Bolezen dveh obrazov

Bipolarna motnja – bolezen dveh obrazov
Na razvoj te motnje vplivajo predvsem dedni dejavniki in telesna konstitucija
Bipolarna motnja, bolj znana kot mani?na depresija, naj bi prizadela od 1,2 do 1,6 odstotka vse populacije in spada med hujše in ve?inoma ponavljajo?e se duševne motnje. Pravimo ji tudi bolezen dveh obrazov, saj se pri bolniku izmenjujeta dve nasprotni ravni razpoloženja.

"Pri bipolarni motnji je ?lovek enkrat pobit, zazrt vase, depresiven, drugi? pa nenaravno razživet in izjemno dejaven na vseh podro?jih," pojasnjuje primarij Jože Felc, psihiater iz Psihiatri?ne bolnišnice Idrija. Pri bolnikih z bipolarno motnjo se obdobja depresije in manije izmenjujejo razli?no. Depresivnih faz je obi?ajno ve? in trajajo dlje, mani?nih faz je manj in trajajo krajši ?as. Razmiki med fazami so pri posamezniku razli?no dolgi. Znano je, da je bolnik z bipolarno motnjo približno polovico svojega življenja brez simptomov, tretjino ?asa je v depresivni fazi in približno desetino ?asa v mani?ni fazi.

Med mani?no fazo imajo ljudje izjemno energijo, so pretirano samozavestni in odlo?ni. Pogosto delujejo nerazsodno (veliko nakupujejo, zapravijo denar za stvari, ki jih sploh ne potrebujejo), so prepirljivi, lahko tudi agresivni. Spanca ne potrebujejo tudi po ve? dni. Psihiater še dodaja, da se pri takšnih pacientih pogosto pojavijo religiozne, vesoljske, politi?ne in druge blodnje. Razpoloženje se povsem spremeni, ko pacient zapade v depresivno fazo. "Takrat se ?lovek veliko bolj sprašuje o smislu življenja, krivi se za dejanja, ki jih je ali ni storil, zato je tudi stopnja samomorilnosti med pacienti z mani?no depresijo tedaj veliko ve?ja," pojasnjuje Felc.

Vpliv telesne konstitucije

Na razvoj bipolarne motnje pomembno vplivajo predvsem dedni dejavniki in telesna konstitucija. Zanjo naj bi bili bolj dovzetni tisti, ki imajo po Kretschmerjevi razdelitvi pikni?no telesno gradnjo, za katero so zna?ilni velik obseg glave in trupa, slabo razviti in tanki udi, debelo podkožno maš?evje, posebno trebuh. Niso pa brez pomena tudi socialni dejavniki, stres ter zloraba drog in alkohola. Prav zadnjima mnogi avtorji pripisujejo najve?jo vlogo pri sprožitvi bolezni.

Felc poudarja, da je v praksi pogosto težko dolo?iti, kaj je sprožilo bolezen, še teže pa je postaviti diagnozo, saj razpoloženje niha pri vsakemu ?loveku. Felc pojasnjuje, da se "približno 1,5 odstotka ljudi nagiba k bipolarni ?ustveni motnji, vendar nikoli ne zbolijo ali pa so samo enkrat v življenju tako hudo ?ustveno prizadeti, da potrebujejo takojšnjo pomo?. Lo?itev med temi in pravimi bolniki z bipolarno motnjo je težka. Za izpeljavo diferencialnega diagnosti?nega postopka zato opravimo osebne pogovore, psihološka testiranja in nevrofiziološke preiskave, veliko pa zdravniku pove že to, ?e kateri od svojcev sporo?i, da je z njegovim bližnjim 'nekaj narobe'."

Ve?ina bolnikov lahko živi normalno življenje

Zdravljenje z zdravili je zahtevno, saj je najve?krat potrebna kombinacija stabilizatorjev razpoloženja, antipsihotikov, antidepresivov na eni ter pomirjeval in uspaval na drugi strani. "O ozdravitvi v psihiatriji ne moremo govoriti, sam raje uporabljam besedo zazdravitev. Ve?ina ljudi z bipolarno motnjo lahko živi normalno življenje. Pomembno je, da imajo ob sebi razumevajo?e svojce in na delovnem mestu dobre sodelavce. Pacienti so v depresivnem ali mani?nem stanju do svoje motnje nekriti?ni in pogosto odklanjajo terapijo, v?asih celo vsakršno pomo?. Takrat ne smemo popustiti, saj je nedopustno, da se pacientu, ki je o?itno ?ustveno prizadet, ne nudi pomo?i, da se mu ne bi morda zamerili, saj so posledice lahko tragi?ne," je prepri?an Felc.

Tekst: Nataša Ozebek

Izvirna novica Dnevnik / Zdravje – ponedeljek, 04.12.2006
?lanek je last Dnevnika in avtorice.