Dr. Saška Roškar, psihologinja in raziskovalka

Dr. Saška Roškar, psihologinja in raziskovalka na Inštitutu za varovanje zdravja, se že ve? kot desetletje ukvarja s temo, ki je še vedno po malem tabu – s samomorom. Sodelovala je v številnih doma?ih in mednarodnih raziskovalnih projektih pa tudi pri pripravi in izvedbi preventivnih programov s tega podro?ja. Na zadnjem svetovnem kongresu suicidologov v Oslu je s sodelavci predstavila izsledke raziskave, ki je pokazala, da mediji niso gluhi za opozorila stroke, ?e so ta utemeljena in primerno predstavljena. Poro?anje o samomoru se je namre? v zadnjem ?asu bistveno izboljšalo.

Leta 2012 je samomor v Sloveniji naredilo 443 moških in 363 žensk, kar je veliko, a vseeno bistveno manj kot leta 2000, ko je samomor storilo kar 588 moških in 433 žensk. Toda samomorilni koli?nik se je v zadnjih treh letih znova nekoliko pove?al. Kako si to razlagate?

Koli?nik samomora se je v desetih letih zelo zmanjšal – z 29,7 leta 2000 na 20,3 leta 2010. To je spodbudno. V zadnjih treh letih se je sicer rahlo povišal, na 21,4, a ne za toliko, da bi lahko trdili, da spet naraš?a; ostaja stabilen. Skrbi pa nas lahko, da se je od za?etka krize pove?ala stopnja samomorilnosti med moškimi, blago, a vendarle. Nekaj deset smrti ve? na leto naštejemo med njimi.

Ali kriza moške bolj prizadene? Se težje soo?ajo s stiskami?

Težko postrežem z enozna?no razlago. Vpliva ve? stvari. Moški se morda težje soo?ajo z izgubo delovnega mesta, težje poiš?ejo pomo? in se prej zate?ejo k neprimernim blažilom stiske, na primer alkoholu. A kot re?eno, trendi so za zdaj stabilni. Analiza, ki smo jo opravili za ?as od leta 1997 do leta 2010, je pokazala, da je samomorilni koli?nik upadel v vseh starostnih skupinah in pri obeh spolih, razen med starimi od 10 do 19 let. Tu nismo zaznali pozitivnega premika.

Kako si to razlagate? Smo na mlade pri preventivi pozabili ali je ta pri tej starostni skupini preprosto neu?inkovita?

To je zelo zahtevno vprašanje. Naj poudarim, da so podobne trende opazili tudi v drugih državah z visokim koli?nikom samomora: v Litvi, Estoniji in drugih vzhodnoevropskih državah. O?itno gre torej za globalni fenomen. Ko razmišljamo o tem, zakaj se koli?nik samomora ni zmanjšal v skupini mladoletnikov, se je vsekakor treba vprašati, ali smo za to skupino naredili dovolj v preventivnem smislu. Po moje bi lahko storili ve?. Upoštevati je treba tudi specifike samomora pri mladoletnikih, na primer impulzivnost in posnemanje. Zgodi se namre?, tudi pri nas, da samomoru mladoletnika sledijo samomori vrstnikov.

Kaj bi torej veljalo storiti? In kdo so tisti, ki bi morali ukrepati?

Mislim, da bi najprej morali obstoje?e preventivne programe bolje evalvirati. Se pravi, pogledati bi morali, kateri med njimi dajejo najboljše rezultate, in te nato dejavno uvajati v prakso po vsej Sloveniji. Eden takih preverjeno u?inkovitih programov je program krepitve duševnega zdravja To sem jaz, ki so ga razvili v celjski enoti Nacionalnega inštituta za javno zdravje in poteka po spletu. Mladostniki se obra?ajo na strokovnjake ali pa se o težavah pogovarjajo na forumih z vrstniki. V šolah se izvaja pod imenom Deset korakov do boljše samopodobe. Zagotovo bi se ga spla?alo diseminirati. Drugo, kar bi bilo nujno, je, da se vsi, ki delajo na tem podro?ju – NIVZIJZ, zdravstveni domovi, psihiatri?ne bolnišnice in še kdo – povežejo in se medsebojno informirajo o dobrih praksah. A s sodelovanjem imamo v Sloveniji še vedno težave.

Pri prepoznavanju depresije in drugih psihi?nih težav, ki lahko vodijo v samomor, je, kot poudarja stroka, zelo pomembna vloga družinskih zdravnikov. Tu se je po zaslugi pokojnega dr. Andreja Maruši?a in drugih strokovnjakov precej spremenilo na bolje. Kako vi ocenjujete njihovo vlogo?

Tu je prišlo do velikega premika na bolje. Splošni zdravniki imajo kompetence za delo na tem podro?ju, samomorilno ogrožene ljudi znajo prepoznati in jim u?inkovito pomagati. Težava je v tem, da so med regijami velike razlike. Tam, kjer so se izvajali izobraževalni programi za prepoznavanje ogroženih, jim gre to dobro od rok, na primer na Celjskem ali Koroškem, v nekaterih delih Slovenije, kjer ti programi niso zaživeli, pa imajo s tem ve? težav. Zdravniki nam sami povedo, da se ne po?utijo dovolj usposobljeni za delo z ogroženimi ljudmi. Mislim, da bi morali to urediti sistemsko, morda na ravni dodiplomskega ali podiplomskega izobraževanja, ne pa zgolj prek posameznih projektov.

Kriza, kot pravite, ni povzro?ila bistvenega naraš?anja koli?nika samomora. Toda ali ni tako, da v?asih kriza u?inkuje z zamudo? Ljudje v Bosni in na Hrvaškem so denimo množi?no zbolevali za rakom, depresijo in drugimi boleznimi po tistem, ko se je vojna že kon?ala. Ali nas ?aka kaj podobnega tudi, kar zadeva samomorilnost?

Tu bi najprej rada opozorila, da je treba lo?iti med dvema problemoma. Eno je pove?anje števila samomorov, drugo je pove?anje duševnih stisk zaradi krize. Glede slednjega ni dvoma: število obravnav zaradi duševnih stisk se je med krizo pomembno pove?alo. Kaj bo s samomorom, ne želim špekulirati, a dejstvo je, da po teoriji do pove?evanja samomorov ne pride v ?asu kriznih stanj, ko je kohezija med ljudmi ve?ja, temve? ob njihovem izteku, ko postane jasno, da kriza ni prizadela vseh enako.

Ali gre torej po analogiji pri?akovati, da se bodo posledice naravne nesre?e, ki je te dni udarila velik del Slovenije, v vseh svojih razsežnostih šele pokazale? Zdaj se skoraj zdi, da je nesre?a ljudi združila. Po televiziji smo videli veliko optimisti?no razpoloženih ljudi.

Solidarnost vsekakor pozitivno deluje na ljudi. Vendar pa je treba vedeti, da so zdaj še v stanju šoka. Ko se bojuješ za preživetje, ni ?asa za razmišljanje in obžalovanje. S tem se bodo ljudje soo?ili kasneje. Najhuje bo tistim, ki bodo spoznali, da so najve? izgubili. Takrat se lahko za?nejo duševne stiske. Solidarna pomo? bi torej morala trajati.

Ve? kot 50 raziskav po svetu je pokazalo, da lahko neprimerno poro?anje o samomorih vpliva na samomorilno vedenje. V tednu po senzacionalisti?nem poro?anju o samomorih javnih oseb ali o »zanimivih« metodah in lokacijah namre? pogosto pride do posnemovalnega vedenja….

Da, zato je v mnogih novinarskih kodeksih, tudi slovenskem, zapisano, da novinarji praviloma ne poro?ajo o lokacijah in metodah samomora. Tu naj poudarim, da smo z novinarji zelo uspešno sodelovali pri prenovi kodeksa in pripravi smernic za poro?anje o samomoru.

Raziskava, ki ste jo predstavili na lanskem svetovnem kongresu suicidologov v Oslu, je pokazala, da se je poro?anje slovenskih medijev o samomoru izboljšalo.

Da, raziskava nas je pozitivno presenetila. Preverjali smo, ali in koliko se je v tiskanih medijih spremenilo poro?anje o samomoru v letu pred izdajo smernic za poro?anje o samomoru jeseni 2011 in v letu po izdaji. Pokazalo se je, da je upadlo število prispevkov, v katerih so novinarji poro?ali o konkretnih primerih samomorov, prav tako število ?lankov, ki so v naslovu vsebovali besedo samomor. Zmanjšalo se je tudi število senzacionalisti?no napisanih prispevkov. Pove?alo pa se je število prispevkov z informacijami o vzrokih samomorov in o tem, kje ljudje lahko poiš?ejo konkretno pomo?. Negativno nas je presenetilo edino to, da se je uporaba neprimernega slikovnega gradiva, kot so fotografije zank za obešanje, krajev samomora in podobno, kar pove?uje stiske svojcev in slabo vpliva na ljudi v stiski, pove?ala tudi v kvalitetnih medijih, ki sicer izkazujejo ve?jo mero eti?nosti kot rumeni. Domnevamo, da so upoštevanje priporo?il kompenzirali z objavo neprimernih fotografij. To so nam nekateri novinarji na delavnicah tudi napovedali, ?eš, uredniki se ne bodo pustili prepri?ati.

V literaturi je mogo?e najti vrsto študij, ki športne dogodke povezujejo s tveganjem za samomorilno vedenje. Pogovarjava se pred za?etkom olimpijskih iger. Lahko torej na slovenski koli?nik samomora vplivajo tudi olimpijske igre?

Strokovnjaki so že pred ?asom ugotovili, da se koli?nik pove?a ali zmanjša glede na izide pomembnih športnih dogodkov. V Angliji je denimo znanih kar nekaj primerov, ko je izpad lokalnega nogometnega kluba iz lige pove?al stopnjo samomorilnosti med lokalnimi prebivalci, zlasti moškimi. Pripadnost klubu je bila tako pomembna za njihovo identiteto, da se z izgubo preprosto niso mogli sprijazniti. Podobne izsledke so tuji raziskovalci potrdili tudi na nacionalni ravni. Kar zadeva Slovenijo, lahko za zdaj re?em le tole: ?e bodo naši športniki na olimpijskih igrah zmagovali, zlasti v ekipnih športih, bo to za naše duševno zdravje in naše frustracije samo dobro. Vsaj enkrat bomo premagali velike in se kot narod po?utili povezane..

Revš?ina sodi med ogrožajo?e dejavnike, kar zadeva samomor in depresijo. Toda tudi v bogatih družbah je duševno zdravje vse bolj ogroženo. V ZDA se denimo skokovito pove?uje poraba antidepresivov. Kako to pojasnjujete?

Revš?ina je samo eden od dejavnikov za duševne stiske in samomorilno vedenje. Zelo pomemben je subjektivni vidik, se pravi, koliko si zadovoljen s tem, kar imaš. Lahko imaš zelo malo denarja, pa si zadovoljen, ker imaš zdrave otroke, dobro ženo… Zavedaš se svojih omejitev in poskušaš s tem ?im bolje živeti. Lahko pa imaš veliko denarja, toda sistem te sili, da se nenehno dokazuješ, da napreduješ po statusnih in drugih lestvicah, zato živiš v stresu in strahu. Kar zadeva ZDA, je seveda možno tudi to, da antidepresive predpisujejo prehitro. .

Po teoriji do pove?evanja števila samomorov ne pride v ?asu kriznih stanj, temve? ob njihovem izteku. Ko postane jasno, da kriza ni prizadela vseh enako..

Vir / Avtor:  Ranka Ivelja 

Izvirna novica: Dnevnik , 21.2.2014

?lanek je last medija Dnevnik.si in avtorice