Boj proti stigmi duševne motnje

Maja Cimerman predsednica društva Dam

Svetovno združenje za duševno zdravje je ob 10. oktobru, svetovnem dnevu duševnega zdravja, razglasilo duševno zdravje za globalno prioriteto. Za duševnimi motnjami trpi 25 odstotkov ljudi na svetu in pet odstotkov Slovencev.

Natan?nih evidenc sicer ni, ocene pa govorijo, da v Sloveniji ve? kot deset tiso? ljudi trpi zaradi psihoti?nih motenj, dobrih sto tiso? zaradi razpoloženjskih motenj, približno dvesto tiso? pa za katero izmed oblik anksioznih motenj. V Sloveniji si v povpre?ju vsakih 17 ur nekdo vzame življenje, pa vendar je na zakon o duševnem zdravju naša država ?akala skoraj 15 let. Na sivo polje v slovenskem zdravstvu je opozarjal pokojni dr. Andrej Maruši?, ki ga upravi?eno imenujejo kar psihiatra 21. stoletja.

Sam ni nikoli rekel, da psihiatrija 20. stoletja ne bi bila dobra, pa? pa smo jo po njegovem mnenju prerasli. Motilo ga je predvsem, da je bil pacient preve? prepuš?en doktrini psihiatra, ne da bi bil on tisti, ki bi koordiniral zdravljenje svoje bolezni. Danes je zelo pomembno, da se ?lovek o svoji bolezni informira, da se s psihiatrom posvetuje o zdravilih, terapijah, druga?nih terapevtskih pristopih itd. O tem, kako hitro in kako u?inkovito je lahko pri zdravljenju duševnih tegob pravilno ukrepanje, pospremljeno z dovoljšnjo mero obveš?enosti in lastne participacije, smo se pogovarjali z Majo Cimerman, ustanoviteljico društva Dam – Društva za pomo? osebam z depresijo in anksioznimi motnjami.

K ustanovitvi društva Dam vas je spodbudila lastna izkušnja.

Da, sama sem se soo?ila z anksioznimi motnjami in kasneje še z depresijo. Ker sem že po naravi radoveden ?lovek, sem se želela o svoji bolezni informirati. Premalo so mi bile informacije, ki sem jih dobila od zdravnika in psihiatra. A žal sem ugotovila, da mi slovenski prostor tega ne omogo?a. Najve? podatkov je bilo, resnici na ljubo, na tujih spletnih straneh. Težko mi je bilo, ker si nisem mogla izmenjati izkušenj z drugimi sotrpini, razen na skupini za sproš?anje, ki sem jo obiskovala. Vedeti morate, da so naše tesnobe ali strahovi najve?krat težko ali povsem nerazumljivi tistim, ki jih niso izkusili.

Slab pretok informacij, slabo sodelovanje med sorodnimi organizacijami, premalo izmenjavanja izkušenj med tistimi, ki imajo ali so imeli tovrstne težave – dovolj razlogov za lasten angažma kljub slabemu psihi?nemu stanju. Decembra so vam diagnosticirali depresijo, marca je bil že prvi sestanek za ustanovitev društva…

Ja, tako nekako, vendar sem takoj poiskala pomo? in že januarja za?ela jemati antidepresive, ki so mi pomagali… Pomanjkanje informacij in medsebojne komunikacije me je torej spodbudilo, da sem okoli sebe zbrala ljudi, ki so ?utili podobno, in skupaj smo ustanovili društvo. Seveda je bila v meni tudi želja, da bi imeli ve? poljudnih knjig, knjig za samopomo?, ki bi nam bile v oporo. Predvsem sem si že od leta 2005, ko sem iz tujine naro?ila knjigo iz zbirke Za telebane o anksioznosti, mo?no želela in si prizadevala, da bi jo prevedli tudi v slovenski jezik. Letos poleti se mi je želja za?ela uresni?evati. Založba Pasadena, ki pri nas izdaja predvsem ra?unalniške knjige iz te zbirke, nam je prisluhnila. Še ve?, pogovarjamo se o izdaji petih knjig iz te zbirke, ki so aktualne na podro?ju duševnega zdravja. In ker je to kar velik zalogaj, je kot tretji soizdajatelj pristopil tudi inštitut IRIO (Izobraževalno-raziskovalni inštitut Ozara Ljubljana). Upamo in želimo si, da bi bila prva knjiga na našem trgu že spomladi. Vsekakor pa bo v veliko pomo? mnogim, in to je bil tudi naš namen.

Sprejetje dolgo pri?akovanega zakona o duševnem zdravju je gotovo pomemben korak naprej tudi na podro?jih delovanja nevladnih organizacij. Kako bo to vplivalo na aktivnosti društva Dam?

Zelo zadovoljni smo, da je zakon sprejet, saj bo ljudem s težavami v duševnem zdravju in njihovim svojcem omogo?al ve? udeležbe pri zdravljenju. Veliko ve? pa pri?akujemo od naslednjega koraka, ki sledi sprejetju zakona o duševnem zdravju, in sicer od Nacionalnega programa duševnega zdravja. Tu vidim veliko ve?je možnosti aktivne participacije nevladnih organizacij, predvsem na podro?ju preventive, destigmatizacije, kurative, izobraževanja in drugega.

Kakšne posebnosti opažate v zadnjem ?asu? Predvsem me zanima, kako pogosto se ljudje obra?ajo na vas in s kakšnimi vprašanji.

Glede na število obiskov naše spletne stani in udeležbo v skupinah za samopomo? opažamo, da duševne motnje naraš?ajo, predvsem anksiozne motnje. Za pomo? in nasvete se na nas obra?a vedno ve? zelo mladih. Tudi vedno ve? moških si upa izraziti svojo nemo?, kar je bilo na za?etku našega delovanja prava redkost. Med pogostejša vprašanja sodijo tista o upanju, ali bo kdaj tako, kot je bilo, brez tesnob, negativnih misli. Ljudje se tudi bojijo zdravil, njihovih stranskih u?inkov, zato je veliko vprašanj tudi o tem. Prav tako jih zanima, kako so se drugi soo?ili s svojimi težavami, prosijo za mnenja druge uporabnike na spletnem forumu ali pa svoja mnenja delijo v skupinah za samopomo?.

Zdi se, da duševno zdravje tudi v širšem nacionalnem kontekstu postopoma dobiva mesto, ki mu pripada. Rušijo se tabuji o psihi?nih motnjah, ki naj bi bile "nekje dale?, predvsem domena šibkejših, manj vrednih, grešnih". Dejstvo je, da je vsak od nas imel sam krajši ?as duševne težave ali pa ima v širši družini nekoga, ki se je v svojem življenju sre?al s težavami psihi?nega izvora. K rušenju tabujev je gotovo pripomogla tudi ozaveš?enost javnosti, torej tudi organizacije, kakršna je vaša.

Seveda, pomen nevladnih organizacij na podro?ju duševnega zdravja je zelo velik. Nenehne akcije, ki jih vodijo, ozaveš?ajo javnost in s tem rušijo tabuje. Pri tem imate pomembno vlogo tudi novinarji, ki ste vedno bolj naklonjeni temam duševnega zdravja. Ljudi je treba informirati, kaj so duševne motnje, kakšne vrste duševnih motenj poznamo, kakšne so njihove zna?ilnosti, saj s tem rušimo strah, strah pred pojmom duševna bolezen. Kar nekaj naših ?lanov je s svojimi zgodbami stopilo v javnost. Njihov nastop lahko ozna?imo kot pravi boj za destigmatizacijo, saj ljudje vidijo v njih povsem sebi enake, kar seveda tudi so, le z druga?nimi življenjskimi izkušnjami, ki so jih v dolo?enem trenutku zlomile.

Pred kratkim je bil svetovni dan prepre?evanja samomora. Slovenija je na podro?ju samomorilnosti krepko prednja?ila pred vrsto drugih evropskih narodov, vendar je tudi pri nas v zadnjem ?asu viden napredek. Iz ZZV Celje, kjer je bilo število samomorov po statistiki poleg Raven na Koroškem najvišje, smo dobili podatek, da se stanje v zadnjih treh letih bistveno izboljšuje. Svoj?as je na stanje opozoril in z vso resnostjo ukrepal Inštitut za varovanje zdravja z dr. Maruši?em na ?elu.

Novica o zmanjšanju števila samomorov v celjski regiji, približno za 20 do 30 ljudi, je novica, ki bi morala biti na prvih straneh vseh medijev. Se naši družbi ne zdi pomembno, da 20 ljudi še naprej živi? Se ji ne zdi pomembno vprašati, zakaj? Se ji ne zdi pomembno raziskati dejavnikov, ki so pripomogli k zmanjšanju tega števila? In ?e bi te dejavnike vpeljali še v druge regije, koliko življenj bi bilo rešenih!

Prav imate, k tej zajezitvi je vplivalo predvsem obveš?anje in ozaveš?anje javnosti. Seveda za tem stoji velik projekt, ki sta ga postavila pokojni dr. Maruši? in njegova kolegica dr. Nuša Konec Juri?i? z Zavoda za zdravstveno varstvo Celje s svojimi sodelavci. Pri tem projektu je sodelovalo tudi naše društvo, zato delo ekipe na celjskem obmo?ju vsaj malo poznam. In lahko re?em, da brez tako mo?ne in zavzete ekipe, ki se je lotila tega projekta, ne bi bilo takega uspeha. Organizirali so številna izobraževanja družbenih skupin (socialni delavci, duhovniki, policisti) in strokovnjakov (splošni zdravniki, medicinsko osebje), ki so izredno pomembni pri zgodnjem prepoznavanju depresije. V enomese?ni kampanji z naslovom "Premagal sem depresijo" so regijo dobesedno zasuli z informacijami o depresiji in samomorih. S tem so zelo vplivali na prepoznavanje depresije in samomorilnega vedenja, zmanjšali mo? stigme. Dosegli so, da so se ljudje o tem pogovarjali. Torej je jasno, zakaj je prišlo do zmanjšanja števila samomorov. Mogo?e sem prevelik fantast, ampak menim, da bi lahko, ?e bi želeli, to dobro prakso prenesli tudi na državno raven. Sredstva za to bi se morala najti, poleg tega pa ozaveš?eni ljudje hitreje poiš?ejo pomo?, torej hitreje ozdravijo in se vrnejo nazaj v svoje delovno okolje. In ker se država vedno sklicuje na pomanjkanje sredstev, na prevelike stroške, bi morala pomisliti na to, da se ji tak projekt obrestuje, saj bo imela ve? aktivnih ljudi, ki ji bodo prinašali korist.

Glede našega društva pa lahko re?em, da na sre?o nimamo veliko izkušenj s samomori. Kadar zaznamo samomorilno vedenje pri osebi, ki se obrne na nas bodisi osebno bodisi prek elektronskega sporo?ila ali foruma, se poskušamo z njo pogovoriti, hkrati prosimo za nasvet naše strokovne sodelavce in se, ?e je potrebno, obrnemo na službe, ki so za to pristojne. Moram pa poudariti, da uporabniki našega foruma, ?e zaznajo samomorilno vedenje kakega ?lana, takoj obvestijo moderatorje.

Sicer pa še tole, kot poudarja moja kolegica; skrajno nedopustno in nerazumljivo je, da naša vlada nima odnosa do 500 in ve? samomorov na leto. Prav cini?no je, s kakšnim pompom sta bila sprejeta protikadilski zakon in zakon o cestnem prometu, duševno zdravje pa se nam nekako ne zdi pomembno, nepomembno je, da imamo 500 do 600 samomorov na leto – to je ve?, kot jih umre v prometnih nesre?ah. In to je alarm za našo vlado, kajti nih?e v državi si ne more ve? zatiskati o?i.

Tudi tu se vse vrti okoli stigme… Spomniva se, da je minilo komaj nekaj let od burne razprave, ali so ženske, ki si želijo umetne oploditve, duševno motene… Dr. Maruši? je v Mladini takrat zapisal: "Torej, do duševnih motenj prijazna družba, kakršna je še zlasti v letošnjem letu po svetu promovirana, se bo trudila materinstvo omogo?iti tudi materam z duševno motnjo, ne pa duševne motnje iskati in z njo ozna?evati tam, kjer je dejansko ni."

Poglejte, ljudje po potrebi pogosto izkoriš?amo razli?ne ?loveške hibe, pomanjkljivosti, motnje. Tudi duševne motnje niso izjema. Nanje se na primer sklicujemo, ?e so nam v korist, ali pa jih drugi uporabijo proti nam, ?e nas ho?ejo diskreditirati.

Pojem duševne motnje ali konkretne besede s tega podro?ja kot na primer norec, depresivc, šizo se preve?krat uporabljajo na neumesten na?in. A s tem se ne ukvarjamo konkretno, to je, se mi zdi, stvar družine, njenega pogleda na te stvari in vzgoje otrok, ki potem ta pogled sprejmejo."

Mi se borimo proti stigmi na splošno in poskušamo vplivati na vse generacije, da bi si zgradile nov pogled na duševne motnje. Beseda stigma pomeni znamenje sramote, torej nekaj, kar ozna?uje ?loveka, da je zaradi svoje lastnosti druga?en, slabši od drugih in zato zani?evanja vreden. ?lovek z duševno motnjo se po našem mnenju ne razlikuje od ?loveka s sladkorno boleznijo. Razlika v odnosu do dojemanja teh dveh bolezni pa je zelo velika.

Dr. Maruši?a omenjam, ker je bil na podro?ju duševnega zdravja zagotovo revolucionar, poudarjal je pomen sodelovanja med stroko in pacientom, pomen zagovorništva, opozarjal na nesmiselnost ?akalnih dob, poudarjal pomen skupin za samopomo?, nenazadnje je sodeloval tudi z vami…

Da, bil je revolucionar in hkrati trn v peti slovenske psihiatrije. Zanimivo je, da je njegovo delo v tujini bolj cenjeno kot doma. Ker je v slovensko psihiatrijo želel uvesti novosti, tudi te, ki jih omenjate, in seveda še veliko bolj napredne, ki pa mu jih žal ni uspelo predstaviti v javnosti, je bil pogosto tar?a napadov in tudi posmeha. Kakorkoli, bil je luciden znanstvenik in hkrati zelo naklonjen pacientom. In prav cini?no se mi zdi, da je zaklju?no fazo sprejemanja zakona o duševnem zdravju, za katerega se je tako boril, pri?akal na smrtni postelji, sprejetja pa ni do?akal.

Bil je ?lan našega strokovnega sveta, in to zelo aktiven. Vedno nam je bil voljo s svojo strokovno pomo?jo, odzival se je na naše prošnje za pomo? posameznikom, nenazadnje je bil on tisti, ki je prvi spoznal pomembnost našega društva in nas vklju?il v svoje delo, svoje projekte.

S karizmati?nim nastopom mu je uspelo, da se je v naši družbi za?elo vedno ve? govoriti o depresiji in samomorih. Kar nekaj nas je, ki se ?utimo poklicani, da nadaljujemo njegovo delo in ideje.

In ?e zaklju?im z dr. Maruši?em. Dejal je: ?e je zdravstvo asertivno, ?e torej zelo hitro posega tja, kjer so težave, potem se v svobodni družbi ne bi smelo zgoditi, da bi nekdo zašel v globoko psihozo.

Žal stanje ni tako. In kriviti zdravnike ni umestno. Sam sistem je kriv, da ?lovek, ki zboli, ni takoj primerno obravnavan. Seveda se strokovnjaki s to mojo izjavo nikakor ne bi strinjali. Vsakomur je takoj dostopna hitra psihiatri?na pomo?, to je res. A dobi le medikamentozno zdravljenje, psihoterapijo, ki je zelo pomemben element zdravljenja, pa ne. Ko jo kon?no le dobi, ko torej pride na vrsto, pa je omejena na 50 minut na mesec. Iz svojih izkušenj in izkušenj ljudi, ki so zboleli, vem, da potrebujemo za hitro okrevanje vsaj na za?etku tedensko sre?anje s svojim terapevtom, da lahko predelamo probleme, ki so nas privedli v dolo?eno stanje. In tisti, ki zmorejo, si to privoš?ijo samopla?niško.

Kako prepoznati depresijo, je bolj ali manj znano. Kaj storiti takoj, bi bilo pravo vprašanje tako za prizadete kot njihove svojce. In kon?no, kaj lahko stori družba? Nenazadnje je depresija, kot kaže, že na drugem mestu najpogostejših bolezni na svetu.

Kaj storiti takoj? Ne odlašati in se takoj obrniti po strokovno pomo?. Kaj lahko stori družba? Postane bolj odprta in dojemljiva za soljudi. To pa je stvar vzgoje.

 

Izvirni ?lanek objavljen v prilogi Dnevnikov objektiv   oktober 2008.
Besedilo in slike so last ?asnika Dnevnik in avtorjev.
Avtorica: Vesna T. Sancin