duševne bolezni in stigma: kosanje s posmehom

Zastareli stereotipi in diskriminacija bole?e opominjata na prisotnost stigmatizacije duševnih bolezni
Najbrž ste že kdaj slišali ravnodušno in prosto izre?ene besede – psiho, šizo ali norec. Ali pa ste na televiziji slišali šale o “prismojencih” in likih v prisilnem jopi?u. Morda ste celo zasledili izjave znanih ljudi, ki drugim svetujejo, da bi “potrebovali psihiatra”.
A za tiste, ki trpijo za duševnimi boleznimi ali njihove sorodnike, take besede in pripombe niso zgolj nedolžna zabava, temve? le spodbujajo stigmo glede duševnih bolezni. Stigma je bole?a in ponižujo?a, vendar z njo lahko shajamo in se ji tudi upiramo.


Stigmatiziranje duševne bolezni se pri?ne z nalepko
Stigma je znak sramote ali ne?asti. Vsebuje štiri komponente:

•  Ozna?iti nekoga z nekim stanjem

•  Stereotipizacija oseb s tem stanjem

• Oblikovanje razlikovanja – skupina vzvišenih “nas” in skupina slabših “njih”, kar se odrazi v izgubi statusa v skupnosti

•  Diskriminacija nekoga na podlagi njegove nalepke

Nalepke niso vedno negativne. Tudi diagnoza je v zdravstvu lahko neke vrste nalepka. Kot taka lahko nudi pomiritev, da ima vaše stanje medicinske vzroke in vas usmeri k primernemu zdravljenju.
Nalepke ne sprožajo nujno stigme. Mnoge bolezni so celo široko sprejete, preživeli in zagovorniki pa se udeležujejo prireditev za zbiranje sredstev ali ponosno nosijo trakove ter zapestnice s katerimi izkazujejo svojo podporo. Dober primer tega je denimo rak na dojki. Preživeli niso ve? stigmatizirani, pa? pa slavljeni in ?aš?eni.
Nekatere bolezni pa so še vedno na socialnem robu – izzovejo izogibanje, nor?evanje, nespoštovanje in nezaupanje. Za mnoge ljudi je diagnoza duševne bolezni enakovredna nošenju škrlatnega znamenja, povabilo k preziranju in zavra?anju.

Stigma ohranja napa?no dojemanje duševnih bolezni
Zakaj so duševne bolezni še vedno stigmatizirane? Za za?etek že izraz “duševna bolezen” namiguje na razlikovanje od “fizi?ne” bolezni, ?eprav sta medsebojno zelo tesno povezani. študije nevroloških posnetkov celo kažejo na fizi?ne spremembe v možganih oseb z duševnimi motnjami, kar namiguje na njihovo biološko osnovo. Nekateri zagovorniki duševnega zdravja predlagajo rabo manj stigmatiziranih terminov, kot so vedenjsko zdravje ali možganske motnje, možganske bolezni.

Nekaterim izraz “duševno” ne pomeni legitimnega medicinskega stanja, temve? nekaj, kar  je odvisno od ?lovekovih dejanj ali izbire. Ljudje vas lahko obtožujejo in mislijo, da je vaše stanje “samo v vaši glavi”. Lahko menijo, da so duševne bolezni znak šibkosti ali lenobe. Da ste “moralna zguba” ali da preprosto niste “iz pravega testa”. Da bi morali enostavno “priti k sebi”.

Nekateri ljudje tudi verjamejo, da ste zaradi duševne bolezni lahko nevarni in nepredvidljivi. Taki ljudje so pogosto pod medijskim vplivom poro?anja o kriminalu, ?eprav statistike ne podpirajo povezave med duševnimi boleznimi in nasiljem. Nekateri tudi verjamejo, da so osebe z duševnimi motnjami manj sposobne, nezmožne dela, da bi morale biti institucionalizirane ali da jim ne bo šlo nikoli na bolje.

Zaradi take stigme so duševne bolezni še vedno tar?e posmeha v splošni kulturi. Negativno prikazovanje oseb z duševnimi motnjami samo podpihuje strah in nezaupanje, hkrati pa utrjuje izkrivljene predstave, ki vodijo v še ve?jo stigmatizacijo.
Nekatere duševne bolezni so bolj stigmatizirane od drugih. Na primer, shizofrenija je veliko bolj stigmatizirana od depresije. Iz nje se vsakodnevno nor?uje in se jo napa?no predstavlja, zato težje vzbuja so?utje. Depresija zbuja nekoliko manj posmeha, morda zaradi silnega oglaševanja antidepresivov, kar je motnjo potegnilo z obrobja in jo napravilo bolj sprejemljivo.

Posledice stigme
Za nekatere osebe z duševnimi boleznimi so posledice stigme lahko uni?ujo?e – v nekaterih primerih celo hujše od same bolezni.
Nekateri ljudje z duševnimi motnjami zaradi strahu pred nalepko sploh ne poiš?ejo pomo?i, ker se bojijo, da se nalepke ne bodo mogli nikoli znebiti. Verjamejo, da bodo naleteli na prezir, ko njihovi doma?i in prijatelji izvedo za njihovo bolezen. Lahko poskušajo skrivati svoje simptome in se ne držijo predpisanega na?ina življenja.
Nekateri ljudje z duševnimi boleznimi postanejo družbeno izolirani, izklju?eni iz svoje skupnosti zaradi sramu in zadrege, ki jo sproža stigma. Stigma tudi vodi v družbeno zadržanost, ko ljudje ne želijo oddajati sob v najem ljudem z duševno boleznijo, jih ne želijo za sosede ali sodelavce in z njimi ne prijateljujejo. Nekateri ljudje z duševnimi boleznimi so bili tudi fizi?no ali verbalno napadeni.

Osebe z duševnimi motnjami se z diskriminacijo sre?ujejo na delovnem mestu, ?eprav je to v ve?ini držav prepovedano z zakonom. Lahko izgubijo službo, so predmet opravljanja sodelavcev, pri napredovanju pa jih spregledajo.
V ve?ini primerov je zdravstveno zavarovanje za zdravljenje duševnih motenj nezadostno in veliko bolj omejeno kakor pri fizi?nih boleznih, kot sta sladkorna bolezen ali visok krvni pritisk.

Znane osebnosti pomagajo rušiti stigmo duševnih bolezni
Vse pa le ni tako ?rno. Danes se stigma glede duševnih bolezni po?asi krha. Deloma je tako zaradi boljšega javnega razumevanja duševnih motenj in v mnogih primerih njihove biološke podlage. Z odkrivanjem vzrokov za duševne bolezni in boljšim zdravljenjem lahko stigma še bolj uplahne.

Mnogo znanih osebnosti spregovori o svojih izkušnjah z duševno boleznijo. Med njimi so Nobelov nagrajenec in ekonomist John Forbes Nash Jr. (shizofrenia); igralke  Patty Duke (bipolarna motnja), Lorraine Bracco (depresija) in Brooke Shields (poporodna depresija); ?asnikarja Jane Pauley (bipolarna motnja) in Mike Wallace (depresija); atleta Terry Bradshaw (depresija) in Muffin Spencer-Devlin (bipolarna motnja); pisatelji Kay Redfield Jamison, Ph.D., (bipolarna motnja), Art Buchwald (depresija) in William Styron (depresija); in javne osebnosti, kot so Tipper Gore (depresija) in Kitty Dukakis (depresija, zloraba drog).

Znane osebe, ki odkrito razpravljajo ali pišejo knjige o svojih izkušnjah z duševnimi motnjami zvišujejo javno zavedanje in pomagajo drugim, da lažje razkrijejo svoje borbe z duševnimi boleznimi.

S stigmo duševnih bolezni lahko shajate in se proti njej tudi borite
?e trpite za duševno boleznijo se lahko sami odlo?ite komu, ?e sploh komu, boste povedali in koliko boste razkrili. Morda ob?utkov glede svoje bolezni ne zmorete deliti z nikomer. V nekaterih primerih pa se lahko bojite najhujšega, naletite pa na so?utje in sprejemanje – ne na posmeh in zavra?anje, ki ste ga pri?akovali. Biti odkrit glede svoje motnje je lahko tvegano, lahko pa tudi pridobite prepotrebno podporo in si z ramen odvalite težak kamen skrivnosti.

Morda se želite aktivno spopadati s stigmo. Lahko skrbite za ozaveš?enost in so?utje le v ožjem družinskem ali prijateljskem krogu, jih prijazno opomnite na škodljive šale in stereotipe. ?e pa se po?utite dovolj udobno pri spopadanju z ve?jimi izzivi in tveganji, lahko svoj namen predstavite širši javnosti.

Kakorkoli se odlo?ite, spodaj so zapisani nekateri na?ini, na katere se lahko spopadamo s stigmo in jo pomagamo zmanjševati:

•  Poiš?ite primerno zdravljenje. Naj vas strah ali pri?akovanje stigmatiziranja ne odvrneta od iskanja pomo?i pri vaši bolezni. Za nekatere ljudi specifi?na diagnoza pomeni veliko olajšanje, saj se znebijo težkega bremena trpljenja v tišini. Ugotovili boste, da niste sami – mnogi drugi se ravno tako spopadajo z istimi težavami in motnjami.

• Obdajte se s podpornimi ljudmi. Stigma lahko vodi v družbeno izolacijo, zato je pomembno ostati v stikih z družinskimi ?lani in prijatelji, ki vas razumejo. Zaradi izolacije se lahko po?utite še slabše.

•  Izrazite svoja pri?akovanja. Morda ljudje ne vedo, kako naj vas podpirajo, ?eprav vam želijo pomagati. Ponudite jim dolo?ene predloge in jih opomnite na rabo primernega jezika.

• Ne ena?ite se s svojo boleznijo. Vi niste bolezen. Namesto “sem bipolaren”, recite raje “imam bipolarno motnjo”. Namesto, da si pravite “sem shizofrenik”, si recite “sem oseba s shizofrenijo”. Ne recite si “sem depresiven”. Raje recite “imam depresijo”.

• Delite svoje lastne izkušnje. Govori ali predstavitve na raznih dogodkih lahko pomagajo drugim, ki se soo?ajo z enakimi izzivi in hkrati izobražujejo javnost o duševnih boleznih. Dokler ne pridobite samozavesti, lahko za?nete na majhnih dogodkih, recimo na sestankih podporne skupine.

•  Spremljajte medije. ?e opazite stigmatizacijske zgodbe, stripe, filme, televizijske oddaje ali celo voš?ilnice, napišite pritožbo, ki prepoznava problem in ponuja rešitev.

•  Priklju?ite se posredniški skupini. Nekatere lokalne in državne skupine imajo programe za spremljanje in popravljanje arhai?nih stereotipov, napa?nih informacij in nespoštljivega prikazovanja oseb z duševnimi boleznimi.

Ne dvomite vase in ne sramujte se zaradi stigme!
V?asih se je težko po?utiti dobro glede sebe v poplavi brez?utnih opazk ali oglaševalskih trikov. Zapomnite si, da imate neko dolo?eno zdravstveno stanje, da niste sami krivi za to in da obstajajo u?inkovite metode zdravljenja. Poskušajte se ne sramovati ali se po?utiti ponižane, ?e se nekdo vede ali nevede nor?uje iz vaše bolezni. Terapija vas lahko nau?i pridobiti samozavest in hkrati polagati manj teže na mnenje drugih o vas.
?e se po?utite dovolj samozavestni, da spregovorite, boste morda lahko pomagali izobraziti druge o bole?ini, ki izvira iz stigmatiziranja duševnih motenj. Stanje se po?asi spreminja.

Prevod: DAMa

Vir: http://www.mayoclinic.com/health/mental-health/MH00076
Izvirni ?lanek: »Mental Illness and stigma: Coping with the ridicule«
Nosilci avtorskih pravic: © 1998-2006 Mayo Foundation for Medical Education and Research. All rights reserved. 1. jun. 2005
Vir slike: www.stigmaconference.nih.gov/