Brezup je treba jemati resno
Zaradi enega ?loveka, ki si vzame življenje, je neposredno mo?no prizadetih kar šest njegovih najbližjih. Kongresni trg v Ljubljani bo jutri zve?er osvetljevalo 416 sve?k za moške in 80 za ženske, ki so si lani vzeli življenje. "Zato, da bi tako spomnili nanje in na vse bližnje, ki so stigmatizirani, ter tudi na to, da je to število vendarle veliko manjše kot prejšnja leta in to kljub gospodarski krizi.
Leta 2009 je namre? najbolj žalostna slovenska statistika znašala 448 izgubljenih življenj," pravijo v društvu Ozara Slovenija. Ob jutrišnjem svetovnem dnevu prepre?evanja samomora želijo ljudi vzpodbuditi k razmisleku, spominu in zmanjšanju stigme, ki jo nosijo svojci vseh ljudi, ki si sami vzamejo v življenje. Zakaj, je vprašanje, ki si ga po samomoru bližnjega postavljajo svojci. V Ozari navajajo, da je na enega ?loveka, ki si vzame življenje, neposredno in mo?no prizadetih kar šest njegovih najbližjih. To pomeni, da je v Sloveniji samo lansko leto trpelo okrog 3000 svojcev in prijateljev. In ravno zaradi tragi?nega dogodka še okoli celega leta po tem sodijo v rizi?no skupino ljudi, ki je v nevarnosti, da življenje kon?a na enak na?in, opozarja generalna sekretarka društva Mateja Kramberger.
 |
|
Po mnenju strokovnjakov vsak samomor huje prizadene pet do šest bližnjih, ki se zaradi tragi?nega dogodka za nekaj ?asa tudi sami znajdejo med najbolj ogroženimi. (Foto: Luka Cjuha/dokumentacija Dnevnik
|
Brezup je nevaren
Poleg svojcev so med ogroženimi, da bi lahko naredili samomor, tudi drugi. Raziskovalci samomorilnosti ugotavljajo, da koli?nik samomora raste s starostjo, med moškimi ga je od trikrat do štirikrat ve? kot med ženskami. Krambergerjeva dodaja, da ima po raziskavah svetovne zdravstvene organizacije kar 90 odstotkov samomorov osnovo v duševni motnji, najve?krat so to razli?ne oblike depresije. Ni nujno, da je prepoznana in zapisana kot diagnoza, opozarja, lahko je le žalostno stanje, potrtost, ki privede tako dale?.
Kako torej prepoznati samomorilno osebo? Svojci in znanci ljudi, ki so naredili samomor, najve?krat povedo, da niso zaznali in opazili ni?esar, kar bi jim dalo misliti, da si bo ?lovek vzel življenje, pravi specialistka socialne medicine na ZZV Celje in vodja celjske regijske skupine za prepre?evanje samomora Nuša Konec Juri?i?, dr. med. A po globljem premisleku vseeno odkrijejo nekatere spremembe in znamenja, ki jih prej niso opazili in nanje niso bili pozorni. "Velikokrat razmišljam, da bi kon?al svojo zgodbo… Kljub simpati?ni družini, super službi in skoraj vsemu, kar lahko srce poželi, nimam ve? želje, volje in mo?i…," je svojo izpoved zapisal nekdo v komentar spletnega dnevnika. Konec-Juri?i?eva svetuje: "Bodimo pozorni vedno, kadar pri ljudeh opazimo brezup, nemo?, nemir, ko ?lovek vse vidi ?rno, se ne mara in ima ob?utek, da zanj ni nikomur mar. Jemljimo resno, ?e izgubi veselje do življenja in smisel, se umakne iz družbe, celo govori o smrti in samomoru. Predvsem bodimo pozorni na brezup. Ob?utki brezupa se sprožijo, ko ?lovek doživlja poraz. Ob tem se ?uti ujetega v past oziroma ima ob?utek, da se ne more umakniti, v okolici pa ne zaznava rešilnih dejavnikov in pomo?i."
Verbalna in neverbalna znamenja
Ljudje, ki o samomoru razmišljajo, to dejanje vidijo kot edini izhod iz stiske, v kateri so se znašli. O osnovni težavi, ki jih je pahnila tako dale?, ne razmišljajo ve?. Ta pa na takšen na?in ostaja nerazrešena, dodaja Krambergerjeva.
Znamenja ogroženosti so lahko verbalna ali neverbalna, opozarjajo na Inštitutu RS za varovanje zdravja. "?e gre za verbalna znamenja, so to najve?krat izjave, kot so: ne morem ve?, najrajši bi kar nehal biti, najrajši bi kar zaspal." Med neverbalnimi znamenji ogroženosti pa so po njihovem poslavljanje, pisanje oporoke, oddajanje svojih stvari, umikanje v samoto in podobno. "Predvsem se tveganje pove?a takrat, kadar se ve? dejavnikov tveganja pojavlja skupaj," opozarjajo.
Po pomo? v društvo ali k zdravniku?
Si lahko pomagamo sami? "Sami si lahko pomagamo tako, da skušamo nepopustljivo iskati nove rešitve problema. ?e pa imamo ob?utek, da sami ne zmoremo ve?, je najprimerneje poiskati pomo?," pravijo na IVZ. Na voljo je ve? poti – prek zdravstvenih ustanov ali prek nevladnih organizacij. Kaj lahko pri?akuje ?lovek, ki se obrne na zadnje? "Pri nas ?loveku poskušamo pomagati z nasvetom, napotimo ga k psihologu, osebnemu zdravniku. Naši socialni delavci skozi pogovor ocenijo, kakšen je položaj. In ?e je treba, osebo, ki se je obrnila na nas, pospremimo tudi k zdravniku," dogajanje na Ozari opisuje Krambergerjeva.
Uradno razlike med zdravstvenimi ustanovami in nevladnimi organizacijami, ko gre za pomo? pri prepre?evanju samomorov, ni. A ker se pri nas o samomorih zaradi stigme s težavo spregovori, se ljudje v?asih raje obrnejo na društva, kjer je komunikacija manj formalna, pojasnjuje Krambergerjeva. Ravno zato, da bi ostali anonimni, pa si posamezniki pomo? vse pogosteje iš?ejo na spletnih forumih. Enega takih urejajo tudi strokovnjaki Ozare. "A tam je na odgovor svetovalca treba po?akati. Bolje je, ?e pokli?ejo po telefonu, ker v trenutku dobijo odgovor oziroma nasvet."
Pomo? okolice
?e pri ?loveku prepoznamo znamenja ogroženosti in nas je strah, da si bo vzel življenje, ga v hudi stiski nikoli ne puš?ajmo samega, vse dokler nimamo zagotovljene ustrezne pomo?i in varnosti, pravi Konec-Juri?i?eva. "Iz bližine odstranimo vsa nevarna sredstva, na primer zdravila, ostre predmete, orožje, vrvi, ki bi jih prizadeti lahko uporabil pri samomorilnem poskusu. ?lovek, ki je samomorilno ogrožen, naj ?im prej obiš?e svojega zdravnika. ?e se le da, ga tja pospremimo. Vsako osebo po poskusu samomora naj pregleda psihiater. Morda bo potreben tudi sprejem v bolnišnico, vsaj dokler ne mineta krizno stanje in neposredna nevarnost za njegovo življenje. Takrat sta izjemno pomembni podpora in spodbuda, naj vztraja pri zdravljenju."
A tudi po poskusu samomora in po odpustitvi iz bolnišnice potrebuje posameznik mo?no podporo, redno jemanje predpisanih zdravil in kontrole pri osebnem zdravniku ter psihiatru in psihologu, saj je pri njem verjetnost za ponovni samomor vsaj še eno leto mo?no pove?ana, opozarja. "Blagodejno je, ?e se zanj omilijo zunanji stresni dejavniki in zagotovi dovolj spodbudno doma?e in delovno okolje. Po poskusu samomora bo moral posameznik za?eti reševati rešljive probleme in spremeniti mišljenje ter pogled na situacijo, ki ga je privedla do odlo?itve, da bi kon?al svoje življenje."
| Pomo? v stiski nudijo: |
|
112 (reševalna služba), 01 520 99 00 (klic v duševni stiski, med 19. in 7. uro zjutraj), 080 12 34 (TOM, telefon otrok in mladostnikov, med 12. in 22. uro). Vir: IVZ |
| Priznanje Dnevnikovi novinarki: |
|
Pred svetovnim dnevom prepre?evanja samomora bodo danes na Inštitutu RS za varovanje zdravja naši sodelavki Ranki Ivelja podelili tudi nagrado za posebne zasluge na podro?ju prepre?evanja samomora. Na ta na?in se Dnevnikovi novinarki želijo zahvaliti za njen pomemben doprinos na tem podro?ju. |
| Spodbudnejši podatki |
|
Lani si je pri nas življenje vzelo 416 ljudi (336 moških in 80 žensk). Številka je nižja od predlanske, ko je samomor po podatkih Inštituta RS za varovanje zdravja naredilo 448 ljudi. Dodajajo, da po zadnjih podatkih, ki segajo v lansko leto, pozitivno izstopa regija Celje, kjer se je v zadnjih desetih letih bistveno zmanjšal samomorilni koli?nik (število umrlih zaradi samomora na sto tiso? prebivalcev letno). V zadnjem letu je ta po njihovih podatkih precej upadel tudi v pomurski regiji. Med starostnimi skupinami pa pri nas, pravijo na IVZ, ne izstopa nobena. |
Izvirna novica: Dnevnik , 09.09.2011
?lanek je last medija Dnevnik.si in avtorice
Dodaj odgovor