se, bolj kot na podlagi simptomov, izbirajo glede na to, kaj pacient najbolje tolerira.

In tu leži problem. Po mnenju zdravnikov Edwarda Shorterja iz Kanade in Petra Tyrerja iz Velike Britanije, je prevladujo?i pogled na anksioznost in depresijo kot na dve lo?eni motnji z ve? priokusi anksioznosti, »napa?na klasifikacija«, ki je privedla farmacevtsko industrijo v slepo ulico. Dovolj hudo je že, da lo?itev anksioznosti in depresije ni klini?no relevantna. Je tudi »razlog za veliko upo?asnjenje pri odkrivanju novih psihiatri?nih zdravil,« pravita zdravnika v nedavnem ?lanku objavljenem v British Medical Journal. Težko je ustvariti u?inkovita zdravila za takšne tržne niše.

Kdo tvega razvoj kombinirane anksioznosti in depresije? Zagotovo obstaja družinska komponenta. »Pogled v družinsko zgodovino (o obstoju motenj) osebe, ki pride s primarno anksioznostjo ali depresijo, vsebuje namige, ali bo oseba lahko razvila oboje,« pravi Joseph Himle, Ph.D., namestnik direktorja Enote za anksiozne motnje na univerzi v Michiganu.

Tudi narava anksiozne motnje nosi dolo?en vpliv. Obsesivno-kompulzivna motnja, pani?na motnja in socialna fobija so posebno povezane z depresijo. Specifi?ne fobije  pa nekoliko manj.

Prav tako igrajo svojo vlogo leta. Oseba, ki prvi? razvije anksiozno motnjo po 40. letu, bo bolj verjetno trpela tudi za depresijo, opaža Himle. »Nekdo, ki razvije pani?ne napade pri petdesetem letu, je obi?ajno že doživljal depresijo ali jo doživlja so?asno.«

Obi?ajno anksioznost pride pred depresijo, navadno nekaj let prej. Trenutno je povpre?na doba nastopa anksioznih motenj pozno otroštvo/zgodnja adolescenca. Psiholog Michael Yapko, Ph.D., trdi, da to predstavlja velikansko priložnost za prepre?evanje depresije, katere povpre?na doba prve pojavnosti je zdaj sredi dvajsetih. »Ni zna?ilno, da bi mlade osebe prerasle anksioznost, razen ob zdravljenju in u?enju kognitivnih sposobnosti,« pravi. »Vendar agresivno zdravljenje anksioznosti ob njenem nastopu, lahko prepre?i poznejši razvoj depresije.«

»Skupna to?ka anksioznosti in depresije je proces dojemanja pri katerem je precenjena nevarnost situacije in podcenjene osebne sposobnosti za spopadanje z njimi.« Osebe z nagnjenostjo vidijo veliko tveganja v vsakdanjih re?eh – prošnja za službo, za uslugo, povabilo na zmenek.

Nadalje si anksioznost in depresija delita stil spoprijemanja, ki temelji na izogibanju. Trpe?i se izogibajo re?i, ki se jih bojijo, namesto da bi razvijali sposobnosti za obvladovanje situacij v katerih jim je neprijetno. Obi?ajno to korenini v pomanjkanju socialnih sposobnosti.

Jerilyn Ross (LICSW), predsednica Ameriške asociacije za anksiozne motnje (Anxiety Disorders Association of America) pravi celo, da je povezava med socialno fobijo in depresijo »dramati?na. Pogosto prizadene mlade ljudi, ki ne morejo hoditi ven, ne hodijo na zmenke, nimajo prijateljev. So zelo izolirani in sami, po?utijo se izklju?ene.«

V?asih smo k anksioznosti nagnjeni in v?asih se prenaša na otroke iz prevelike skrbi staršev. »Najve?ja skupina trpe?ih za depresijo/anksioznostjo so t.i. Baby Boomerji,« pravi Yapko. »Najhitreje naraš?ujo?a skupina pa so njihovi otroci. Ne morejo nau?iti otrok, ?esar še sami ne znajo. Poleg tega njihova želja vzgojiti popolne otroke za slednje pomeni grozovite pritiske. Ustvarjajo bogato bero anksioznih/depresivnih otrok.«

Zdravljenje redko zavisi od tega, katera motnja se prej pojavi. »V veliko primerih,« pravi Rossova, »depresija obstaja, ker je anksioznost tako iz?rpljujo?a. Ko zdravite anksioznost, se umakne tudi depresija.«

V praksi je zdravljenje namenjeno depresij in anksioznosti hkrati. »Vedno ve?je zanimanje je po so?asnem zdravljenju obeh motenj,« poro?a Himle. »Kognitivna-vedenjska terapija je posebno privla?na, saj se nanaša na obe.«

študije kažejo, da je u?inkovita proti obema. Vendar je v?asih depresija tako uni?ujo?a, da se je treba najprej spopasti z njo. Depresija, recimo, tipi?no ovira terapijo izpostavljanja pri anksioznosti, pri kateri se ljudje postopoma sre?ujejo s situacijami, ki se jim izogibajo zaradi hudih strahov.

»Terapija izpostavljanja zahteva veliko truda,« razlaga Himle. »Takega truda depresivni ljudje velikokrat ne zmorejo.« Antidepresivi lahko pomagajo. Ve?ino SSRI-jev je odobrenih tudi za zdravljenje anksioznih motenj in so prva vrsta terapije z zdravili. Katero zdravilo deluje najbolje, pa se vnaprej ne da napovedati. Potrebno je nekaj poskusov in napak.

Rossova ugotavlja, da je KVT uspešna kar v 80-90%, »seveda, ?e se jo pravilno izvaja.« Niso vse psihoterapije tudi KVT, ki ima zelo specifi?no zaporedje postopkov, niti niso vsi strokovnjaki s podro?ja duševnega zdravja usposobljeni za KVT. »Pacienti se morajo prepri?ati, da dobijo pravo stvar.«

Zdravila in KVT so enako u?inkoviti pri zmanjšanju anksioznosti/depresije. Vendar je KVT boljša pri prepre?evanju ponovitve, hkrati pa daje pacientu ve? zadovoljstva. »Daje ve?jo mo?,« pravi Yapko. »Pacienti se radi ?utijo odgovorni za lasten uspeh.« Tudi novejši podatki namigujejo, da aktivno obvladanje KVT spodbuja nastanek novih možganskih obhodov, ki zaobidejo nefunkcionalne odzivne poti.

Zdravljenje traja povpre?no 12 do 15 tednov, pacienti pa lahko pri?akujejo ve?je uspehe po šestih tednih. »KVT ne vklju?uje let in let pogovorne terapije.« pravi Rossova. »Vsebuje doma?e naloge, vaje in razvijanje sprememb življenjskega stila. Ko se pacienti nau?ijo prepoznavati sprožitelje – misli ali ob?utke, dogodke ali ljudi, morajo s tem nadaljevati. KVT jim da potrebno orodje.«

Avtorica: Hara Estoff Marano
                                        
Objavil: Psychology Today Magazine, Oktobra 2003.
Vir: http://cms.psychologytoday.com/articles/pto-20031023-000002.html
Prevod: DAMa