Deloholiki tako med menedžerji kot športniki in celo gospodinjami

V razvitih državah se že zavedajo ekonomske škode, ki jo povzro?a izgorelost Izostajanja z dela, bolniški dopusti, manjša u?inkovitost, prezgodnje upokojevanje

Izgorevanje na delovnem mestu – t. i. sindrom »burn-out«, fenomen, o katerem se v razvitih kapitalisti?nih družbah že ve? let razpravlja, v zadnjih letih pa je postal s spremembo družbenega sistema aktualen tudi pri nas – je le drugo ime za deloholizem oziroma njegova posledica. Po mnenju strokovnjakov je odvisnost od dela posebna oblika odvisniškega vedenja, podobna drugim nekemi?nim odvisnostim, denimo odvisnosti od iger na sre?o, pretiranega gledanja televizije, zasvojenosti z internetom, nakupovanjem …

Po mnenju asist. dr. Zdenke ?ebašek – Travnik, dr. med., spec. psihiatrije s Centra za mentalno zdravje v Ljubljani, ki je uredila tudi najnovejši priro?nik Prepre?imo odvisnosti (izdalo ga je društvo Za srce), je deloholik ?lovek, ki ni sposoben nadzorovati koli?ine dela, prevzema vedno nove naloge, na delovnem mestu ostaja pozno v no? in zanemarja druge obveznosti, denimo družino in prijatelje. Vir zadovoljstva je zanj predvsem delo (pri tem ni pomembno, kakšno vrsto dela opravlja), medtem ko druge možnosti samouresni?evanja zanemarja. Opozorila nezadovoljnega partnerja in družine ignorira tako, da se še bolj zakoplje v delo. Nekateri deloholiki svojo odvisnost dodatno spodbujajo z uživanjem psihoaktivnih substanc podnevi, najraje poživil, za pove?evanje storilnosti, zve?er pa se umirijo oziroma »spustijo dol« s pomo?jo pomirjeval in uspaval.

Deloholike po mnenju strokovnjakinje najdemo tako med menedžerji kot med zdravniki in športniki pa tudi med umetniki in študenti, celo gospodinje, ki nenehno iš?ejo priložnost za ?iš?enje in pospravljanje, so v bistvu – deloholiki. Z zatekanjem v delo odrivajo druge težave na stran, delo pa postane nekakšna omama.

Christine Maslach, pionirka raziskav s tega podro?ja, soavtorica knjige Resnica o izgorevanju na delovnem mestu, je definirala sindrom burn-out kot »skupek znakov telesne in duševne iz?rpanosti, ki zajema razvoj negativne predstave o sebi, negativen odnos do dela, izgubo ob?utka zaskrbljenosti ter izostajanje ?ustev do strank oziroma naro?nikov«.
Proces nastanka izgorelosti, ki ga strokovnjaki delijo v deset korakov (natan?en opis v okvir?ku), pa ni vedno enosmeren in linearen, posameznik se lahko vrne v zgodnejšo fazo ali pa se odlo?i za konstruktivno reševanje problema: denimo zamenja delovno mesto, se dodatno izobražuje, poiš?e pomo? psihoterapevta, spremeni na?in življenja, se odlo?i za druga?en pogled na življenje, poskusi najti resni?ne poklicne interese, najde zadovoljstvo v prosto?asnih dejavnostih in podobno.
Izgorelosti na delovnem mestu so še posebno izpostavljeni ljudje, ki opravljajo poklic v tesni povezavi z drugimi ljudmi: denimo medicinsko in zdravstveno osebje, socialni delavci, psihoterapevti, u?itelji, policisti, birokrati … Oba spola sta enako ogrožena, vendar ženske simptome hitreje prepoznajo in se prej odlo?ijo, da bodo poiskale strokovno pomo?.

Nekateri strokovnjaki opredeljujejo psihološko izgorelost kot krizo lastne u?inkovitosti, na oceno te pa vplivajo vrsta dela in delovne razmere. Stres na delovnem mestu je sicer eden pomembnih povzro?iteljev ob?utka izgorelosti, vendar pojmov ne gre ena?iti. Stres je namre? reakcija organizma na (resni?no ali samo umišljeno) nevarnost, medtem ko je izgorelost oblika negativne reakcije na stres in je odvisna zlasti od posameznikove sposobnosti, kako se z njim spopade.

V razvitih državah se že zavedajo ekonomske škode, ki jo povzro?a izgorelost, predvsem zaradi izostajanja z dela in bolniških dopustov, pogostega menjavanja delovnega mesta, manjše u?inkovitosti pri delu in prezgodnjega upokojevanja. Nekatera podjetja in organizacije so zato že razvili posebne programe, s katerimi želijo odpraviti posledice izgorelosti na delovnem mestu ali jo celo pravo?asno prepre?iti. Kot tehniko pogosto uporabljajo antistresno terapijo, meditacijo, u?enje sprostitvenih tehnik, kognitivno obvladovalno strategijo in t. i. terapijo bio-feedback.

Maslachova skupaj s soavtorjem Michaelom Leiterjem za zmanjšanje pojava izgorelosti predlaga upoštevanje ?loveških vrednot in priznanje lastnemu delu (zaposleni ju postavljajo na prvo mesto), pomembne pa so tudi vrednote delovne organizacije in cilji, ki morajo biti jasno opredeljeni. ?e se vrednote podjetja razlikujejo od vrednot zaposlenega, bo ta manj predan delu in bolj dojemljiv za izgorevanje na delovnem mestu.

Seveda pa ne smemo pri?akovati ?udežnih rešitev samo od vodstva podjetja. Strokovnjaki opozarjajo, da smo se dolžni za prepre?itev izgorelosti na delovnem mestu opreti tudi na lastne mo?i. Vsak sam ve, kaj mu najbolj pomaga: morda iskren pogovor z družino in prijatelji, sproš?anje s športnimi aktivnostmi, izleti v naravo, meditacija, joga ali zabava. Nasvete, kako si pomagati, da se bomo bolje po?utili, dobimo tudi v knjigi Sedem navad zelo uspešnih ljudi Stephena Coveya. Obnova oziroma prenova obsega tako telesno in duševno, kot tudi socialno, duhovno in ?ustveno dimenzijo. Uspešni bomo le, ?e uravnovesimo vse.

Dragica Sušnik

Objavljeno v Delu , torek, 1.6.2004
?lanek je last avtorice in Dela.

Fotografije od zgoraj navzdol:
Dr. Zdenka ?ebašek Travnik,
Christine Maslach,
Dr. Michael Leiter