Duše ni mogo?e posneti

Na stotine milijonov duševno bolnih – Dodatne težave tudi zaradi predsodkov – Kje so meje med zdravjem in boleznijo?

»Dunaj je mesto sanj, pa ne le zaradi glasbe. Tu sta delovala tudi Sigmund Freud, ki je del zelo pomemben zgodovine psihiatrije, in nobelovec Konrad Lorenz, ?igar prispevek na podroèju mentalnega zdravja je prav tako velik,« je dejal prof. dr. Graham W. Mellsop, direktor South Auckland Clinical School in eden od 1500 psihiatrov, ki so se udeležili nedavnega kongresa Svetovnega združenja psihiatrov na Dunaju.


Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije so duševne bolezni velik problem našega ?asa. Na seznamu obolenj z najhujšimi družbenimi posledicami najdemo med prvimi desetimi kar štiri duševna. Na svetu je 450 milijonov ljudi, ki imajo to ali ono obliko duševne ali nevrološke bolezni, smo izvedeli od prof. Ahmeda Okaše iz Egipta, predsednika združenja psihiatrov (WPA so ustanovili leta 1961 in ga sestavlja 123 društev iz 96 držav ter sedem h?erinskih združenj). Samo za depresijo trpi 121 milijonov ljudi, epileptikov je 50 milijonov, shizofrenikov pa 24 milijonov. Od 10 do 20 milijonov ljudi poskuša vsako leto storiti samomor, milijonu uspe. Hkrati si zaradi sodobne medicine skoraj 60 odstotkov bolnikov opomore od depresije, 70 odstotkov epileptikov lahko živi brez omejitev in pri 80 odstotkih shizofrenikov je mogo?e prepre?iti ponavljanje napadov.

Premalo specialistov
Na svetu je premalo psihiatrov. Skupina slovenskih psihiatrinj, ki smo jih sre?ali na kongresu, nam je potrdila, da jih primanjkuje tudi v Sloveniji. Po podatkih, ki jih je predstavil prof. Okaša, le tretjina vseh držav nameni ve? kot odstotek zdravstvenega prora?una za zdravljenje duševnih bolezni. V državah, kjer živi skupaj 71 odstotkov svetovnega prebivalstva, imajo manj kot enega psihiatra na 100.000 prebivalcev. Delno so za to krivi ukoreninjeni predsodki o duševnih boleznih in stigma, ki spremlja ljudi, potrebne psihiatrove pomo?i. Predsodki so razli?ni – od tistih, da so duševni bolniki nevarni, do tistih, da nekatera obolenja ne potrebujejo zdravljenja (»Kakšna depresija! Spametuj se!«). Prav zato ljudje ne poiš?ejo strokovne pomo?i pravo?asno, kar ima lahko posledice za razvoj bolezni. »Mnoge raziskave so pokazale, da pri številnih boleznih pravo?asna terapija ne prinese le boljše prognoze, temve? lahko prepre?i tudi kroni?nost in ponavljanje,« pravi prof. Okaša. »?eprav so duševne bolezni zaradi izgubljenih let življenja in dela na splošno veliko družbeno breme, jih ljudje še vedno ne razumejo najbolje,« meni prof. Mellsop in doda: »Za psihiatre ni izziv zgolj iskanje novih metod zdravljenja, ampak prav tako pove?evanje u?inkovitosti storitev.«

Z opisom do spoznanja
»Depresij ali psihoz – z drugimi besedami 'duš', ki so nagnjene k temu, da se poškodujejo ali so že poškodovane – se ne da odkriti z rentgensko sliko ali s krvno preiskavo,« pojasni razliko med psihiatrijo in drugimi vejami medicine prof. dr. Wolfgang Fleischhacker, vodja oddelka za biološko psihiatrijo na univerzitetni kliniki v Innsbrucku, predsednik avstrijskega društva za psihiatrijo in psihoterapijo ter predsedujo?i organizacijskemu odboru dunajskega kongresa. ?eprav je bil pri bioloških dejavnikih v zadnjih letih dosežen viden napredek na dolo?enih podro?jih (na primer diagnoza alzheimerjeve bolezni z magnetno-resonan?no spektroskopijo), je ugotavljanje velikega dela duševnih bolezni še vedno deskriptivno. »Diagnostika je zelo zapletena, pri tem moramo uporabljati tudi ugotovitve drugih znanosti, njeno natan?nost pa je treba pogosto preizkušati,« trdi Fleischhacker.

»Vrsta sodobnih terapevtskih metod se je izkazala za u?inkovito pri boleznih, ki so danes razvrš?ene v povsem druga?ne kategorije,« opisuje problem klasifikacije duševnih bolezni prof. Norman Sartorius z ženevske univerze. »Morda moramo razmisliti in bolezni v prihodnosti razporediti v skupine po terapijah, s katerimi jih zdravimo, in ne po drugih merilih.« Sartorius še meni, da bi morala psihiatrija v svoje diagnosti?ne in klasifikacijske sisteme aktivneje vklju?iti ne samo strokovnjake njej sorodnih disciplin (psihologijo, socialno delo, nego bolnika in podobno), marve? tudi bolnike, njihove družinske ?lane in združenja. »Doslej smo v psihiatriji premalo uporabljali ugotovitve, do katerih so se dokopali bolniki in njihovi doma?i,« prizna Sartorius.

Brez natan?ne definicije
»Vrsta sodobnih terapevtskih metod se je izkazala za u?inkovito pri boleznih, ki so danes razvrš?ene v povsem druga?ne kategorije,« opisuje problem klasifikacije duševnih bolezni prof. Norman Sartorius z ženevske univerze. »Morda moramo razmisliti in bolezni v prihodnosti razporediti v skupine po terapijah, s katerimi jih zdravimo, in ne po drugih merilih.« Sartorius še meni, da bi morala psihiatrija v svoje diagnosti?ne in klasifikacijske sisteme aktivneje vklju?iti ne samo strokovnjake njej sorodnih disciplin (psihologijo, socialno delo, nego bolnika in podobno), marve? tudi bolnike, njihove družinske ?lane in združenja. »Doslej smo v psihiatriji premalo uporabljali ugotovitve, do katerih so se dokopali bolniki in njihovi doma?i,« prizna Sartorius.

Milan Ili?

Izvirna novica objavljena v  Delu, Sre 16.07.2003
?lanek je last avtorja in Dela