Dnevno skozi naše možgane potuje kar 70 tiso? misli, ve?ina je negativnih.

Tudi vi nenehno premlevate stvari, ki so se že zgodile in tuhtate o dogodkih, ki šele sledijo? To pomeni, da vaše misli avtopilot odpelje nekam po svoje, niste pa prisotni v sedanjosti. In ravno um vam dela težave pri doseganju sre?e, a hkrati vam lahko tudi pomaga, pravi psihologinja Vita Poštuvan. Kako?

70.000 misli dnevno potuje skozi naše možgane. To je ena od ocen, ki jih podaja znanost. Nekatere študije pa pravijo, da je misli še veliko ve?, a nimamo še tako prefinjene tehnologije, da bi znali to?no dolo?iti številke. Študije pa so pokazale, da se velika ve?ina misli ponavlja skozi dan, vsak dan, ve?ina pa je negativnih, pojasnjuje naša sogovornica, psihologinja Vita Poštuvan.

Vam misli bežijo v ?as, ko ste brezskrbno uživali na plaži?

Psihologinja Vita Poštuvan se že desetletje ukvarja s tematiko ?uje?nosti. (Foto: osebni arhiv)

Zima že trka na vrata, dnevi pa so že krajši. Ste se morda tudi vi zalotili, da vam misli vedno bolj bežijo v ?as, ko ste brezskrbno uživali na poletnem dopustu in že odštevate dneve, ko boste spet “na tisti lepi plaži”, saj so se obveznosti že za?ele kopi?iti? Imate mogo?e ob?utek, da postajate melanhoni?ni ali celo depresivni? Hkrati pa iš?ete na?ine, kako premagati tovrstna ob?utja in vam misli nenehno tavajo v preteklost in prihodnost?

Ko sem tudi sama iskala odgovor na zadnje vprašanje, sem naletela na koncept ?uje?nosti. To je pristop, ki nas u?i, kako uživati v življenju tukaj in zdaj, torej kako umiriti um, da živi v sedanjosti. Psihologinja Vita Poštuvan se že desetletja ukvarja s to temo.

Slabše razpoloženje, pove?an apetit, razdražljivost …

Kot pripoveduje, nas tempo življenja res še dodatno sili, da nismo prisotni tukaj in zdaj. Ko pa smo na primer na morju in uživamo na dopustu, pogosto to ni le zato, ker smo na lepem kraju, ampak predvsem zato, ker si namenoma vzamemo ?as za sedanjost, da uživamo v tem, da samo smo. Na drugi strani pa nas vsakdanji tempo sili, da ve? na?rtujemo. A kot poudarja Poštuvanova, neprestani tok misli ni samo posledica tempa življenja, ampak verjetno nam je v toku evolucije ravno ta zna?ilnost pomagala dobro na?rtovati vsakodnevne situacije.

Koncept ?uje?nosti, ki temelji na budizmu, znanstveno pa so ga utemeljili psihologi, psihoterapevti in biologi na univerzah Massachusetts in Oxford, pa nas u?i ravno to, kako biti prisoten tukaj in zdaj. Pri ?uje?nosti gre namre? za to, da sprejemamo tudi trenutke, ki niso prijetni, trenutke, ko nas kaj prizadane, ko nam re?i ne gredo, kot smo si za?rtali ali želeli. Torej, da življenje zajemamo z veliko žlico? Ne gre toliko za nek hedonizem zajemanja življenja z veliko žlico, odgovarja psihologinja, “ampak gojenje potrpežljivosti, prijaznosti in neobsojanja do sebe, do drugih in sveta, ob ?emer pa presegamo bole?ino z zavedanjem, da vse re?i minejo (torej tudi bole?ina) in s tem, ko se osredoto?amo na malenkosti, ki so prisotne v sedanjosti”.

Živimo na avtopilotu – naš um tava, a se tega sploh ne zavedamo

Poštuvanova poudarja, da ?uje?nost poskuša usmerjati um namenoma v sedanjost. Problem je namre?, da ?loveški um pogosto tava iz preteklosti v prihodnost. Kot pojasnjuje, na eni strani pogosto premlevamo o stvareh, ki so se že zgodile, torej analiziramo, ponavljamo zgodbe, razmišljamo, kako je bilo, kako bi bilo mogo?e druga?e stvari izvesti. Na drugi strani pa tuhtamo o dogodkih, ki šele sledijo – kako jih bomo izpeljali, skrbijo nas okoliš?ine ali se jih veselimo. Živimo torej na avtopilotu, pravi psihologinja. To pomeni ravno to, da naš um tava – in tega se ponavadi sploh ne zavedamo, gre za avtomatizem – pri ?emer pa življenja v sedanjosti sploh ne živimo.

Bi lahko rekli, da je um tudi naš sovražnik, glede na to, da so depresije in anksiozne motnje pri nas v porastu? Poštuvanova odgovarja, da ravno porast duševnih bolezni v zadnjem obdobju kaže na to, da nam prav naš um dela težave pri doseganju sre?e, miru in zadovoljstva. Hkrati pa poudarja, da pa je ravno naš um tisti, ki nam lahko pomaga premagati težave. “Le na novo se je treba nau?iti nekaterih lastnih vzorcev reagiranja oziroma interpretiranja situacij.”

Ni? ni absolutno dobrega ali slabega

Pomembno je, da svoje vzorce najprej prepoznamo, nato pa jih namenoma preusmerimo na tisto, kar v tem trenutku resni?no doživljamo. Pri tem pa se, pripoveduje naša sogovornica, lahko osredoto?imo na senzorne dražljaje – smo pozorni na re?i, ki jih lahko vidimo, slišimo, ?utimo z dotikom ali lahko opazujemo notranje zaznave, kot je na primer lastno dihanje. “Ko vztrajamo z zavedanjem vsega tega nekaj ?asa, opazimo, da ni? ni absolutno dobrega ali slabega, da se vse po?asi spreminja – in ta spoznanja potem v procesu u?enja ?uje?nosti lahko prenesemo tudi na dojemanje sebe in drugih dogodkov v življenju.” Ob tem pa Poštunova poudarja, da vsekakor gojimo do sebe ve? prijaznosti, s tem pa tudi do drugih.

Življenje gre mimo nas, ?e ne živimo v sedanjosti

?e delujemo na na?in, da nismo prisotni v sedanjosti, bi lahko rekli, da gre življenje nekako mimo nas? “Da, to je vsekakor izraz, ki ga u?itelji ?uje?nosti pogosto uporabljamo,” pravi naša sogovornica. “Da namre? življenja pogosto ne živimo zares, ?e nismo s pozornostjo v sedanjosti.” Kot nadaljuje, lahko vsakdo to pri sebi opazi, ko se recimo vozi od enega kraja do drugega, pa se na cilju sploh ne spomni, kako je prevozil pot. “Verjetno je vmes spregledal lep son?ni vzhod ali polno luno. Ali veliko drugih drobnih lepot življenja.”

Seveda pa je napa?no domnevati, da biti prisoten v sedanjosti pomeni, da stvari ne na?rtujemo, pojasnjuje psihologinja. To le pomeni, da ko na?rtujemo, se tega zavedamo in nam naše misli ne odpelje avtopilot kar nekam po svoje. “Ob na?rtovanju torej ne odtavamo v nekostruktivne skrbi ali smo zelo kriti?ni do dogodkov ali ljudi, o katerih razmišljamo.”

Pišimo si drobne lepe stvari, ki so se nam zgodile tekom dneva

Ko se odlo?imo, da bomo bolj pozorni na sedanjost, je vsekakor na za?etku težko opaziti vsakodnevne malenkosti. Poštuvanova pojasnjuje, da pogosto ljudje doživljajo, da te re?i nimajo prave vrednosti, jih doživljajo kot manj pomembne in vredne, mogo?e celo samoumevne. Pogosto že naše telo tako doživljamo, njegove vrednosti pa se zavemo pogosto le takrat, ko zbolimo.

Ena najbolj preprostih vaj, ki nam jo svetuje psihologinja je, da se vedno, ko je to mogo?e, osredoto?imo na zavedanje sedanjosti in opazimo, zakaj smo lahko hvaležni. To je možno tudi v situacijah, ko se zdi, da gre vse narobe, a je potrebno nekaj vaje za to, poudarja.

Ena boljših vaj je, da vsak konec dneva zapišemo drobne lepe stvari, ki so se nam zgodile tekom dneva. Poskusimo se spominiti, kako smo se ob tem po?utili, kaj smo razmišljali, kako se je odzvalo naše telo. Reakcije na to vajo ljudi presenetijo, kajti na prvi pogled vaja ne deluje kot “?arobna pali?ica”, pripoveduje naša sogovornica. A ljudje kmalu opazijo, da se veliko lepih trenutkov sploh niso zavedali v popolnosti, da si jih niso dovolili dovolj izkusiti.

Vajo lahko s?asoma tudi obrnemo, tako da zapisujemo dogodke, ki jih sprva interpretiramo kot negativne. “Morda z opazovanjem teh dogodkov opazimo, da jim posve?amo preveliko pozornosti in da preve? zaznamujejo naše vrednotenje vsakdanjika,” poudarja.

Treba je trajno spremeniti vsakodnevne vzorce

Kot opaža, se za teme preseganja trpljenja in poglabljanja vase zanima vedno ve? ljudi. Živimo v svetu, “kjer se neposredni dražljaji doživetij umikajo doživljanju na elektronskih medijih”. In ravno ta odmik je tudi razlog, da ljudje želijo delati na sebi in skrbeti za svoje po?utje.

Kako pomembno je to, ugotavljajo tudi delodajalci, pravi psihologinja. Tudi velika uspešna podjetja kot je Google iz skrbi za svoje zaposlene uvajajo vaje ?uje?nosti v svojo vsakdanjo prakso. Delodajalci lahko recimo spodbujajo aktivne odmore, kjer se uvajajo principi ?uje?nosti. V Googlu meditirajo pred sestanki, ker so ugotovili, da se udeleženci sestankov lepše med seboj razumejo in so sre?anja bolj u?inkovita.

Na delavnicah, na katerih sodeluje naša sogovornica, je bilo že ve? kot 300 ljudi vklju?enih v intenzivne programe. Nekateri programi so bili specifi?ni za dolo?ene poklice, kot so svetovalci, policisti, medicinsko osebje in podobno. Nekateri pa so bili za specifi?ne ranljive skupine: za tiste s kroni?nimi težavami v duševnem zdravju, hudimi telesnimi težavami – onkološki bolniki, bolniki v rehabilitacijskem centru – pa starostniki … A kot poudarja, je bilo med njimi ve? podobnosti kot razlik. “Vsi si želijo delati na sebi, skrbeti za svoje po?utje, biti prijazni do sebe. To navadno vsi vidijo kot veliko spremembo v odnosu do sebe, kajti navajeni smo, da se ve?ino ?asa priganjamo k uspehom, namesto, da bi bili hvaležni že za to, da smo.”

Kot pojasnjuje, je u?enje ?uje?nosti proces, a že pri prvih vajah ljudje za?enjajo razumeti, kako je možno bolj intenzivno doživljati sedanjost. “Pri nas so programi dolgi od šest do osem tednov, med tem ?asom pa morajo udeleženci kar precej vaditi tudi samostojno. Klju? do sprememb je namre? v trajnih spremembah vsakodnevnih vzorcev.”

A kot poudarja naša sogovornica, je še bolj zanimivo, da se med otroci, ki vadijo ?uje?nost, pojavlja ve? prosocialnega vedenja, manj agresije, pa tudi ocene pri matematiki se jim izboljšajo. “Torej, takšna vadba lahko izboljša celostno kakovost posameznikovega bivanja.”

Avtorica:Vesna Lambergar

Izvirna novica: 24ur.com  22. november 2016

Prispevek je last avtorja in medija 24ur.com