Depresija – izmuzljiv objem notranje teme

Stroka ozna?uje za depresivnega ?loveka posameznika, ki se ujame v dlje ?asa trajajo?o žalost, ki se ji pridružijo še malodušje, obup, spremembe teka, težave z zbranostjo, s spominom in spanjem.?lovek opusti aktivnosti, ki so ga razveseljevale, saj ga ne zanimajo ve?, ne ?uti veselja in umikati se za?ne v samoto. Ob?utek ima, da ga nih?e ne razume in da mu ni pomo?i.

Tak ?lovek ni zmožen doživeti veselja in vse vidi ?rno. »Depresija ima toliko obrazov, kolikor je ljudi. Vsak jo doživlja nekoliko po svoje. Pri nekaterih so bolj izraženi telesni, pri drugih pa bolj psihološki oz. duševni znaki. Nekateri npr. tožijo, da jih vse boli, težko se premikajo ali se ?esa lotijo, nergajo in so osomi do ljudi okrog sebe. Drugi se zaprejo vase, ne govorijo ve? toliko kot prej, zmanjka jim energije in nikakor ne zmorejo vstati iz postelje. Spet tretji sploh ne morejo spati. Cele no?i se premetavajo, nato pa se naslednji dan iz?rpani komaj prebijejo ?ez vsakodnevne naloge,« nam tan?ice te zelo pogoste novodobne bolezni raztira ustanoviteljica in predsednica društva za pomo? ljudem z depresijo in anksioznimi motnjami, društva DAM Maja Vali?, univ. dipl. soc. kult. in prim. jezik. Svoje bogate strokovne izkušnje oplemeniti z znanji transakcijske analize, trenutno pa študira na podiplomskem študiju socialne medicine, smer javno zdravje. Za svojo skoraj brezmejno energijo se zahvaljuje ?arobni mo?i okrep?ilnega spanca in trdni mo?i samorealizacije.

Kako dobro prepoznavamo depresijo?

»?eprav vse to zelo spremeni naše obi?ajno življenje, v?asih sami težko spoznamo, da imamo težave z depresijo. Opazijo pa'jo naši najbližji, prijatelji, sodelavci. Zaradi stigme, ki se še vedno kot klop drži vseh duševnih motenj, ljudje pogosto vse do zadnjega odlašajo z iskanjem pomo?i. K zdravniku gredo šele, ko ne vidijo ve? izhoda. A naj opozorim še na razliko med depresivnostjo in depresijo. Kadar ?lovek zboli za depresijo, pravimo, da je depresiven, a tudi pogovomo marsikdaj re?emo, da smo depresivni, pa pri tem ne mislimo, da smo dejansko zboleli za depresijo. Po?utimo se malodušni ali nekoliko negativno nastrojeni in smo slabe volje. Med tem stanjem, ki pride in gre, in resni?no depresijo pa je velika razlika. »Slaba volja«, vezana na depresijo, traja namre? najmanj 14 dni skupaj.«

Kako pa je z njeno sezonsko pogojenostjo?

»Je lahko sezonsko pogojena, a le pri tistih ljudeh, ki so nagnjeni k sezonski depresiji. Pojav sezonske ali zimske depresije strokovnjaki pripisujejo pomanjkanju sonca oz. krajšim dnevom in s tem slabši intenzivnosti dnevne svetlobe. Strokovnjaki opažajo pozimi na splošno ve? malodušja, zaspanosti in nizko raven energije, ki pa ni nujno povezana z depresijo.«

Depresijo pogosto spremlja tudi slaba samopodoba …

»Slaba samopodoba je eden izmed znakov depresije. ?lovek, ki je depresiven, o sebi nima dobrega mnenja. Obtožuje se, da je sam kriv za vse težave, da mu vse spodleti, ?esar se loti, in da je zguba. Ob neprestanem hranjenju samega sebe z negativno sliko o sebi je tc logi?na posledica. Toda samopodoba ni prirojena, je pridobljena. Oblikuje se od zgodnjega otroštva naprej in se razvija ter spreminja vse življenje. Torej je to podro?je, kjer lahko sami izjemno veliko storimo za izboljšanje.«

Kakšno vlogo igrajo pri tem mediji, oglaševanje in družina?

»Seveda igrajo mediji in oglaševanje dolo?eno vlogo, a vendar se mi zdi, da je klju?nega pomena vpliv družine in okolja, v katerem smo gradili našo samopodobo. ?e so nas pohvalili, nam izkazali zaupanje, nam razvili ob?utek, da smo takšni, kot smo, dobri in da se nam ni treba primerjati z drugimi, so nam razvijali dobro samopodobo. Tako opremljene ljudi vpliv oglaševanja ne zamaja pretirano. Ve?ji problem pa je pri medijih, kot sta televizija in internet, saj nas odtujujeta od soljudi. Izgubljamo stik z realnostjo, z našo socialno mrežo. To pa vodi v ob?utek osamljenosti. Mediji naj bi pozornost posvetili prikazom ljudi, ki so svoje težave uspešno rešili.«

Kakšno vlogo pa pri porastu te bolezni igra mo?na potreba družbe po uokvirjenju realnosti? Depresija kot notranji upor?

»Družba je lahko eden izmed dejavnikov, ki lahko dodajo svoj vpliv k razvoju depresije. Ne pa kot edini sprožilec. Današnja družba je vse preve? storilnostno naravnana, ustvarja preve? stresa, zato trpijo medosebni in družinski odnosi. Slabi gospodarski in politi?ni položaj družbe povzro?a v ljudeh negotovost. Vse to pa so dejavniki, ki pripomorejo k razvoju depresije.«

Kako zdravo sprejeti bole?ino, ki je v?asih nujna na poti zorenja?

»To je lažje svetovati, kot v resnici narediti. Preprosto jo sprejeti kot del sebe, svoje poti. Jo ozavestiti, ji dovoliti, da je, in je ne odganjati. Kajti prav tista misel, ki se jo najbolj trudimo odgnati, se nam najpogosteje vra?a. Poleg tega se moramo zavedati, da vsak napredek zahteva napor, odrekanja in tudi bole?ino. Nobena dobra stvar ne pride sama od sebe. Žal pa to, o ?emer govorim, po navadi razumemo šele na koncu poti, ko dozorimo. Takrat nam je vedno vse jasno in se lahko tudi nasmehnemo bole?ini, ki nas je spremljala. Dobra samopodoba in samozavest izhajata iz izkušenj, ko smo težave premagali in se nekaj nau?ili.«

Nam jasno prepoznavanje in izražanje ?ustev koristita na poti k izogibu razvoja depresije?

»Seveda. Pogosto, a ne vedno, v depresijo vodijo prav spregledana ali pozabljena, v podzavest potisnjena ?ustva, ki se kopi?ijo v nas in nam povzro?ajo nenehen stres. Vztrajanje v situacijah, ki so za nas nesprejemljive, pomeni ogromno zatiranja naših resni?nih potreb, ?ustev in želja. To lahko posledi?no pripelje tudi do depresije, saj s?asoma nakopi?ena ?ustva privrejo na dan v taki ali druga?ni obliki. Prepoznavanje negativnih ?ustev in pogovor o njih lahko predstavljata -našo lastno »?istilnico«, s katero sproti ?istimo, premagujemo nastale težave in stres, preden se nakopi?ijo.Zelo pomembno pri tem je, da dobro poznamo sami sebe. Nekateri to sposobnost pridobijo preprosto v ritmu življenja posebej, ?e imajo ob sebi dober zgled. Drugi pa morajo za to sposobnost trdo garati in premagati težke preizkušnje, kot je depresija, da se nau?ijo poslušati svoj notranji glas. Šele takrat razvijejo senzor za svoje ob?utke, ki jih lahko obdelajo, preden se vse negativno v njih nakopi?i in se razbohoti.«

Se govori že kaj o mo?i intuicije in vplivu njenega zaviranja na razvoj bolezni?

»Kaj pa je pravzaprav intuicija? Nekdo lahko že zelo zgodaj zazna, da se nekaj 'kuha', in pravo?asno ukrepa, a pri veliko ljudeh zaradi tempa življenja tisti 'notranji ob?utek' ne deluje, kot bi moral. Seveda nismo sami krivi za to.
Glede na to, kako ve?ina ljudi dandanes živi, je pravzaprav razumljivo, da se ne 'slišimo', dokler se ne zlomimo. Takrat smo prisiljeni v to. ?e se iz težkih preizkušenj nato nekaj nau?imo, lahko to koristno uporabimo za prepre?evanje preprek in težav v prihodnosti. Ker vemo, kako težko je splezati iz jame obupa depresije, smo pozomi na vsak znak, kibi nas lahko opozoril, da se bliža za nas težka, stresna situacija. Pazimo nase. Pa to ne velja samo za depresijo. Enako je pri vseh drugih boleznih in tegobah. Na žalost, dokler se ne razvijejo, ne vemo prav dobro, na kaj moramo biti pozorni. A prav to je namen u?enja, da si to znanje pridobimo. Intuicija je tudi neke vrste skupek izkušenj, znanj, vedenj o sebi, drugih in o okoliš?inah. Razvije se tudi s pomo?jo premagovanja težav. Lahko bi rekli, da še kako velja rek: Karne ubije, krepi.«

Mogo?e depresija kot bolezen »ugodja« oz. pomanjkanja nujnega adrenalina za razvoj?Se govori že kaj o mo?i intuicije in vplivu njenega zaviranja na razvoj bolezni?

»Ne poznam tega teoreti?nega koncepta.Mogo?e bi lahko odgovorila takole. ?e pri?akujemo, da so ljudje samo dobri in nam naklonjeni, da življenje ne sme ni? boleti, da se moramo vsi med seboj razumeti, da imamo vedno prav in da so za vse, kar ni tako, kot si mi želimo, krivi drugi, bomo bridko razo?arani in zdelo se nam bo, da nas nih?e ne razume, in ne nazadnje, da je življenje do nas strašansko krivi?no. Takšna pri?akovanja sodijo v idealizem mladosti, poznejepa vidimo, da ni tako. ?e pa želimosvojo otroško naivnost gojiti naprej, si odrekamo svoj razvoj in si odrekamo soo?anje z življenjem.«

Kako pa komentirate izjavo: Depresija je lahko tudi nujna inkubacija, ki jo potrebuje duša pri novem rojstvu?

»Rekla bi, da to velja za vsako težko preizkušnjo ?loveka, ne samo za depresijo. Tudi depresija je bolezen. Lahko te spremeni in te zavrti za 180 stopinj, saj si prisiljen plezati iz nje, pri tem pa se spremeni tvoj pogled nase in na svet okrog tebe. A to ne velja le za depresijo. Vsaka tegoba, zaradi katere se je treba v življenju boriti, razmisliti, narediti velike spremembe, nas prisili v to, da se prerodimo. Marsikdo mi tudi re?e, da po depresiji nikoli ve? ni bil enak kot prej. Tega ne ob?utijo vedno kot nekaj dobrega, saj ti depresija pusti spomine na zelo slabe ob?utke in s tem velike brazgotine. Šele ko jih s?asoma osmisliš in predelaš, lahko za?utiš, kako si resni?no naredil korak naprej. Ta pot je lahko zelo dolga, napoma in bole?a. A se izpla?a, saj preboleti depresijo pomeni, da smo raz?istili marsikatero zmoto in popravili vzorce mišljenja.«

Je lahko tudi polarnost deloholizma in odvisnih odnosov?

»Ne, ampak sta deloholi?nost in odvisnost od odnosov dejavnika tveganja za razvoj depresije in pomembna dejavnika, da se stanje depresije vzdržuje ali ponovi.«

Kakšne oblike depresije sploh poznamo?

»Dolo?imo jo glede na potek in pogostost pojavljanja. ?e se depresija pojavi le enkrat, znaki pa trajajo najmanj 2 tedna, govorimo o depresivni epizodi. Depresijo, ki se ponavlja in vsaki? popolnoma izzveni, imenujemo ponavljajo?a se depresija. Leta trajajo?o depresijo, ki se lahko postopno slabša in ki po zdravljenju ne izzveni, imenujemo rezistentna, kroni?na depresija. Kroni?no slabo razpoloženje, ki traja vsaj dve leti in ve?, vendar ni zelo hudo in je prekinjeno s krajšimi obdobji malo boljšega razpoloženja, imenujemo distimija. Depresija je lahko tudi delo bipolame motnje razpoloženja.«

Kakšna je razlika med žalovanjem in depresijo?

»Žalovanje je odziv na izgubo. Ljudje se na izgubo odzivamo razli?no. Nekateri hitro razrešijo potrebne faze žalovanja, nekateri tega ne zmorejo. ?e se žalost in bole?ina, ki sta normalni ?ustvi ob izgubi, nadaljujeta še mesece in se ?lovek nikakor ne more spopasti z izgubo, lahko re?emo, da je žalovanje ?loveka pahnilo v depresijo.«

Kako vpliva strah pred spremembami na njen razvoj?

»Strah je pogosto sopotnik depresije. Depresivnega ?loveka je strah, kako bo preživel dan, teden, strah ga je življenja. Zaradi svojega po?utja se boji in upira spremembam, saj si ne zaupa in se boji novih neuspehov. Strah torej zavira iskanje rešitve, kar depresijo lahko zelo podaljša in poslabša. Lahko jo tudi sproži, saj nas prisili, da vztrajamo v za nas nesprejemljivih situacijah, kot sem že omenila. Strah pred spremembami je lahko eden izmed najtrdovratnejših strahov, saj nam že v svojem bistvu prepre?uje, da bi kaj storili v povezavi z njim. Strah nas je, da bomo poskusili in pogrnili. A padci in neuspehi so neizogibni tudi na poti iz depresije. Sprejmemo jih lahko tako, da si ?estitamo za poskus, pa ?eprav nam ni uspelo. Že to, da smo nekaj poskusili narediti ali spremeniti, je velik korak naprej. Ljudje, ki niso nikoli doživeli depresije, si težko predstavljajo, kako težko je v depresiji po?eti že najmanjše stvari. Zato v?asih tudi okolica ni dovolj spodbudna, reko? »ah, to boš pa že zmogel!«. Zelo pomaga, ?e imamo pri tem podporo najbližjih, ki nas spodbujajo k majhnim, postopnim spremembam in dejanjem, nas potolažijo, ?e pademo, in pohvalijo, ko se poberemo. Nekateri pa se nikoli ne premaknejo, dokler jih nekaj v to ne prisili. Takrat je, kakor da vas nekdo porine v bazen brez rokav?kov in se nau?ite plavati. V?asih je depresija lahko ta, ki nas porine.«

In kakšna prepri?anja ovirajo spremembe?

»Tako kot sem omenila pri samopodobi – depresiven ?lovek se hrani z negativno sliko o sebi in tudi svetu; gleda skozi temna o?ala. Prepri?ana je, da zanjo ni prihodnosti, da so problemi nerešljivi, da je slab ?lovek in da si ne more zaupati ter da je za vse kriv sam. Zdi se mu, da nima smisla iskati pomo?i, govoriti o svojih težavah, saj tako ali tako niso rešljive. Depresiven ?lovek ne vidi majhnih spodbudnih korakov in se ne zna pohvaliti. Štejejo samo velike stvari, a do njih se pride po majhnih korakih.«

Kako depresija vpliva na vedenje, ?utenje in na razmišljanje posameznika?

»Depresija zaobjame celotnega ?loveka. Razmišljanje je negativno, kot npr: sem nevreden, sem slab, ni prihodnosti, ni mi pomo?i. ?ustva, ki prevladujejo, so: žalost, potrtost, nemo?, napetost in tesnoba. Vedenjsko se to izraža z jokom, umikanjem v samoto, poležavanjem, nespe?nostjo, ljudje opustijo svoje aktivnosti. Vplivi pa se kažejo tudi na telesu, z utrujenostjo, bole?inami in z mravljinci.«

Kako se trenutno stroka spopada s to boleznijo?

»Klini?ne smemice, ki so vodilo za zdravljenje depresije, na prvo mesto postavljajo zdravljenje zzdravili -antidepresivi, sledi mu psihoterapija. Z zdravili je mogo?e sorazmerno hitro dose?i izboljšanje znakov. Psihoterapija pa bolnikom pomaga, da se nau?ijo u?inkovitejših na?inov ravnanja in da se lažje spopadajo s težavami v življenju, vklju?no z depresijo. Raziskave kažejo, da je najboljši u?inek dosežen s kombinacijo obeh možnosti.«

Kdaj se torej za?ne zdravljenje po antidepresivih?

»Pri ljudeh z zmerno hudimi in s hudimi oblikami depresij. Antidepresivov je ve? vrst, zato je v?asih treba preizkusiti možnosti, da najdemo naju?inkovitejše zdravilo in odmerek. Pri tem je med ljudmi pogosto še vedno zakoreninjeno napa?no prepri?anje, da antidepresivi ?loveka zasvojijo. To sicer velja za anksiolitike ali pomirjevala, antidepresivi pa ?loveka ne zasvojijo. Res pa je, da za doseganje pravega u?inka potrebujejo od enega do treh tednov, kar se lahko zdi zelo veliko ?asa. Sledi pa še obdobje prepre?evalne terapije – do 6 mesecev.«

Kako pomembno je najti pri zdravljenju pravega terapevta?

»Velikega pomena. Samo, kako pa bomo vedeli, da smo izbrali pravega? Samo na podlagi priporo?il? Ali ker nam je bil simpati?en, ker smo brali intervju z njim? Poleg tega ni vse odvisno od terapevta, pomemben je skupni odnos, ki ga gradita terapevt in oseba skozi skupna sre?anja. ?e ima oseba ob?utek, da lahko popolnoma zaupa svojemu terapevtu, da ima ob?utek, da ga terapevt razume, da ima ob njem ob?utek, da ga zanimajo njegove težave in da osebo posluša brez podajanja sodb in kritik, lahko re?e, da je našel pravega terapevta. To mora oseba ugotoviti sama, saj smo ljudje razli?ni, ?e nam nekaj ustreza, ni re?eno, da bo to ustrezalo tudi drugi osebi. Dober terapevt spodbuja svojega klienta, da je aktiven in da se nau?i premagovati težave. Zdravila in najboljši mogo? terapevt namre? ne moreta nadomestiti lastne aktivnosti.« 

Založba Pasadena je izdala odli?en priro?nik Depresija za telebane, ki na dostopen in prijazen na?in razloži bolezen depresije. Za ve? informacij obiš?ite tudi: http://nebojse.caprae.net/portal/index.php

Tjaši Artnife Knibbe

Izvirni ?lanek objavljen v prilogi DNEVNIKA MOJE ZDRAVJE 16.februar 2010.
Besedilo last DNEVNIKA in avtorjev.