Depresija je zelo pogosta spremljevalka kroni?nih bolezni

Kar polovica bolnikov s Parkinsonovo boleznijo naj bi imela depresijo, med sladkornimi bolniki pa jo ima skoraj tretjina.

Za depresijo zboli okoli pet odstotkov ljudi. Pri nekaterih kroni?nih boleznih se depresija kot pridružena motnja pojavi pogosteje. Tako ocenjujejo, da kar polovica bolnikov s Parkinsonovo boleznijo oboleva tudi za depresijo. O tem, katere telesne bolezni pogosteje pripeljejo do depresije in zakaj, smo se pogovarjali s psihiatrinjo Mojco Zvezdano Dernovšek iz Izobraževalnega in raziskovalnega inštituta Ozara Ljubljana.

Med ljudmi jih ima 30 odstotkov prirojeno nagnjenost, da razvijejo depresijo, pojasnjuje Dernovškova. Vsi je ne razvijejo, saj je za nastanek te motnje potreben preplet dejavnikov okolja in lastnosti posameznika. Pri nekaterih kroni?nih nenalezljivih boleznih, na primer pri sladkorni bolezni in sr?nem infarktu, ima depresijo skoraj 30 odstotkov bolnikov, kar poenostavljeno pomeni, da bodo vsi, ki imajo nagnjenost k depresiji, to tudi razvili. Pri Parkinsonovi bolezni in raku opažajo celo ve? kot 30 odstotkov obolelih za depresijo, razloži zdravnica.

Iz?rpana prilagoditvena sposobnost

Vzrok je lahko organski, saj Parkinsonova bolezen v ve?ji meri kot druge bolezni prizadene tudi delovanje možganov. Ta prizadetost se kaže tako, da se ?lovek težko giblje in se trese, pa tudi s pogostejšo depresijo med bolniki. Dernovškova podobno pojasnjuje pogostejšo pojavnost depresije pri bolnikih z rakom, saj tudi rak lahko prizadene možgane, prav tako pa je depresija lahko posledica stresa ob napornem zdravljenju. Vse to lahko iz?rpa prilagoditveno sposobnost ?loveka, ta pa zdrkne v depresijo. "Imamo ogromno bolnikov z rakom in depresijo, a se ti u?inkovito pozdravijo. Ve?ji kot je stres, ki je ?loveka spravil v depresijo, lažje se bo iz nje izkopal. To pomeni, da je bila njegova prilagoditvena sposobnost za zdaj dobra, saj možgani niso zdrknili v depresijo ob manjšem stresu," pojasnjuje psihiatrinja.

Za depresijo so posebno dovzetni tudi sladkorni bolniki, saj z diabetesom dolgo živijo, prav tako pa jih ta lahko zelo ovira. Depresijo opazijo pri sladkornih bolnikih ve?inoma takrat, ko se zaplete pri zdravljenju, najpogosteje ob pojavu bole?in. Kroni?na bole?ina sproži depresijo, depresija pa sama po sebi zniža prag za doživljanje bole?ine. ?lovek bo zaradi depresije ?util bole?ino dlje in mo?neje. ?e mu uspejo dobro zdraviti bole?ino, je manjša možnost za depresijo. In obratno: ?e mu uspešno pozdravijo depresijo, se mu bo dvignil prag doživljanja bole?ine. Težava je, ker je kroni?no bole?ino težko odpraviti.

Možganska kap lahko povzro?i spremembe v desni možganski polobli, kar pove?a verjetnost za anksiozno in depresivno motnjo. Zna?ilno je tudi, da je pri bolnikih s sr?nim infarktom depresija povezana s hudo tesnobo.

Težje prepoznavanje

Prepoznavanje depresije pri kroni?nih bolnikih je oteženo, ker lahko simptome in znake pripišemo tako depresiji kot bolezni. "Obi?ajno obravnavamo utrujenost, nespe?nost, manjše bole?ine in mravljin?enje kot znak depresije. A se na te znake pri postavljanju diagnoze depresija pri telesnih boleznih ne moremo zanesti, ker ne vemo, ali pripadajo bolezni ali depresiji," razlaga Dernovškova. Zato tukaj diagnozo postavljajo z opazovanjem razpoloženja bolnika: lahko je to žalost, ki se stopnjuje do hudega obupa, tesnoba, ki se stopnjuje v grozavost, in razdražljivost, ki se stopnjuje v prepirljivost. Drugi del postavljanja diagnoze zajema tako imenovano miselno komponento: bolnika vprašajo, kaj misli o sedanjosti in prihodnosti. Kadar pove, da si ni? ne želi, da nima nobenih na?rtov za prihodnost, da je vse nesmiselno, da je odvisen od drugih, popolnoma brez mo?i, pa njegovo telesno stanje ni takšno, da bi ustrezalo tem izjavam, je to lahko znak depresije. Ljudje to radi pripišejo osnovni bolezni, ?eš, ni? ?udnega, da sem tako žalosten ter brez motivacije in energije, ?e sem pa tako bolan. Vendar to ne drži. To je lahko depresija, pravi zdravnica.

Zdravljenje

Da postavijo diagnozo depresija, mora to stanje pri bolniku trajati najmanj 14 dni skupaj in ga mora ovirati pri vsakdanjih opravilih. Po navadi pridejo k psihiatru ali psihologu ljudje veliko pozneje, ko se jim tako stanje vle?e že mesece. Pri tem bi lahko bili pozornejši na prepoznavanje depresije kot pridružene motnje tudi njihovi zdravniki, meni Dernovškova. Danes imajo le redke skupine bolnikov svojega psihologa ali psihiatra, ki dobro pozna posebnosti njihove bolezni, in hodijo na obravnavo k psihologu ali psihiatru, ki zdravi vse bolnike. Se pa stvari spreminjajo in tako imajo bolniki na oddelku za diabetes UKC Ljubljana in nevrološki kliniki že svojega psihologa oziroma psihiatra.

Depresijo je težje zdraviti pri Parkinsonovi bolezni, ker je delno vezana na spremembe v možganih. Zdravljenje je u?inkovito, kadar so razlogi za depresijo bolj psihološke narave, manj pa, ko gre za organsko motnjo in je depresija posledica trajnega spreminjajo?ega se delovanja prenašalcev informacij v možganih. Kljub temu pa lahko depresijo z zdravili vsaj olajšajo.

Tudi depresijo pri kroni?nih bolnikih zdravijo z zdravili in psihoterapijo, ki je usmerjena v spremembo vedenja. Morajo pa biti zdravniki pazljivejši pri predpisovanju zdravil, da ta ne sou?inkujejo z zdravili, ki jih bolniki že uživajo. Zdravljenje depresije pri telesnih boleznih traja dlje ?asa kot obi?ajno in je na prvi u?inek treba po?akati od šest do osem tednov. V?asih bolniki potrebujejo antidepresiv dolgo ?asa.

Še vedno predsodki pred psihiatrijo

Pred obiskom pri psihiatru še vedno obstajajo predsodki, opaža Mojca Zvezdana Dernovšek. V?asih k tem predsodkom prispevajo tudi zdravniki za telesne bolezni, in sicer zaradi nerodnosti, kako je treba komunicirati z ljudmi, ki so zelo ob?utljivi. Tako na primer neki gospod po infarktu kljub resni depresiji ni hotel k psihiatru. Ob posredovanju svojcev je psihiater izjemoma prišel na hišni obisk, predpisal antidepresiv in svetoval, naj preneha jemati zdravila, ki ga je do tedaj jemal proti tesnobi. A je bilo to prenehanje jemanja zdravil o?itno prenagljeno. Ker lahko antidepresivi v prvih dneh jemanja pove?ajo tesnobo (ta pa se izkazuje kot tiš?anje v prsih, lovljenje sape in tudi z drugimi telesnimi simptomi strahu), je gospod menil, da ima vnovi?ni infarkt, in poiskal pomo? na urgenci. Tam pa mu je zdravnik o?ital, kako je lahko vzel antidepresiv, ne da bi se posvetoval s kardiologom. "Kot da bi predpisovali strup. Ne vem, kako bomo vnovi? prepri?ali tega ?loveka, da bo znova vzel antidepresive. Grozno se boji za srce, a isto?asno ima depresijo. Svojci so ga komaj prepri?ali, da je jemal zdravila en teden, potem pa zdravnik poruši to hiško iz kart," opisuje psihiatrinja

Zakaj nastane depresija

Za živo bitje je zna?ilno, da se, ko se zgodi nekaj hudega, za?asno umiri in po?aka, da nevarnost mine. V takšnem primeru govorimo o stresni, prilagoditveni motnji. Pri ljudeh, ki so nagnjeni k depresiji, pa se bo umik zgodil prej, v?asih tudi ob manjših stresih. Možgani padejo v stanje nedejavnosti in se iz njega spontano ne izvle?ejo.

Pri depresiji možgani delujejo druga?e. Odziv umirjanja oziroma umika je pretiran in stanje umiritve kar traja in traja, ?lovek pa si pri tem ne more pomagati. Depresija je pretiran odziv ne?esa, kar je namenjeno temu, da ?loveka varuje.

Tekst: Mojca Loren?i?

Izvirni ?lanek objavljen v ?asniku Dnevnik  06.april 2009.
Besedilo in slike so last ?asnika Dnevnik in avtorjev.