Društvo DAM na mednarodni konferenci

Letošnje leto je Društvo DAM sodelovalo na pomembni mednarodni konferenci z naslovom Kvaliteta primarnega zdravstva: perspektiva pacientov. Številni organizatorji, med drugimi Oddelek za družinsko medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru, WONCA Europe, Forum za primarno zdravstveno oskrbo, Inštitut za varovanje zdravja Slovenije, idr. so konferenco zasnovali za predstavnike sektorja primarnega zdravstva držav srednje in vzhodne Evrope.

Poleg kratke predstavitve dejavnosti našega Društva v uvodu, so udeleženci delavnice lahko slišali tudi predavanje v angleš?ini, ki je spodaj objavljeno v slovenskem prevodu. (Kliknite na "preberite ve?" za celotno besedilo)

Katerokoli situacijo v zdravstvenem sistemu je najlažje predstaviti s pomo?jo primerov. Dovolite mi torej, da za?nem s preprosto zgodbo.

Predstavljajte si, da ste stari 21 let. Ravnokar vstopate v svet odgovornosti, odraslosti, razmišljate o prihodnosti. Ta prihodnost je polna lepih obetov, odprta je kot nepopisan zvezek, na pladnju ponuja vse možnosti, vi se morate samo odlo?iti in eno izbrati.

Lepega dne za?utite, da vas v vsem tem prijetnem pri?akovanju za?ne nekoliko stiskati v prsih. ?udno, plitko dihate, srce vam za?ne razbijati. Nekakšen strah vas pograbi, misli se vam zavrtijo kot vrtiljak in dotol?e vas misel: "Kaj pa, ?e ne bo vse v redu?" Za?nete se tresti in oblije vas slabost, spotite se in hitro ste?ete na straniš?e. Kaj je to? ?esa ste se tako prestrašili, od kod se je prikazal ta nenadni, nerazumljivi strah?
Zdi se vam, da se vam najbrž meša. Mo?an strah odide, nadomesti pa ga nekakšna zaskrbljenost, ki kar traja in traja. Postanete potrti. Nenadoma ni? ni ve? tako, kot bi moralo biti. Prva stvar, na katero logi?no pomislite je: "Moram k zdravniku."

In se znajdete v ?akalnici. Prepri?ani ste, da je nekaj narobe, samo še sanja se vam ne, kako to razložiti. Prijazna družinska zdravnica, ki vas pozna že od osnovne šole, vas vpraša kaj je narobe. Po pravici odgovorite: "Ne vem, potim se. Na trenutke moja prebava podivja, za?nem se tresti in slabo mi je."
Zdravnica vpraša, ?e vas kaj boli. Ko bolje pomislite, vas res nekaj boli. V prsih ?utite napetost, bolijo vas mišice, želodec …
Vpraša vas, ali ste zaskrbljeni, prestrašeni. "Seveda se sekiram", poveste, ker ste seveda zelo zaskrbljeni. Zdravnica napiše napotnico za specialista. Greste na pregled za š?itnico, prebavila, srce …. Toda z vami je navidezno vse v redu!
Svoje izvide odnesete nazaj k svoji zdravnici. Ta potrdi, da so izvidi v redu in vas odslovi. Ker je z vami vse v redu, greste lahko domov.  Toda niste zadovoljni. Vaš problem še zdale? ni rešen. Kako je mogo?e, da z vami ni ni? narobe, ?e pa je vse narobe?

Seveda, takrat še ne veste, da dejansko doživljate napade panike. Le kako bi lahko? Saj še niste slišali za kaj takega, poleg tega – kako bi se to lahko zgodilo vam, veselim, son?nim ljudem?
Toda vaša zdravnica bi morala posumiti! ?e je telesno vse v najlepšem redu, so vzroki vaših težav verjetno psihi?ne narave.

Za mnoge ljudi, ki niso blagoslovljeni z ozaveš?enim splošnim zdravnikom, se stvari tukaj lahko kar kon?ajo. Šele ?ez ?as, ko se jim stanje poslabša morda dojamejo, da morajo na pregled k psihiatru in se sami naro?ijo. Nekateri se tudi sami informirajo, napravijo „ra?unico” in ugotovijo, da imajo pani?ne napade. Sami si postavijo diagnozo.
Mislite, da se to ne dogaja pogosto? Na našem forumu ima veliko ljudi podobne izkušnje, saj so do ugotovitve, kaj je „narobe” z njimi, prišli kar sami.

Morda se boste vprašali, zakaj pa oseba pri zdravniku ne pove, kako zelo jo je strah? Odgovor leži morda v dejstvu, da ve?ina ljudi sploh ne ve, da je tudi strah lahko simptom. Menijo, da je z njimi nekaj fizi?no narobe in da bo strah izginil, ko najdejo vzrok svojih težav.
Ta napaka v komunikaciji med pacientom in splošnim zdravnikom je izredno pogosta. Pacient z anksioznimi motnjami ali depresijo si na za?etku morda težko prizna, da ima težave, ki so psihi?ne narave. Zato je pomembno, da v primerih, ko izvidi ne kažejo na kakršnokoli fizi?no bolezen, zdravnik posumi tudi na možnost psihi?nih vzrokov za težave. Njegova dolžnost je, da to tudi omeni pacientu. Nekatere ljudi lahko to zelo šokira in celo užali, vendar pa je klju?no, da jim zdravnik vsaj na kratko razloži, kaj je s tem mislil. Pojasniti mora tipi?ne simptome in pacienta potolažiti, da so te težave ozdravljive in zelo pogoste. Zaželjeno je, da ga usmeri naprej in ?e pacient to želi, da se z njim pogovori.

Splošnim zdravnikom obi?ajno vedno primanjkuje ?asa za paciente. ?e se le da, jih odpravijo z receptom in lepo besedo. Vendar to ni edini razlog, da pacientu ne morejo povedati in razložiti ni?esar o njihovem stanju. V?asih morda ne znajo razložiti.
Brez zdravnikove razlage so pacienti popolnoma prepuš?eni sami sebi in njihovo izboljšanje je odvisno od individualne želje po u?enju o lastni motnji. Osebe, ki ne znajo tujih jezikov, pa naletijo še na dodatno težavo –  na pomanjkanje informacij, priro?nikov in knjig na to temo v slovenskem jeziku. Veliko ljudi, ki se obrne na naš forum, je obiskalo že številne zdravnike in celo psihiatre, preden so jim postavili diagnozo. Pri nekaterih je to trajalo leta. Takšno stanje v slovenskem zdravstvu pove?uje ?akalne vrste in škodi posameznikom, ki bi jim zgodnje prepoznavanje motnje lahko bistveno pomagalo pri zdravljenju.

Naslednja težava, na katero naletita tako zdravnik, kot pacient, je: kam naprej? Usposobljen zdravnik lahko ustrezno prepozna duševno motnjo, lahko tudi predpiše ustrezna zdravila, toda splošni zdravnik ni usposobljen za nudenje psihoterapevtske pomo?i takim posameznikom. Kam naj jih usmeri?
Ve?ina zdravnikov priporo?a pacientom, naj se naro?ijo pri psihiatru. Predstavljajte si, kako to izgleda. Ljudem se še sanja ne, kako obisk pri psihiatru izgleda, zaradi stigme se tega zelo bojijo, se sramujejo in ne vedo, pri komu naj se naro?ijo. Obi?ajno takrat zatavajo na naš forum, kjer zaskrbljeno sprašujejo "Ali kdo ve, kje je kak dober psihiater v okolici Maribora?" Zakaj niso tega podatka dobili že pri zdravniku? Zakaj v zdravstvenem domu ni ustreznega seznama, na katerem bi si lahko pogledali, kateri psihiatri delujejo v njihovi okolici, s ?im se ukvarjajo in zraven najdejo telefonsko številko, ki jo lahko pokli?ejo? Naše društvo je oblikovalo odprt seznam psihiatri?nih delavcev in ustanov v Sloveniji in je objavljen na našem portalu. Zakaj ga zdravniki ne poznajo in uporabljajo?

Naslednjo težavo predstavlja ravno povezovanje z razli?nimi nevladnimi organizacijami, ki lahko nudijo pomo? posameznikom z motnjami v duševnem zdravju. Zdravniki v veliki ve?ini primerov ne vedo zanje in jih posameznikom ne priporo?ajo. Uporabniki na nas naletijo po naklju?ju, na internetu. Uporabniki bi nas veliko hitreje našli, ?e bi na naše društvo opozoril njihov zdravnik, ki bi jih napotil na naš naslov.

Velika težava, ki jo vidimo v primarnem zdravstvu je absolutno pomanjkanje nadzora in dolgotrajnejše pomo?i v primerih pacientov s težjimi simptomi depresije in anksioznih motenj kot so denimo samomorilne misli ali agorafobija.
Ko pacient stopi iz ordinacije, je pozabljen od vseh in popolnoma odvisen od samega sebe. Ponekod splošni zdravniki sodelujejo s posebnimi patronažnimi službami, ki spremljajo osebo s hujšimi težavami tudi na domu, da se pacienti ne znajdejo kar naenkrat ?isto sami in pozabljeni od sistema. Pri nas resni?no primanjkuje posebna služba, ki bi jo sestavljali usposobljeni zdravstveni delavci, izurjeni za pomo? v primerih depresivnih ali anksioznih ljudi s hujšimi simptomi. Posameznik, ki ima agorafobijo in ne more iz hiše bi nujno potreboval oskrbo na domu, nekoga, ki bi ga tu in tam obiskal in se prepri?al, ?e slu?ajno potrebuje pomo?. Lahko bi šel recimo z njim v trgovino ali vsaj do poštnega predala pogledat za pošto. Na te ljudi se najve?krat pozabi. Ko stopijo iz ordinacije, za zdravnika njihov problem izgine.

Seveda temu ni vedno tako! So tudi zdravniki, ki so izobraženi, dobri v tem, kar po?nejo in uspešni pri zdravljenju svojih pacientov. Izkušnje naših uporabnikov so zelo razli?ne. Tudi ko govorimo o postavljanju diagnoze, poudarjam, da mislim predvsem na depresijo in anksiozne motnje, ki so najpogostejše duševne motnje.  Zavedam se, da je za postavitev to?ne diagnoze katerekoli duševne bolezni potreben ustrezno usposobljen strokovnjak za duševno zdravje. Tudi pri depresiji in anksioznih motnjah je v?asih težko postaviti to?no diagnozo, posebej ?e je osebo strah ali se sramuje priznati vse svoje simptome – takrat je pomembno, da dobi še drugo mnenje in to ?imprej, da lahko pri?ne s procesom zdravljenja.

Za u?inkovitejše delovanje primarnega zdravstva v primeru anksioznih motenj in depresije torej potrebujemo splošne zdravnike, ki so izobraženi in pou?eni o sodobnih dognjanjih glede teh motenj, na?inih zdravljenja in zdravilih. Poleg tega pa morajo biti pripravljeni pacienta potolažiti in mu razložiti kaj se z njim dogaja. Ker so pacienti velikokrat zelo izgubljeni in prestrašeni, jih morajo znati obrniti na pravi naslov – priporo?iti psihiatra ali drugega strokovnjaka s podro?ja duševnega zdravja in jih usmeriti k neprofitnim organizacijam in društvom, ki jim lahko pomagajo.
Da bi sistem dolgoro?no dobro skrbel za paciente, jih ne sme prepustiti lastni usodi, ko stopijo iz ordinacije. Zdravniki bi morali tesneje sodelovati s patronažno službo, ki bi bila usposobljena tudi za pomo? osebam z duševnimi motnjami in bi pacienta dolgoro?no spremljala pri njegovem stanju in mu pomagala k napredku. Tako bi prepre?ili, da se ljudje znajdejo prepuš?eni sami sebi in pozabljeni od zdravstvenega sistema.

DAM Society, Society for Individuals Suffering from Depression and Anxiety Disorders
Primary Health Care and Mental Health

Dam Society has always been one of the loudest home promoters of a better informed, aware and sensible general public and health care providers. Ever since the formation of our society, we have been noticing a severe lack of knowledge and expertise in primary health care practitioners in the field of the most common mental health problems – depression and anxiety disorders. We therefore demand for primary doctors who are well acquainted with these particular disorders in order to offer their patients a quick, correct diagnosis and appropriate treatment, choosing the most suitable medications, since these disorders still often go unrecognized and untreated at the primary health care level. Many primary health care practitioners are unable to offer patients any sort of explanations or additional information concerning their condition and on top of this they are not adequately acquainted with the different sources they can send their patients to (like societies, non-governmental organizations or even experts in the psychiatric field). Also we call for a better cooperation between primary health care practitioners and the home care nursing services which would assure adequate repetitive control over the patients with more severe symptoms or even suicidal thoughts. To obtain this we would also need properly educated home care nursing providers.

 Tekst: Emanuela Mala?i? Kladnik

Ilustracije: Martina Jeluši?