Breme let – Depresija v starosti

O depresiji je zadnja leta mogo?e veliko slišati in brati, kot da je zajela ve?ji krog ljudi ali pa je postalo prevladujo?e predvsem naše zavedanje, da je depresija bolezen, ki se je ni treba sramovati.O depresiji in še posebej o depresiji v starosti je z nami spregovoril psihiater Aleš Kogoj, dr. med, vodja Enote za gerontopsihiatrijo na Psihiatri?ni kliniki v Ljubljani.

Bi se strinjali, da gre za povezan proces; da o tej bolezni ve? vemo in da o njej govorimo bolj odprto kot v?asih?

Depresija je ena tistih duševnih motenj, ki jo ljudje lažje sprejemajo, in ni ve? v tolikšni meri stigmatizirana, kot morda kakšna druga. Drug razlog, da se o depresiji ve? sliši, je ta, da se psihiatri zelo trudimo, da bi se tudi zdravniki splošne medicine nau?ili to bolezen bolje in lažje prepoznavati.Tretji razlog pa je ?as, ki ga živimo in ki kot dejavnik obremenitve deluje na vse starostne skupine, vendar na vsako z druga?nim vzro?no-posledi?nim razvojem. A medtem ko je depresija pri mladih in Ijudeh srednjih let lažje sprejemljiva, jo starejši še vedno dojemajo kot hujšo bolezen. Starostniki še vedno neradi iš?ejo pomo?, sramujejo se svojih težav in lahko bi rekel, da se prav pri depresiji v starosti bolj kot pri drugih duševnih motnjah kaže razlika v razumevanju, sprejemanju, diagnosticiranju in zdravljenju bolezni.

Kako se depresija v starosti razlikuje od depresij v drugih starostnih obdobjih?

?eprav je depresija dokaj pogosta duševna motnja v vseh življenjskih obdobjih, velja za najpogostejšo duševno motnjo v starosti. Pri depresiji v starosti se znaki kažejo precej druga?e kot pri bolnikih z depresijo v mlajših starostnih obdobjih, zato je še ve? možnosti, da jo spregledajo tako bolnik kot njegovi najbližji, nenazadnje pa tudi zdravniki. Pri starostniku, ki zboli za depresijo, imamo v mislih najprej hudo žalostnega ?loveka, obupanca, ki nima volje ipd. Seveda so vse to tudi znaki starostne depresije, vendar so kot njeni zna?ilni simptomi bolj v ospredju težave na fizi?ni ravni. Depresivni starejši pogosto tožijo zaradi številnih telesnih težav, težava prepoznavanja depresije kot možnega vzroka pa je ravno v tem, da so Ijudje tega starostnega obdobja v veliki ve?ini tudi v resnici resno bolni ter imajo eno ali ve? kroni?nih bolezni. Prav zato je celo zdravniku neredko težko razlo?evati in prepoznavati, kateri simptomi fizi?ne narave so posledica neke telesne bolezni, kateri pa so tisti opozorilni znaki, ki opozarjajo, da gre v resnici za depresijo. Telesne težave se izrazijo kot glavoboli, neješ?nost, bole?ine v razli?nih predelih telesa, težave s prebavo, utrujenost, upad energije, torej gre za simptome, ki bi jih težko opredelili kot neko bolezen, ?eprav so lahko težave res neprijetne. Zna?ilno je, da starostniki pravzaradi takih težav pogosto prihajajo k svojemu zdravniku, a ker niso izrazito žalostni, potrti in brezvoljni, njihov zdravnik v teh simptomih težko prepozna starostno depresijo in jo spregleda kot klini?no diagnozo. Pozorno poslušanje je pri tem najpomembnejše, kajti z zdravili se da starostno depresijo prav dobro zdraviti, posledi?no pa izginejo tudi simptomi na fizi?ni ravni in težave,zaradi katerih je nekdo sploh prišel k zdravniku.

»Vsak bolnik z diagnozo depresije starostnika pa lahko ob pomo?i in podpori okolice tudi sam marsikaj naredi, da se mu stanje izboljsa. V to sklop spada tako splošna telesna aktivnost, spodbujanje pri uresni?evanju ciljev, pomemben pa je tudi ob?utek, da bolnik lahko nekomu zaupa.«.

Kot pri drugih boleznih bi morali biti torej pozorni tako na simptome kot na vzroke za nastanek depresije v starosti?

?e se še nekoliko zadržim pri znakih, bi veljalo biti tako v krogu najbližjih kot pri osebnem zdravniku najbolj pozoren na tiste znake, ki opredeljujejo tudi starostnikovo siceršnjo socialno-družbeno umeš?enost v okolje, v katerem živi. Ne le težave na fizi?ni ravni, temve? tudi spremembe v njegovem na?inu življenja in spremembe navad so lahko za?etni znaki depresije, pa naj gre za izgubo interesa za stvari, ki so ga zanimale dotlej, za motnje pozornosti, za izraženo ali v njegovi okolici zaznano zmanjšanje samospoštovanja in celo vedno izrazitejše ob?utke krivde. Vsak depresiven bolnik vidi svoje težave hujše, kot so v resnici, in ko se teh stvari nabere veliko in preve?, za?ne depresiven bolnik razmišljati tudi o smislu življenja in o smrti kot možnem izhodu. Ne gre le za to, da starostnik ve?krat pomisli na smrt, ?eš, saj sem svoje življenje že odživel, ampak v resnici neredko tudi sam aktivno poseže v to, da svoje življenje dokon?a.

Je ta skrajni korak pogost ?

Žal, kar zaskrbljujo?e pogost. V Sloveniji je med starejšimi ta meja se postavlja na starost 65 let – ve? samomorov kot med ostalo populacijo.Vpovpre?ju naredi samomor približno enkrat ve? starejših, kot je to pri mlajših na enako število prebivalcev, in med temi je moških še enkrat toliko kot žensk.?e je v Sloveniji koli?nik samomorov okoli 30, kar pomeni, da stori vsako leto samomor 30 Ijudi na 100.000 prebivalcev, se pri starejših moških ta številka povzpne celo na 120.

Zakaj so starejši moški tako mo?no samomorilno ogroženi?

Za vsakogar velja, za starostnika pa še bolj, da je zelo pomembno, kakšno podporo in sprejemanje ima v svojem okolju, družinskem ali širšem družbenem. Za depresijo v starosti vemo, da so med najpogostejšimi vzroki oziroma vzvodi tudi konflikti v okolju, v katerem živijo,težave bližnjih,finan?ne stiske, pokojni dr. Maruši? pa je raziskoval tudi dedno nagnjenost k depresivnosti. Zenske v starosti na splošno kažejo precej ve? vitalnosti in tudi bolj aktivne so, pa naj gre za tiste stvari, za katere v prejšnjih obdobjih niso imele ?asa, ali so še vedno zelo aktivne v širši družini. Moški morda tudi bolj travmati?no doživljajo odhod v pokoj, ker ga spremlja ob?utek »odsluženosti« in zato tudi težje najdejo drugo polje samouresni?evanja in samopotrjevanja, kar potrebuje vsakdo, tako moški kot ženske, tako mladi kot starejši oz. stari.

Kako u?inkovite so sodobne metode zdravljenja depresije starostnikov? 

Najboljša je kombinacija psihoterapevtske metode in medikamentoznega zdravljenja, težava pa je seveda v tem, da psihoterapevtske metode zahtevajo veliko število psihiatrov, ki jih pa? ni. V praksi najve?krat ostanemo pri osnovni psihoterapevtski obravnavi in zdravilih, pri ?emer pretehtamo vsakega posameznika posebej. Antidepresivi so dokaj. uspešna zdravila, u?inkoviti so pri približno dveh tretjinah pacientov, a naj dodam, da velja enakali zelo podoben odstotek u?inkovitosti tudi pri nekaterih drugih zdravilih za druge bolezni izven psihiatri?ne stroke, pri katerih se nih?e ne sprašuje, ali zares pomagajo ali pa gre v dolo?eni meri morda tudi za tako imenovani »placebo u?inek«.Širok spekter antidepresivov daje dobre rezultate, odlo?amo pa se na podlagi simptomov, ki spremljajo depresivno stanje, med njimi bi posebej izpostavil nespe?nost, o kateri doslej nisem posebej govoril. Z znanstvenimi raziskavami je namre? dokazano, daje nespe?nost sama posebidejavnik tveganja za depresijo, v starosti pa je še pogostejša, pri ?emer imajo precejšnjo vlogo tudi naše splošne življenjske navade, ki nas spremljajo že od zgodnejših starostnih obdobij. Rekel bi, da v splošnem premalo skrbimo za tako imenovano »higieno spanja«, navade, ki se jih je mogo?e priu?iti. Z njimi težave z nespe?nostjo odpravimo, še preden postanejo kroni?ne.
Pomanjkljivost medikamentoznega zdravljenja depresije v starosti je morda v tem, da zdravila ne za?nejo delovati takoj, zaradi ?esar se pacient oz. njegovi najbližji po svoji presoji odlo?ijo za prekinitev terapije, kar pa je seveda škodljivo. Ve?ino antidepresivov je treba jemati najmanj dva do tri tedne, pri nekaterih je ta ?as tudi daljši, da za?nejo kazati želene u?inke. Vsa bolnik z diagnozo depresije starostnika pa lahko ob pomo?i in podpori okolice tudi sam marsikaj naredi, da se mu stanje izboljša. V ta sklop spada tako splošna telesna aktivnost, spodbujanje pri uresni?evanju ciljev, ki naj bodo glede na sposobnosti posameznika realni, pomemben pa je tudi ob?utek, da bolnik lahko nekomu zaupa.

»Ne le težave na fizi?ni ravni, temve? tudi spremembe v njegovem na?inu življenja in spremembe navad so lahko za?etni znaki depresije, pa naj gre za izgubo interesa za stvari, ki so ga zanimale dotlej, za motnje pozornosti, za izraženo ali v njegovi okolici zaznano zmanjšanje samospoštovanja in celo vedno izrazitejše ob?utke krivde.«.

Obstaja kakšna povezava med depresijo v starosti in mani?no depresijo?

Mani?no-depresivna motnja ali tako imenovana bipolarna motnja je podro?je, ki ga celo strokovnjaki v?asih težko prepoznamo. Težava ježe pri prepoznavanju simptomov, kajti gre za tako imenovane »jezave« paciente, ki se pogosto in radi pritožujejo. To so jezni, neprijetni, celo agresivni Ijudje. Mani?no-depresivna motnja se praviloma pojavi v zgodnejših obdobjih in le zelo redko se prvi? pojavi šele v starosti, depresija pa se lahko prvi? pojavi šele v starosti. Pri slednji je posebej hudo dejstvo, da pogosto napreduje v eno od nevroloških bolezni, bodisi v demenco, Parkinsonovo ali Alzheimerjevo bolezen. Prvi pojav depresije v starosti je namre? lahko tudi eden prvih znakov ene od teh bolezni.

Piše: Dušica Herman

Izvirni ?lanek objavljen v  ABCZdravja  september 2009.
Besedilo in slike  last ABC Zdravja in avtorjev.