Dr. Meta Shawe Taylor: Zdravje in sre?a omogo?ata razvoj ustvarjalnih in uspešnih skupnosti

27 odstotkov odraslih Evropejcev trpi za eno od oblik duševnih bolezni, najpogosteje za anksioznimi motnjami ali depresijo.Klini?na psihologija sodi med najbolj zahtevna in razvejena podro?ja sodobne uporabne psihologije, saj ne zdravi in pojasnjuje le duševnih motenj in bolezni, temve? skuša tudi na družbeni ravni širiti spoznanja o krepitvi ter ohranjanju duševnega in telesnega zdravja. Po navedbah evropske komisije kar 27 odstotkov odraslih Evropejcev prizadene vsaj ena od oblik duševnih bolezni, med katerimi so najpogostejše anksiozne motnje in depresija.

Zadnja leta tako v svetu kot pri nas naraš?a povpraševanje po storitvah klini?nih psihologov, še posebej po psiholoških terapijah, o ?emer smo se pogovarjali s klini?no psihologinjo dr. Meto Shawe Taylor, ki je o tej tematiki spregovorila kot vabljena predavateljica na nedavnem kongresu slovenskih psihologov v Rogaški Slatini, redno pa sodeluje tudi z Zbornico klini?nih psihologov Slovenije. Sogovornica že tri desetletja živi v Veliki Britaniji, kjer je po diplomi iz matematike na ljubljanski univerzi diplomirala in doktorirala še iz psihologije na kolidžu Royal Holloway, ki je del londonske univerze. Po specializaciji iz klini?ne psihologije na univerzi v Surreyju se je zaposlila pri družbi Surrey and Borders Partnership NHS Foundation Trust, ki kot del britanskega javnega zdravstva pokriva obmo?je v Londonu z ve? kot milijon prebivalci. V Trustu vodi splošno psihološko službo in je odgovorna za razvoj strategije strokovnega izpopolnjevanja v psiholoških metodah zdravljenja in supervizije. Prav tako predava v okviru doktorskega študija klini?ne psihologije na univerzi v Surreyju ter vodi te?aj kognitivno-vedenjske terapije.

Najpogostejše oblike duševnih motenj so anksiozne motnje in depresija

Kaj je psihološka terapija in v ?em se razlikuje od psihoterapije?

V britanskem okolju izraza psihoterapija in psihološka terapija nimata natan?ne definicije in se zato ne uporabljata vedno enako. V?asih sta popolnoma enakovredna pojma, v?asih pa se izraz psihoterapija uporablja kot ožji pojem in se nanaša samo na dolo?ene vrste terapij, tiste, ki so mo?no vezane na tako imenovano psihodinami?no tradicijo. Pojem psihološka terapija pa vedno obsega vse tipe psihološkega zdravljenja.

Ker naziva psiholog in psihoterapevt v Veliki Britaniji nista zakonsko zaš?itena, se lahko vsakdo, ne glede na izobrazbo, imenuje eno ali drugo. Zaš?iten pa je naziv klini?ni psiholog, torej ga lahko uporabljajo samo registrirani klini?ni psihologi, se pravi tisti, ki so uspešno opravili specializacijo iz klini?ne psihologije in izpolnili vse druge pogoje za registracijo.

V Veliki Britaniji so klini?ni psihologi brez dvoma gonilna sila pri razvoju psiholoških terapij v javnem zdravstvu ter pri izvajanju izobraževanja in usposabljanja v teh terapijah. Tudi ve?ina psiholoških terapevtov je klini?nih psihologov, vendar delež medicinskih sester, socialnih delavcev in delovnih terapevtov med njimi raste.

V katerih primerih so psihološki na?ini zdravljenja najbolj ustrezni?

Psihološki na?ini zdravljenja imajo številne možnosti uporabe. Najpogosteje se uporabljajo pri zdravljenju duševnih motenj in obvladovanju vedenjskih motenj, ki so lahko posledica težav z u?enjem, razli?nih nevroloških težav ali pa imajo druge psihološke vzroke. Poleg tega se psihološki na?ini zdravljenja vse bolj uveljavljajo kot dodatna terapija pri zdravljenju telesnih obolenj, denimo pri boleznih srca in ožilja ali pa pri obvladovanju kroni?nih bole?in. Psihološke metode so tudi izjemno pomemben del zdravstvene preventive in ozaveš?anja o zdravem na?inu življenja.  

Kot poudarjate, bi moral vsak sodoben sistem javnega zdravstva vklju?evati psihološke metode zdravljenja?

Vsekakor, saj je njihova u?inkovitost pri zdravljenju vrste duševnih in drugih obolenj znanstveno dokazana. Po mojem mnenju je eti?no nesprejemljivo, da se ta u?inkoviti na?in zdravljenja ne ponuja v sklopu javnega zdravstva. ?e je na?in zdravljenja u?inkovit, mora biti dostopen vsem, ne samo tistim, ki si ga lahko privoš?ijo kot samopla?niki. Vemo, da imajo ljudje s kroni?nimi duševnimi motnjami ve? materialnih in psihosocialnih težav, med njimi je ve? brezposelnih, imajo ve? stanovanjskih težav in so na splošno slabše vklju?eni v razli?ne dejavnosti in socialne mreže. Samopla?ništvo zanje v glavnem ni izbira.

?e pa koga ne prepri?a eti?ni argument, obstaja tudi ekonomski razlog za vklju?itev psiholoških terapij v javno zdravstvo. Duševne motnje predstavljajo namre? veliko finan?no breme v vseh sodobnih družbah in to breme je v strmem porastu. Zato moramo iz ekonomskih razlogov v javno zdravstvo vklju?iti vse u?inkovite na?ine zdravljenja duševnih motenj. Kot pravi znani angleški ekonomist Richard Layard, profesor na London School of Economics and Political Science in avtor številnih študij o blagostanju in med drugim odmevne knjige A Good Childhood: Searching for Values in a Competitive Age (Penguin 2009), sta zdravje in sre?a tesno povezana in omogo?ata razvoj ustvarjalnih in uspešnih skupnosti.

Kakšna je u?inkovitost psiholoških na?inov zdravljenja?

Psihološke terapije in predvsem kognitivno-vedenjska so izrazito uspešne pri zdravljenju razli?nih anksioznih in pani?nih motenj, fobij, obsesivno-kompulzivnih motenj in posttravmatskih stresnih motenj. Uspešne so tudi pri depresivnih motnjah, vendar tu uspešnost ni ve?ja kot s farmakološkim zdravljenjem. Zato so pri teh motnjah psihološke terapije še posebej koristne v primerih, ko farmakološko zdravljenje ni uspešno ali sprejemljivo in kadar postane depresivna motnja kroni?na ali ponavljajo?a se.

Prav tako so psihološke terapije uspešne pri motnjah v prehranjevanju, zlasti bulimiji. Pogosto so pomemben dodatek pri farmakološkem zdravljenju bipolarne motnje in shizofrenije, vendar moram poudariti, da pri teh dveh motnjah ne morejo nadomestiti farmakološkega zdravljenja. Razli?ne psihološke terapije se uporabljajo pri osebnostnih motnjah, kjer farmakološko zdravljenje dolgoro?no ni ustrezno, vendar pa tudi psihološko zdravljenje pri teh motnjah še ni dovolj razvito. Izjema je vrsta kognitivno-vedenjske terapije, tako imenovana dialekti?no-vedenjska terapija, ki je zelo uspešna pri obvladovanju samopoškodovanja.

Uspešnost psiholoških terapij je v Veliki Britaniji priznana tudi v uradnih navodilih za zdravljenje razli?nih bolezni in motenj. Že v devetdesetih letih je takratna britanska vlada ustanovila neodvisno organizacijo, ki se imenuje National Institute for Clinical Excellence ali na kratko NICE, katere naloga je izdelati navodila za zdravljenje razli?nih bolezni, tudi duševnih. Tako imamo zdaj navodila NICE za ve?ino duševnih motenj in ta vedno vklju?ujejo psihološke na?ine zdravljenja, predvsem kognitivno-vedenjsko terapijo. Navodila NICE so v Veliki Britaniji zelo pomembna, saj jih v javnem zdravstvu moramo upoštevati. 

Kako reševati problem vse ve?jega povpraševanja po psiholoških terapijah?

Dr Meta Shawe Taylor, foto: Mojca Vizjak Pavši?

Kar zadeva same kandidate za psihoterapevtsko usposabljanje, pa menim, da ni niti potrebno niti uresni?ljivo s finan?nega vidika, da bi bili vsi specialisti klini?ne psihologije, saj se lahko tudi zdravstveni, socialni in izobraževalni delavci razli?nih strok usposobijo za psihološke terapevte.

Sama sem na primer zaposlena v angleškem javnem zdravstvu, v okviru katerega delam v duševnozdravstveni organizaciji, odgovorni za obmo?je z 1,3 milijona prebivalci. Kot v vseh podobnih organizacijah so tudi pri nas potrebe po psiholoških terapijah, predvsem po kognitivno-vedenjski, veliko ve?je od možnosti. Da bi pove?ali njihov obseg, smo izdelali interni program za multidisciplinarno kognitivno-vedenjsko usposabljanje. Seveda ne pri?akujemo, da bodo imeli terapevti, ki gredo skozi naš program, enako raven kognitivno-vedenjskih kompetenc kot klini?ni psihologi. Za takšno usposobljenost je namre? potrebna specializacija iz klini?ne psihologije, vendar pa ta nivo terapevtskih kompetenc ni potreben pri vsaki terapiji. Pri nas smo razdelili izobraževanje iz kognitivno-vedenjske terapije na pet ravni, ki zahtevajo obvladovanje petih stopenj terapevtskih kompetenc. V okviru našega programa omogo?amo usposabljanje na prvih treh in delno na ?etrti. Za višje ravni je potrebno usposabljanje na daljših te?ajih, ki jih ponujajo univerze. S tem sistemom nam je brez dvoma uspelo izboljšati dostop do kognitivno-vedenjske terapije na našem obmo?ju. 

Katere so po vašem mnenju šibke to?ke tega na?ina obravnave in kje vidite nevarnosti, ki se jih je treba izogibati?

Zagotoviti je treba, da nih?e ne dela zunaj svojih kompetenc. Psihološke terapije so lahko razmeroma enostavne, lahko pa so tudi zelo zapletene in zahtevne. Supervizija ima pri tem izjemno pomembno vlogo, ne samo pri reševanju zapletenih zadev v terapiji, ampak tudi pri zagotavljanju ustrezne usposobljenosti za dolo?eno terapevtsko delo.

Kako reševati problem nadzora nad izvajalci oziroma ponudniki psiholoških terapij, še posebej v državah, med katere sodi tudi Slovenija, kjer podro?je psihološke in psihoterapevtske dejavnosti ni zakonsko urejeno? Kako je nadzor kakovosti psiholoških terapij urejen v Veliki Britaniji?

Na to vprašanje ste delno že sami odgovorili. Uporabniki morajo biti zaš?iteni z ustrezno zakonsko ureditvijo. Zakon mora definirati in regulirati registracijo za razli?ne poklicne skupine znotraj psiholoških terapij. V Veliki Britaniji so pred kratkim uveljavili zakon, ki kar dobro ureja psihoterapevtske poklice in s tem ustrezno varuje uporabnike javnega zdravstva. Teoreti?no š?iti tudi samopla?nike, vendar samo, ?e zakon poznajo in se zavedajo, kaj lahko pri?akujejo od svojega terapevta.

Seveda sta zakonska in poklicna ureditev samo potreben, ne pa tudi zadosten pogoj za kakovost psiholoških in psihoterapevtskih storitev. Vsaka zdravstvena organizacija, ki ponuja take storitve, bodisi majhna ali velika, mora imeti dobro izdelano mrežo terapevtskih supervizorjev in dobro izdelan sistem stalnega izobraževanja. Poleg tega je treba zbirati podatke o uspešnosti psihološkega zdravljenja in zadovoljstvu uporabnikov teh storitev. To je dober na?in za odkrivanje šibkih to?k v sistemu ponudbe in za nadaljnji razvoj tega sistema.

Dr. Mojca Vizjak Pavši?

Izvirna novica: Delo , 07.04.2011
?lanek je last medija Delo.si