Duševne bolezni: Ljudje še vedno raje stisnejo zobe, kot da bi poiskali pomo?

Zelene pentlje so na dan duševnega zdravja ljudje odklanjali. Duševne bolezni so v Sloveniji še vedno zelo stigmatizirane in tudi zato skoraj tri ?etrtine bolnih oz. tistih, ki so v stiski, raje stisne zobe in pomo?i ne poiš?e.

Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja smo se o duševnih stiskah Slovencev
in na?inih, kako pomagati njim in njihovim svojcem, pogovarjali z Andrejo Štepec, predsednico Sveta uporabnikov pri združenju Šent (slovensko združenje za duševno zdravje) in docentko dr. Vesno Švab, psihiatrinjo v Psihiatri?ni bolnišnici Ormož, ki je bila tudi predstojnica Psihiatri?ne klinike v Ljubljani.

Andreja Štepec med drugim opozarja, da je za porast duševnih bolezni kriv tudi na?in življenja, Švabovo pa skrbi predvsem porast duševnih stisk otrok in mladostnikov – ki pa se jih, opozarja, ne sme reševati zgolj z zdravljenjem z zdravili. Ve? preberite v spodnjem intervjuju.

“Razli?ni dejavniki so. Lahko so to osebne travme, kakšne, za koga drugega, popolnoma nepomembne stvari, dogodki, izgube službe, slaba finan?na situacija. Kako opazimo? Navadno se spremeni zna?aj ljudi. Vidno se spremenijo. Ljudje se nimajo ve? ?esa veseliti, ves ?as so utrujeni, imajo negativne misli … Opazi se. In zato je tudi tako pomembno, da je družba ozaveš?ena, da takoj reagira.” Andreja Štepec o dejavnikih, ki spodbudijo duševne težave

Zdi se, da je danes duševnih bolezni ve?. Je to res ali gre “le” za to, da smo danes o duševnih boleznih malo bolj pripravljeni govoriti?
Andreja Štepec: Teh bolezni je vedno ve?, tudi zaradi tempa življenja. Poglejte, ljudje izgubljajo službe, pritiskov je vedno ve? … Kazalci kažejo, da tendenca pada, ampak … odvisno, kako bo. Današnje geslo je: Vsak sedmi prebivalec ima zdaj, v danem trenutku, duševno bolezen, vsak tretji jo bo imel vsaj enkrat v življenju.

Koliko so torej dolo?ene duševne motnje posledica stresnega življenja?
Ljudje smo razli?no ob?utljivi. Nekomu je dovolj majhen dejavnik, da ga vrže iz tira oz. da ga pahne na rob, nekomu pa se lahko to dalj ?asa nalaga.

Duševne bolezni so sicer še vedno precej stigmatizirane. Pa vendar: se kaj premika?
Trudimo se, da bi se premaknilo. Ampak … Znak duševnega zdravja je zelena pentlja, ki jo delimo v naših centrih oz. na mestih, kjer se nahajajo naši centri, in se dogaja, da je ljudje no?ejo sprejeti. Mogo?e tudi to kaže na stigmo.

Kako pristopiti k temu problemu? Kaj bi v Sloveniji (sistemsko) še morali storiti, da bi destigmatizirali ali pa vsaj zmanjšali zaznamovanost duševnih bolezni?
Zavedati bi se morali predvsem, da to lahko doleti vsakogar, in dajati ve? poudarka nevladnim organizacijam, ki so že zelo veliko naredile na podro?ju destigmatizacije. Imajo tudi programe, ki jih širijo v družbo, v skupnost, trudijo se, da bi ljudje lahko ostali zunaj bolnišnic in da bi prišli, tudi ?e so v krizi, ?im hitreje in s ?im manj posledicami iz nje. Jasno, tukaj je nujno potrebno tudi sodelovanje s psihiatri. Ne smemo biti lo?eni, saj delamo za isto stvar.

Zavedati se moramo, da so na prvem mestu ljudje z duševnimi težavami. In njihovi svojci, seveda. Ti so tudi stigmatizirani, takoj ko se razve, da je kdo v družini bolan oz. da ima težave.

Kako jim vi pomagate?
Ljudje, ki imajo težave, lahko pridejo v center, obiskujejo razli?ne programe, lahko stanujejo v naših stanovanjskih skupinah. Zgodi se, da imajo ljudje nizke pokojnine, da ne morejo živeti v svojih stanovanjih, da jih svojci no?ejo, saj no?ejo živeti z bolnim ?lovekom … in ti ljudje potrebujejo nastanitveno možnost. V takih primerih se lahko obrnejo na nas.
Tudi, ko iš?ejo delo. Imamo zaposlitvene centre, imamo zavod Šentprima, ki jim pomaga poiskati službo, pomagajo jim skozi neko zaposlitveno rehabilitacijo. Lahko se tudi obrnejo k nam po individualni nasvet – tako svojci kot bolniki -, saj imamo osebo, ki jim pomaga, lahko tudi posreduje kot nekakšen mediator med družinskimi ?lani. Ko nekdo zboli, je to za vsako družino šok. Ko izvejo od drugih, delijo izkušnje, izvejo, kako so drugi reagirali ob tem, jim je dosti lažje.

“Zdravila so vsekakor zelo pomembna, so ena izmed dokazano uspešnih metod zdravljenja. V bistvu ena izmed redkih dokazano uspešnih na?inov zdravljenja. Niso pa edina metoda zdravljenja. Predvsem pri mladih in otrocih, pa tudi pri odraslih, je treba zdravljenje z zdravili kombinirati s psihoterapijo in rehabilitacijo.” Vesna Švab

Veliko lahko k ozdravitvi prispevajo tudi svojci in prijatelji.
Sigurno.

Kakšne pa so te reakcije? Sami ste že omenili, da je precej stigme, ne samo za bolnike, ampak tudi za svojce, prijatelje. Kako pomagate njim?
Podobno. Da jih okrepimo, da tudi njim povemo, da se morajo postaviti za bolne, morajo poudariti, da ta bolezen ni ni? takšnega, da so bolni tudi ljudje. Da tudi ti vidijo: ?e se sami zaprejo med štiri stene, potem ljudje, jasno, govorijo, da so ?udni. ?e pa živijo normalno naprej, ustvarjajo, so uspešni, potem bodo ljudje rekli: Glej, kljub temu je še boljši.

Že prej ste omenili težave starejših. Letošnji dan duševnega zdravja so na Inštitutu za varovanje zdravja posvetili depresiji pri starejših. Delež starejših, ki imajo tovrstne težave, se namre? pove?uje. Zakaj, menite, da je tako? Je to najve? povezano s socialnim statusom?
Tudi, ampak to ni vse. Mlajše družine se odseljujejo od doma, starejši so osamljeni. Zdaj, ko se odpirajo razli?ne socialne mreže za starejše (npr. v Ljubljani in drugod imajo telovadbo za starejše, izobraževalne delavnice itd.), se še vedno ?utijo koristne. Tudi s prostovoljstvom se lahko ukvarjajo. Je pa pri tistih, ki so bolni, osamljenost še toliko hujša, ker ne morejo ven. In taki bi pa sami potrebovali prostovoljce, ki bi pomagali njim, jim delali družbo. Ve?inoma so pa osamljeni.

“Ljudje morajo sprejeti to idejo, se zavedati tega, da bodo morda neko? tudi sami potrebovali prostovoljca, in potem bo vse lažje.” Kako spodbuditi ljudi k prostovoljstvu?

Koliko pa je pri nas razvito prostovoljstvo, pripravljenost pomagati starejšim oz. samo biti z njimi?Trudimo se, da bi bilo boljše. Zdaj dve leti pripravljamo tudi izobraževanje z naslovom Nisem ve? sam, sem prostovoljec, da bi ljudi pripravili do tega, da bi pomagali. In jih ozavestili, da se tudi prostovoljci boljše po?utijo, ?e komu naklonijo urico ali dve na teden, mesec. Ljudje morajo sprejeti to idejo, se zavedati tega, da bodo morda neko? tudi sami potrebovali prostovoljca, in potem bo vse lažje.

Zdaj sva najve? govorili o depresiji. Kako jo prepoznamo in kaj jo povzro?i/spodbudi?
Razli?ni dejavniki so. Lahko so to osebne travme, kakšne, za koga drugega, popolnoma nepomembne stvari, dogodki, izgube službe, slaba finan?na situacija. Kako opazimo? Navadno se spremeni zna?aj ljudi. Vidno se spremenijo. Ljudje se nimajo ve? ?esa veseliti, ves ?as so utrujeni, imajo negativne misli … Opazi se. In zato je tudi tako pomembno, da je družba ozaveš?ena, da takoj reagira. Svojci lahko že s tem veliko naredijo, ?e opazijo, da je nekaj narobe, in vprašajo: Kaj je narobe? Zakaj si tak? Kako lahko pomagam?

Strokovnjaki poudarjajo, da je pri duševnih boleznih (tako kot tudi pri telesnih) nujno poiskati pomo?. Kolikšen odstotek ljudi dejansko poiš?e pomo??
Dr. Vesna Švab: Obstajajo precejšnje razlike med razvitimi in nerazvitimi državami. V razvitih naj bi bila oskrba bistveno boljša kot v nerazvitih. In v razvitih državah ve? kot polovica ljudi ne pride do pomo?i. Vsaj polovica ljudi je neoskrbljenih – in to, ?e imate dobro razvito mrežo pomo?i. ?e pa je mreža šibka, tako kot pri nas, potem pa je takih ve? kot tri ?etrtine. In to niso ljudje z nekimi majhnimi težavami. To so ljudje z zelo resnimi težavami.

En del razlogov, zakaj je to tako, je v šibki mreži, precej pa tudi v stigmatizaciji in odporu do tega, da bi poiskali pomo?.

Je tega v Sloveniji še vedno veliko? Da si ljudje ne upajo oz. no?ejo priznati, da imajo duševne težave?
V našem kulturnem okolju mogo?e celo za odtenek ve?. Ker smo navajeni veliko potrpeti. V našem okolju je tako, da ljudje radi stisnejo zobe in poskušajo rešiti svoje stiske sami ali s pomo?jo najbližjih in se redko, redko obrnejo po pomo?.

“Katastrofalne razlike so med posameznimi regijami. Na Koroškem ta hip prakti?no ni psihiatra oz. eden je za celo regijo, v Pomurju sta samo dva ambulantna, v Ljubljani in okolici jih je pa prek 40.” Švabova o neenakomerni razporejenosti psihiatri?ne oskrbe v Sloveniji?

Pa se vseeno kaj spreminja?
Mislim, da smo ogromno naredili za to. Predvsem po zaslugi medijev in nevladnih organizacij, ki so za?eli odpirati to podro?je v javnosti. In potem so se premaknile tudi strokovne službe, tako da smo dosegli kar opazne premike. Zdaj je važno, da ne odnehamo in da vztrajamo pri kontinuiranem ozaveš?anju in gradnji ve?je sproš?enosti do teh vprašanj v družbi.

Se katera izmed bolezni v zadnjih letih pojavlja pogosteje oz. redkeje?
Porast tesnobnosti in depresivnosti je povsod po svetu opazen. ?eprav mislim, da smo že dosegli neko najvišjo to?ko. Tisto, kar je zaskrbljujo?e, je pojav duševnih motenj pri otrocih. To je zelo pomembno, saj se lahko duševne motnje v otroštvu nadaljujejo v odraslo dobo in se pozneje kažejo na druga?en na?in, Preventiva, zgodnje odkrivanje in pomo?, zdravljenje bolezni otrok – pa ne samo zdravljenje z zdravili, ampak vse oblike pomo?i.

Za kakšne motnje najpogosteje gre?
To so vedenjske in ?ustvene motnje, ki jih ne znamo prav dobro opisati, povedati, kaj so. Najpogosteje se te motnje za?nejo s tistim, ?emur smo v?asih rekli hiperkineti?ni sindrom, motnje pozornosti in nemir, ki se pojavi pri otrocih, vsako napa?no vedenje, ki pa v bistvu kaže, da je otrok v hudi duševni stiski. Treba je biti pozoren že pri otrocih. Ampak te motnje so ve?inoma prehodne.

Omenili ste zdravljenje ne samo z zdravili, ampak tudi na druge na?ine. Ali v Sloveniji preve?krat zdravimo samo z zdravili – predvsem npr. depresijo, anksioznost?
Ne smemo se narobe razumeti. Zdravila so vsekakor zelo pomembna, so ena izmed dokazano uspešnih metod zdravljenja. V bistvu ena izmed redkih dokazano uspešnih na?inov zdravljenja. Niso pa edina metoda zdravljenja. Predvsem pri mladih in otrocih, pa tudi pri odraslih je treba zdravljenje z zdravili kombinirati s psihoterapijo in rehabilitacijo. Ogromno se da storiti z malo podpore, z mrežami, s socialnimi ukrepi in z razli?nimi na?ini psihoterapije. Vendar zdravila so najboljši na?in zdravljenja, predvsem pri hujših oblikah depresije.

Sami ste omenili, pa tudi Zbornica klini?nih psihologov opozarja, da je pri nas strokovnjakov za duševno zdravje premalo, zato se bolniki po pomo? obra?ajo na ljudi, ki za to niso ustrezno usposobljeni. Kako rešiti to težavo?
Z velikim veseljem vam bom odgovorila s številkami. Socialnim zavodom v Sloveniji se namenja okoli 170 milijonov evrov, kar je dovolj sredstev za postavitev približno 1.000 ambulant splošnih zdravnikov, ki bi lahko pri starosti, invalidnosti in kroni?nih duševnih motenjah pomagali na terenu. Skratka, dokler je organizacija takšna, da usmerjamo ve?ino finan?nih sredstev v neko profesionalno obliko obravnave, toliko ?asa ne moremo pri?akovati, da bomo na lokalni ravni razpredli neko mrežo. Klini?ni psihologi so seveda potrebni, so strokovnjaki, ampak tisti, ki delujejo na lokalni ravni, so družinski zdravniki in nevladne organizacije – o na?inu, kako pomagajo te, pa je že govorila Andreja.

Še posebno na podeželju je dostop do takšne pomo?i bolnikom otežen.
Ta pokritost je ?isto neenakomerna. Katastrofalne razlike so med posameznimi regijami. Na Koroškem ta hip prakti?no ni psihiatra oz. eden je za celo regijo, v Pomurju sta samo dva ambulantna, v Ljubljani in okolici jih je pa prek 40.

Tekst: Tanja Kozorog Blatnik

Izvirna novica: MMC RTV SLO , 10.10.2011
?lanek je last medija MMC RTV SLO