Bolniki v stiski pogosto ostanejo brez psihološke pomo?i
Ljubljana – Bolniki, ki se zdravijo v slovenskih bolnišnicah in so v razli?nih stiskah, marsikdaj ne pridejo do psihološke pomo?i. Tako predstavniki bolnikov kot strokovnjaki ugotavljajo, da gre za neupravi?eno zanemarjeni del bolnišni?ne oskrbe. Prepri?ani so, da bi ustrezna psihološka pomo? mnogim pomagala tudi pri telesnem okrevanju.
Psihoonkologija le v Ljubljani
Po njenih besedah lahko organizacije bolnikov in razli?ne skupine za samopomo? bolnikom z rakom sicer zelo pomagajo, a ne morejo nadomestiti strokovne psihosocialne pomo?i, ki je bolniki danes dobijo premalo ali pa je sploh ne dobijo.
Da bi pomo? psihologa ali psihiatra sodila v celostno oskrbo tudi sladkornih bolnikov, je prepri?an predsednik Zveze društev sladkornih bolnikov Slovenije Janko Kušar. Poudaril je, da gre za zahrbtno bolezen, ki sprva ne kaže vidnih posledic in jo lahko bolnik zato podcenjuje, torej "ni dovolj, da zdravnik predpiše tablete". Pravi, da bi k ve?ji skrbnosti bolnikov lahko pripomogel prav pogovor s strokovnjakom s podro?ja psihologije.
Tudi psihološke težave sr?nih bolnikov, ki se zdravijo v bolnišnicah, so pogosto prezrte, opaža predsednica Zveze koronarnih klubov Slovenije Aleksandra Gorup, psihološka oskrba pa ni sistemati?no vklju?ena niti v program rehabilitacije.
"Raziskave kažejo, da je okoli 25 do 30 odstotkov bolnikov po resnejšem dogodku, kot je infarkt, anksioznih, med temi bolniki pa je tudi veliko depresije. Tudi te težave bi bilo treba zdraviti, med drugim že zato, ker lahko dodaten stres povzro?i nov infarkt ali poslabšanje bolezni," je prepri?ana Gorupova.
Pojasnila je, da se telesno zdravje bolnikov po zdravljenju v bolnišnici in rehabilitaciji sicer bistveno izboljša, a so lahko anksiozni še leto dni ali ve? po tem. Njihova zveza skrbi za izobraževanje o prepoznavanju psihi?nih težav in o sprostitvenih tehnikah, vendar Gorupova tako kot Sen?arjeva ugotavlja, da bi morali za duševno zdravje bolnikov bolje poskrbeti tudi v zdravstvenih ustanovah.
V Splošni bolnišnici Novo mesto imajo enega klini?nega psihologa, ki sicer dela predvsem ambulantno, je povedal strokovni direktor Josip Smodej. Poleg tega imajo še enega zunanjega sodelavca psihiatra, ki za bolnišnico opravlja konziliarno službo na podro?ju psihiatrije.
"Vsak bolnik je v neki stiski. ?e bi sistem dopuš?al, kar je predvsem vprašanje financiranja novih zaposlitev, bi dodatna psihološka pomo? bolnikom nedvomno pomenila nadgradnjo," meni Smodej. Pravi, da je uspeh terapije v bolnišnicah velikokrat odvisen tudi od psiholoških komponent, kot je stres, zato "je to niša, ki je nikakor še nismo zapolnili".
V celjski splošni bolnišnici pa po drugi strani sploh ni zaposlenega zdravnika psihiatra ali klini?nega psihologa. Pojasnili so, da imajo sicer zaposlenega zdravnika nevrologa, ki ima tudi specializacijo iz klini?ne psihologije, a lahko kot klini?ni psiholog dela le ob?asno, kolikor mu dovoljuje osnovna dejavnost. V pomo? so jim tudi društva bolnikov. Dodali so, da se potrebe po takšni strokovni obravnavi zavedajo in se zato z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije že dogovarjajo za vklju?itev klini?ne psihologije v pogodbeni obseg dela. To bi jim omogo?ilo zaposlitev dodatnih strokovnjakov, ki bi lahko sodelovali pri celostni obravnavi bolnikov, so pojasnili v celjski splošni bolnišnici
|
Nevropsihološka rehabilitacija se je po javnem opozorilu okrepila V ljubljanskem UKC dela 17 psihologov. Med drugim se posebej posve?ajo materam, ki so izgubile otroka, stikom staršev s prezgodaj rojenim otrokom, bolnikom pred presaditvijo in bolnikom, ki jim hude poškodbe trajno spremenijo življenje. In ?eprav jih je ve? kot v drugih bolnišnicah, tudi v UKC ni dovolj klini?nih psihologov, da bi pokrili vse potrebe, še precej slabše pa je v nekaterih drugih delih Slovenije. "Bolnišni?na psihologija je v Sloveniji izrazito kadrovsko podhranjena. Na klini?ne psihologe se v?asih še vedno gleda kot na nekaj nepotrebnega ali kot na luksuz," ugotavlja predsednica razširjenega strokovnega kolegija za klini?no psihologijo Alenka Sever. Po njenih besedah je pomo? klini?nega psihologa, ki naj bi bila del skupinske obravnave bolnika, "var?evanje na dolgo progo", kar v zahodnih državah bolje razumejo. Na nevrološki kliniki, kjer dela Severjeva, psihologi bistveno pripomorejo k okrevanju tamkajšnjih bolnikov, med drugim tistih po možganski kapi. "Nevropsihološka rehabilitacija izboljša okrevanje spomina, pozornosti in drugih prizadetih sposobnosti. ?e želimo, da bodo bolniki po zdravljenju zmožni dela in da bodo bolniški dopusti krajši, je treba razviti to službo in rehabilitacijsko mrežo," je povedala Severjeva. Po njenih besedah se je vsaj na podro?ju nevropsihološke obravnave v UKC položaj od za?etka lanskega leta, ko so javno opozorili na kadrovski primanjkljaj in dolge ?akalne dobe, popravil. Tako so zaposlili mladi psihologinji, delo se je pospešilo, dobili so tudi novo opremo, razmere za delo pa se bodo še izboljšale s preselitvijo v nove prostore. |
Piše: Nina Knavs
Izvirna novica: Dnevnik
Besedilo last avtorjev in Dnevnika.
Dodaj odgovor