Bolnik in terapevt skupaj preverjata predpostavke

"U?inkovitost kognitivnih in vedenjskih pristopov v zdravljenju duševnih motenj je bolje raziskana in znanstveno dokazana kot u?inkovitost katere koli druge psihoterapevtske metode," poudarja dr. Meta Shawe – Taylor, specialistka klini?ne psihologije, ki bo v okviru strokovnega sre?anja ob svetovnem dnevu zdravja 6. aprila letos v Ljubljani predavala o vlogi kognitivno-vedenjske terapije v javnem zdravstvu. Dr. Meta Shawe – Taylor, ki živi v Angliji že dve desetletji, dela kot klini?na psihologinja pri Surrey Oaklands Trustu, ki sodi v britansko javno zdravstvo, hkrati pa pou?uje kognitivno-vedenjsko terapijo v okviru magistrskega študija na King's Collegeu v Londonu ter predava klini?no psihologijo na University of Surrey.

Potem ko ste kon?ali študij matematike na Univerzi v Ljubljani, ste se odlo?ili še za študij psihologije na Univerzi v Londonu. Zakaj?

Matematika me je sprva privla?ila zaradi svoje logi?nosti in urejenosti. Moram pa tudi priznati, da sem bila v tistih letih precej lena za študij in sem zato izbrala predmet, ki ni zahteval toliko u?enja. Po diplomi iz uporabne matematike sem nekaj mesecev delala kot strokovna sodelavka na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. V tistem ?asu sem spoznala, da me poklic matematike, še manj pa ra?unalništva, kamor se je takrat usmerila ve?ina matematikov, ne veseli. Takrat sem se tudi poro?ila in z možem, ki je Anglež, sva najprej odšla za eno leto v Kanado, nato pa sva se preselila v Veliko Britanijo. V Kanadi sem nekaj ?asa pou?evala matematiko, imela pa sem tudi veliko ?asa za razmišljanje o svoji prihodnji karieri.

Vprašanja o ?loveku in družbi, ki so me zanimala, in potreba po poklicu, v katerem je veliko stika z ljudmi, so me usmerili v študij psihologije. Da pa ne bom krivi?na do matematike, moram dodati, da mi na?in razmišljanja, ki sem si ga pridobila med študijem matematike, veliko pomaga pri psihološkem študiju in delu.

Tako sem diplomirala iz psihologije na Royal Holloway and Bedford New Collegeu, ki je del University of London. Ta kolidž ima zelo priznan oddelek za psihologijo, predvsem za kognitivno psihologijo. Takoj po diplomi sem se na istem kolidžu vpisala na doktorski študij in potem na University of Surrey, kjer sem opravila specializacijo iz klini?ne psihologije.
Doktorirala sem s podro?ja kognitivne nevropsihologije. V sklopu doktorskega študija pa sem raziskovala razvoj kognitivnih sposobnosti risanja in kognitivno nevrološke motnje pri ljudeh, ki imajo prirojene ali zaradi kasnejše možganske poškodbe pridobljene težave z risanjem.

V osemdesetih letih so v Veliki Britaniji za?eli zapirati velike psihiatri?ne ustanove in namesto njih ustanovili ve? manjših zdravstvenih enot, katerih cilj je, da bi bili bolniki ?im bolj vklju?eni v vsakdanje življenje.

Tako kot marsikje drugje po svetu so v zadnjih desetletjih tudi v Britaniji za?eli zapirati velike psihiatri?ne institucije in poskušali bolnike z duševnimi motnjami ?im bolj vklju?iti v splošno družbo. Namesto velikih bolnišnic so ustanovili manjše zdravstvene enote za duševno zdravje, ki so razmeroma gosto razporejene po vsej državi.
Surrey Oaklands Trust, ki deluje v okviru britanskega javnega zdravstva (National Health Service), kjer sem zaposlena, pokriva podro?je jugozahodno od Londona in je pravzaprav londonsko predmestje. Na našem obmo?ju živi približno štiristo tiso? ljudi, pokrivamo pa ga z devetimi enotami za splošno duševno zdravje. V vsaki taki enoti deluje skupina, ki vklju?uje psihiatra, klini?nega psihologa, poklicnega terapevta, dva socialna delavca, ve?je število medicinskih sester in nekaj nekvalificiranih pomo?nikov.

V Trustu imamo celo vrsto specialisti?nih enot, kot na primer za motnje v prehranjevanju, za zlorabo in odvisnost od alkohola in drog, za forenzi?ne probleme, za otroke in mladostnike ter za delovno rehabilitacijo bolnikov s kroni?nimi ali dolgotrajnimi duševnimi motnjami. Poleg tega imamo tudi dva psihiatri?na oddelka v dveh lokalnih splošnih bolnišnicah za akutne duševne motnje za bolnike, ki potrebujejo celotno bolniško oskrbo. Take hospitalizacije pa obi?ajno ne trajajo ve? kot nekaj tednov. Za ljudi, ki se brez pomo?i ne morejo vklju?iti v družbo, imamo domove, kjer je obi?ajno pet bolnikov, za katere skrbi stalno zaposleno osebje.
Sama delam polovico ?asa v eni od splošnih enot in drugo polovico v specialisti?ni forenzi?ni enoti. V tem okviru delam neposredno z bolniki, opravljam supervizije drugih terapevtov in predavam klini?no psihologijo na University of Surrey, od koder prihajajo na šestmese?na kroženja v naš trust stažisti v sklopu triletne podiplomske doktorske specializacije v klini?ni psihologiji.

Poleg tega predavate tudi na znamenitem King's Collegeu v Londonu, kjer je dolga leta deloval eden najbolj znanih angleških psihologov Hans J. Eysenck.

Res sodelujem v skupini, ki pou?uje kognitivno-vedenjsko terapijo na podiplomskem študiju na King's Collegeu. Ta dvoletni študij je namenjen psihiatrom, klini?nim psihologom, višjim medicinskim sestram in socialnim delavcem, ki so že kon?ali svoj osnovni študij in se želijo še dodatno specializirati za kognitivno-vedenjsko terapijo. Sama sem ta študij opravila pred nekaj leti.

Zakaj ste se med številnimi psihoterapevtskimi smermi, ki obstajajo v svetu, odlo?ili prav za kognitivno-vedenjsko terapijo?

Na University of Surrey, kjer sem opravila specializacijo za klini?no psihologijo, sem se u?ila in uporabljala razli?ne psihoterapevtske modele, vendar je bila glavna usmeritev na tej univerzi kognitivno-vedenjska. Poleg tega me je kognitivno-vedenjska terapija pritegnila tudi zaradi svoje znanstveno podkrepljene in jasno opredeljene teorije. Zelo pomembno zame je bilo tudi, da sem bolnikom lahko ponudila terapijo, katere u?inkovitost za najrazli?nejše duševne motnje je empiri?no dokazana.

Kaj so po vašem mnenju in izkušnjah najpomembnejše prednosti kognitivno-vedenjske terapije?

Poleg lastnosti, ki sem jih že omenila, ima kognitivno-vedenjska terapija tudi to prednost, da je razmeroma kratka in da bolnika aktivno vplete v terapevtski proces, to pa mu omogo?i ve?ji nadzor nad svojo situacijo ter ga nau?i metod, ki jih lahko kasneje, ko kon?a terapijo, uporablja sam, brez terapevtove pomo?i.

Pomembna prednost kognitivno-vedenjske terapije je po mojem mnenju tudi to, da se najprej in direktno spopade z bolnikovimi težavami in šele kasneje – in samo, ?e je to upravi?eno – s psihološkim ozadjem motnje. Menim, da tu lahko potegnemo vzporednico s fizi?nimi bole?inami. Kadar so zelo mo?ne, si najprej želimo, da bi bole?ine olajšali in šele potem zdravimo vzroke. Tudi pri fizi?nih bole?inah v?asih povzro?itelji sami po sebi izginejo, ne da bi bolnika dodatno zdravili. Menim, da je s tem kognitivno-vedenjska terapija bolj spoštljiva do posameznika, saj v terapiji, ki je usmerjena direktno na bolnikove težave in motnje, pogosto ni treba razkriti vseh podrobnosti njegovega notranjega sveta.

Filozofi že tiso?letja razpravljajo o zna?ilnostih ?lovekovega na?ina razmišljanja, sklepanja, razumevanja sveta in ljudi. Tako je na primer nemški mislec Hans-Georg Gadamer zapisal: "Kdo lahko spregleda, da jezik, ki ga govorijo ljudje, že od nekdaj vpliva na njihovo lastno mišljenje? Mi vsi smo v svojem mišljenju in spoznavanju vedno že zajeti in ujeti v jezikovno razlago sveta … Kdor poskuša razumeti, je izpostavljen zmedi predmnenj, ki se na stvareh samih ne izkazujejo …" Prav ta "zmeda predmnenj" je tisto, na kar se osredoto?a kognitivno-vedenjska terapija: predsodki, sklepanje, reševanje problemov, kognitivne distorzije, avtomatske misli, itd. Ali lahko na kratko pojasnite teoreti?ne osnove kognitivno-vedenjske terapije?

Glavna predpostavka te teorije je, da neprijetnih ?ustvenih reakcij pogosto ne povzro?ajo dogodki, temve? naše interpretacije dogodkov. Naša interpretacija oziroma mišljenje o dogodkih pa je odvisno od našega globljega razumevanja sveta, drugih ljudi in razmišljanja o sebi. Vzemimo kot primer ?loveka, ki ima razmeroma pozitivno mnenje o sebi in drugih ljudeh: ?e ta ?lovek sre?a na cesti soseda, ki ga ne pozdravi, najverjetneje sklepa, da ga sosed ni videl. Tako je njegova ?ustvena reakcija na dogodek majhna. Kadar pa se isti dogodek pripeti ?loveku, ki ima nizko mnenje o sebi in misli, da ga ljudje na splošno ne marajo, je reakcija precej druga?na. V tem primeru bo ?lovek hitreje sklepal, da ga je sosed namenoma ignoriral, ker se ni hotel pogovarjati z njim. Taka razlaga dogodka bo sprožila neprijetno ?ustveno reakcijo, kot je, denimo, žalost zaradi nepriljubljenosti, ali pa jeza na soseda, to pa bo hkrati vplivalo na prihodnje obnašanje do soseda, ki bo po vsej verjetnosti bolj hladno, pa tudi na vedenje soseda, ki bo še bolj nedostopen. ?lovek, ki dvomi o sebi, bo tako svoje prepri?anje le še okrepil.

Naša tolma?enja dogodkov potekajo po navadi avtomati?no, zato misli o takih dogodkih imenujemo avtomatske misli oziroma negativne avtomatske misli, ?e so ta tolma?enja negativna. V terapevtskem postopku s tako imenovanim sokratskim izpraševanjem bolniku pomagamo, da testira realnost svojih negativnih avtomatskih misli, to pa na?eloma vodi do bolj pozitivnih interpretacij. Z vnaprej na?rtovanimi vedenjskimi spremembami odpremo tudi možnosti za nove izkušnje in druga?ne reakcije, to dodatno vpliva na nov, bolj pozitiven pogled na dogodke, hkrati pa prepre?uje potrjevanje prejšnjih, negativnih predpostavk. Vendar ?e ima bolnik zelo mo?ne negativne predpostavke o sebi, drugih ljudeh in svetu na sploh, moramo v okviru terapije te predpostavke posebej obravnavati, kajti ?e ostanejo nespremenjene, bodo ob razli?nih priložnosti še naprej sprožale negativne avtomatske misli.

Katere tehnike uporabljate v psihoterapevtskem procesu?

Sokratsko izpraševanje in vedenjsko preizkušanje dogodkov sta osnovni terapevtski tehniki v kognitivno-vedenjski terapiji. V tem okviru pacient in terapevt sodelujeta kot znanstvenika, ki preverjata pacientove misli in predpostavke. Terapevt nikakor ne sme prepri?evati bolnika o napa?nosti njegovega razmišljanja.

Poleg tega omogo?a široko zasnovana teorija kognitivno-vedenjske terapije uporabo cele vrste drugih metod, ki so pogosto sposojene iz drugih tipov psihoterapij – saj ?e kaka psihoterapevtska metoda pomaga prestrukturirati pacientovo mišljenje, je za kognitivno-vedenjsko terapijo sprejemljiva. Sama še posebno rada uporabljam metode, ki vklju?ujejo vizualne predstave, ker se s tem lahko dotaknem doživljanj, ki jih je težko, ali pa sploh nemogo?e, izraziti verbalno.

še vedno pa se ukvarjate tudi z znanstvenoraziskovalnim delom?

Ker zdaj delam kot klini?na psihologinja v angleškem javnem zdravstvu, je moje delo osredoto?eno predvsem na bolnike. Zato so tudi moje raziskave povezane s klini?nim delom. Ravnokar kon?ujem triletni raziskovalni projekt o razširjenosti psihopatskih lastnosti med bolniki v splošni psihiatri?ni kliniki in tistimi v specialisti?ni forenzi?ni psihiatri?ni kliniki. Izsledki naše raziskave so pokazali, da psihopatske lastnosti med bolniki v splošni psihiatri?ni kliniki niso ni? pogostejše kot v celotni družbi; veliko pogostejše pa so med bolniki v forenzi?ni kliniki, ?eprav se tudi tam mnogi pacienti glede na te lastnosti ne razlikujejo od povpre?nega ?loveka v družbi. Na podlagi teh rezultatov smo sestavili program skupinske terapije v forenzi?ni kliniki, kjer se poskušamo osredoto?iti na psihopatske osebnostne lastnosti, kot jih je pokazala naša študija. Podiplomska študentka klini?ne psihologije, ki je na praksi pri meni, trenutno ocenjuje uspeh te terapevtske skupine.

Poleg tega me je pred kratkim razveselilo obvestilo, da je prošnja za eti?no odobritev in finan?no podporo za raziskovalni projekt na podro?ju motenj spanja, ki sem jo oddala skupaj z dvema sodelavcema, ugodno rešena. Na tem podro?ju se že ve? let ni kaj dosti premaknilo, v zadnjem ?asu pa je kognitivno-vedenjska skupina znanstvenikov iz Oxforda odprla nove smeri za psihološko zdravljenje teh motenj. Izdelali so namre? teoreti?ni model motenj spanja, mi pa želimo ta model prenesti v klini?no-terapevtsko prakso.

Mojca Pavši?

Izvirni ?lanek: objavljen v Delu , 28.3.2001
?lanek je last avtorice in Dela.