Duševno zdravje je stvar gospodarstva

Evropske države se v najnovejših dokumentih znova zavezujejo k skrbi za duševno zdravje svojih prebivalcev. V nasprotju s prejšnjimi dokumenti, ki vsaj od leta 2002 varovanje duševnega zdravja ozna?ujejo kot eno izmed prioritet zdravstvene politike, se letos duševno zdravje temeljiteje povezuje z revš?ino, socialno izklju?enostjo in brezposelnostjo.

Dokazi, da so revnejši, osamljeni in odrinjeni bolj ob?utljivi glede duševnih motenj, niso novi, vendar so v gospodarski krizi dobili druga?en pomen. Ker 27 odstotkov Evropejcev vsako leto zboli zaradi duševnih motenj, to je na leto 83 milijonov ljudi, ker so duševne motnje vodilne glede invalidnosti in so stroški tega ogromni (leta 2005 so dosegli 384 milijard evrov), je potreba po ukrepanju o?itna. Duševne motnje niso le najbolj kroni?ne bolezni (trajajo najdlje), temve? povzro?ajo tudi najve?jo socialno izklju?enost in najve?jo revš?ino. Dejavniki tveganja za slabo duševno zdravje se z gospodarsko krizo pove?ujejo. Brezposelni, na primer, so veliko bolj izpostavljeni depresiji, tesnobi, samomoru in zlorabi alkohola ter drog, ki so najve?ji dejavniki tveganja za nasilno vedenje. Posledice duševnih motenj so transgeneracijske – pove?ujejo namre? tveganje za duševne motnje tudi pri otrocih in omejujejo njihove možnosti za izobraževanje, zdrav razvoj in napredovanje.

Stigma nima ekonomskih koristi

Promocija duševnega zdravja in varovanje pred duševnimi motnjami, skupaj z zdravljenjem in rehabilitacijo, ki sta dokazano uspešna, je tako ena izmed glavnih nalog evropske politike. Razlogi niso le v skrbi za državljane, temve? so predvsem ekonomski. Glede na pogostost težav in stisk (ki se pove?ujejo) lahko ekonomije preživijo le tako, da prilagodijo zaposlitve, delovna mesta, izobraževalne programe in zahteve tudi bolj ranljivim. Posledice nadaljevanja izklju?evanja se namre? kažejo za potencialno usodne. Stigma nima ekonomskih koristi, ker je stigmatiziranih preve?. Vklju?itev, prilagoditev delovnih mest, podporno zaposlovanje, okrepitev zdravstvenih služb, prilagoditev izobraževalnih programov in pomo? pri starševstvu so nujni.

Smernice, sprejete na lizbonskem sre?anju evropske komisije (direktoriat za zdravje in varstvo potrošnikov), zahtevajo integracijo zdravljenja duševnih motenj v osnovno zdravstveno varstvo, v politiko ter izobraževalni, zdravstveni, socialni in zaposlitveni sistem, integracijo skrbi za duševno zdravje v nujne medicinske službe, socialne službe in v gospodarstvo ter skrb za ?loveške pravice. Pri nas je vse našteto problem. Osnovno zdravstveno varstvo deluje s tretjino manj zdravnikov kot v drugih evropskih državah. Integracija duševnega zdravja v vse sektorje in politike se prebija v nacionalni na?rt duševnega zdravja, ki nastaja še vedno brez osnovnih potrebnih podatkov o zdajšnjem stanju in potrebah. Na?rtuje se na pamet in glede na politi?no mo? na?rtovalcev. Povezovanje med službami je lepore?je, brez potrebnih finan?nih sredstev. Vzdržuje se separacija zdravstvenega in socialnega sistema skrbi. Pozivi k zdravstveni obravnavi v skupnosti, ki je standard obravnave v razvitih in manj razvitih državah in temelj za enakopravno obravnavo vsaj najbolj bolnih in prizadetih, se z neznosno lahkostjo vedno znova spregledajo. Zaposlovanje – prilagojeno in podporno – je še vedno v zametkih in odvisno od iznajdljivosti sodelavcev v nevladnih organizacijah. Tako je skrb za ?loveške pravice ljudi z duševnimi motnjami, ki jih je najve? med revnimi, le na?elna.

Zadolženost v ?asu krize

Duševno zdravje je po definiciji stanje ravnovesja in zadovoljnosti z življenjem, ki se lahko poruši zaradi prevelikega stresa. Ob?utljivost za stres je razli?na pri vsakem posamezniku in pri vsakem povzro?i nekoliko razli?ne na?ine reagiranja ali psihi?nega zloma. Najpogostejši posledici prekomernega stresa sta nedvomno depresija in tesnoba, ki lahko ?loveka onemogo?ita pri obi?ajnem delovanju. V zadnjem ?asu se v medijih in strokovni javnosti pojavlja zaskrbljenost, kako bodo ljudje, ki izgubljajo delo, finan?no varnost in podporo na delovnem mestu, te izgube prenesli in kako se bo to kazalo v njihovem duševnem zdravju. Vse ve? je ugibanj, da bi se lahko pogosteje pojavljali depresije, odvisnost od alkohola in drugih substanc, posledi?no pa tudi nasilje, bodisi do sebe ali do drugih. Posledice ekonomske krize, ki se kaže z množi?nimi odpuš?anji, revš?ino in prikrajšanostjo, še niso raziskane, nekateri kazalci pa zbujajo skrb.

Prvi kazalec so zgodbe, ki jih poslušamo v ambulantah in sprejemnih ambulantah psihiatri?nih bolnišnic, ki govorijo o tem, da ljudje obupajo, ko nimajo sredstev za preživetje, posebej takrat, ko so zadolženi in dolgov ne morejo odpla?ati. Evropske študije o tveganjih glede depresije in samomora kažejo, da je zadolženost eden izmed najmo?nejših sprožiteljev depresije in samomorilnih nagnjenj, in poudarjajo, da je eden od na?inov pomo?i, ki bi jih morali zagotoviti ljudem v stiski, prav pomo? pri reševanju zadolženosti – torej konkretnih ukrepov pri tistih, ki situacije ne zmorejo ve? rešiti sami. Razlog, da se države zanimajo za dolgove svojih državljanov in da jih poskuša olajšati, je v dejstvu, da državljani za v krizi nastale dolgove ne morejo biti povsem odgovorni. Ljudje so se zadolževali v okviru možnosti in okoliš?in, ki so se v dokaj kratkem ?asu spremenile in uni?ile prej realen finan?ni konstrukt ter obremenile posameznike in družine z nerešljivim problemom. Ko se ti ljudje pojavijo v psihiatri?ni ambulanti, jih je sicer mogo?e zdraviti, vendar psihiatri nimamo znanja, s katerim bi lahko odgovorili na njihov realen problem.

Stres brezposelnosti pove?a pogostost duševnih motenj za dvakrat, zato so evropska priporo?ila glede varovanja duševnega zdravja med krizo pri ohranjanju zaposlitve in zaposlovanja zelo jasna. Eden izmed poglavitnih dejavnikov varovanja duševnega zdravja na delovnem mestu pa je prav stabilnost in varnost delovnega okolja, v katerem so zaposleni spoštljivo obravnavani, kjer lahko predvidijo svojo zaposlitveno prihodnost, vedo, koliko, kaj in kdaj bodo morali delati, in kjer jim zagotovijo zadostno podporo, ?e se znajdejo v stiski. Kriza spravlja v stisko sicer tudi delodajalce, vendar ni mogo?e opravi?iti številnih surovih in podcenjujo?ih ravnanj, ki jih prenašajo zaposleni v strahu, da bi izgubili delo. Delati, biti zaposlen in koristen so vrhovne vrednote v našem kulturnem prostoru, hkrati pa je zaposlitev nujna za preživetje, saj s socialno podporo družine ni mogo?e preživljati. Zaposlitveni programi za šibkejše, ki imajo slabše prilagoditvene sposobnosti zaradi duševnih motenj ali drugih manjših zmožnosti, bi lahko prispevali k ve?ji ozaveš?enosti in kulturi celotnega zaposlovanja, vendar se v tem prostoru zdaj komaj kdaj omenjajo, saj dela še zdravi nimajo. In vendar kaže, da bi prav zato morali dati možnost predvsem šibkim.

Drugorazredni državljani

Duševno zdravje na?enjata tudi revš?ina in neenakost. Vtis, da so pri nas nekateri državljani drugorazredni, ker potrebujejo za preživetje manj kot drugi, podžiga ob?utke nemo?i in jeze, ki vodi v destruktivna ravnanja, med katera sodijo tudi zlorabe in odvisnost od alkohola. Nerešljive stiske se poskuša pozabiti ali odriniti, ker jih pa? ni mogo?e rešiti. Ustrezni in dovolj dostopni programi zdravljenja in obvladovanja odvisnosti z mrežo razli?nih služb, ki omogo?ijo okrevanje po eksisten?ni, duhovni in duševni stiski ljudi na tem obmo?ju, so torej prav tako nujni.

Na obmo?jih, kjer so socialne in ekonomske stiske najhujše, potrebujemo najmo?nejše in najbolj dostopne službe. Dejstvo pa je, da je v regiji z 220.000 prebivalci na severovzhodu zaposlena peš?ica psihiatrov, ki zmorejo obvladovati le zdravljenje najbolj nujnih stanj, ob ?emer se zavedajo, da na dejanske potrebe ne morejo odgovoriti. Mednarodne organizacije pa opozarjajo, da je slab dostop do služb in socialnih pravic, podobno kot revš?ina in brezposelnost, dejavnik tveganja za slabo duševno zdravje.

Pogostost samomorov se v zadnjih letih ni zmanjšala le v severovzhodni slovenski regiji, kar je ob dejstvu, da tam tudi sicer prezgodaj umre najve? ljudi v Sloveniji zaradi sr?nih, žilnih in rakavih obolenj, zelo skrb zbujajo?e.

Duševne motnje je mogo?e zdraviti in samomore je mogo?e prepre?iti. Kako to narediti, je danes povsem jasno in zapisano v mednarodnih dokumentih. Politika govori o drobižu, ki ga bodo dodali revnim, in o tem, kako bodo nadzirali sivo ekonomijo, socialne pomo?i in pove?ali administrativni nadzor. Pri?akovali pa bi vizijo ali vsaj upoštevanje jasnih smernic, ki so jih sprejeli tudi s sodelovanjem naših predstavnikov v evropskih inštitucijah.

Vesna Švab, psihiatrinja; Nace Kova?, predsednik Evropske organizacije za duševno zdravje

Izvirni ?lanek objavljen v dnevniku DELO, sob, 04.12.2010
Besedilo in slika so last Dela in avtorjev.

foto: Roman Šipi?/Delo