Duševno zdravje v Sloveniji

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) duševno zdravje definira kot stanje dobrega po?utja, v katerem posameznik razvija svoje sposobnosti, se spoprijema s stresom v vsakdanjem življenju, u?inkovito in plodno dela in prispeva v svojo skupnost«. Duševno zdravje je sestavni del javnega zdravja. Pomembno je ukvarjanje z duševnim zdravjem celotne populacije in ne le z duševnim zdravjem posameznikov. Duševno zdravje ni stvar samo zdravstvenega sektorja, ampak vseh sektorjev in politik. Je nacionalni kapital in ga je kot takšnega treba izboljšati z združenimi napori celotne skupnosti in vseh zainteresiranih, vklju?ujo? tudi uporabnike, njihova združenja in skupine svojcev. Duševno zdravje se namre? oblikuje v družinah, šolah, na ulicah in delovnih mestih; je rezultat tega, kako nas drugi obravnavajo in kako mi obravnavamo druge in sami sebe. Zato je treba konvencionalni pristop, ki je zasnovan predvsem na zdravljenju duševnih bolezni, razširiti na celovit, ve?dimenzionalni pristop, ki ne bo usmerjen samo k duševnim boleznim, temve? tudi k duševnemu zdravju in njegovi promociji. Tak pristop se mora naslanjati na sistem varovanja zdravja in mora biti dosežen v skladu z mednarodnimi izkušnjami in standardi, v sodelovanju z regionalnimi strokovnjaki ter z izmenjavo izkušenj med državami.

Podro?je duševnega zdravja je eden izmed glavnih javnozdravstvenih problemov na ravni EU, saj za katerokoli duševno motnjo letno zboli ve? kot desetina Evropejcev. Pogost izid duševne bolezni je tudi samomor, ki ga v Evropski uniji (EU) vsakih 9 minut naredi en ?lovek. Breme zaradi duševnih bolezni je velika izguba in obremenitev za gospodarske, socialne, izobraževalne ter kazenske in sodne sisteme. Da bi izboljšali duševno zdravje evropskega prebivalstva, je bilo v zadnjih letih nekaj pobud v obliki dokumentov na ravni EU: Deklaracija in akcijski na?rt za podro?je duševnega zdravja v Evropi, Zelena knjiga za izboljšanje duševnega zdravja prebivalstva – Pot k strategiji na podro?ju duševnega zdravja za EU (oboje v letu 2005) in v letošnjem letu Evropski pakt za duševno zdravje in dobro po?utje. Pakt kot prioritete delovanja in ukrepanja v zvezi z duševnim zdravjem izpostavlja naslednjih pet podro?ij: prepre?evanje depresije in samomora, duševno zdravje mladih, duševno zdravje v delovnem okolju, duševno zdravje starejših ljudi in boj proti stigmatizaciji in socialni izklju?enosti. Pregled ukrepov za izboljšanje duševnega zdravja na ravni posameznih držav EU ter izbrane primere dobre prakse opisujemo v drugem poglavju. Podobno kot v drugih državah EU podro?je duševnega zdravja tudi v Sloveniji dobiva svoj pomen, kar se kaže med drugim tudi v tem, da je bil sprejet Zakon o duševnem zdravju.

Pregled raziskav in podatkov zadnjih dostopnih izbranih kazalnikov duševnega zdravja iz zdravstvenih evidenc in drugih baz kaže na to, da ima Slovenija enega najvišjih koli?nikov samomora v EU, najpogostejši duševni motnji med splošno populacijo pa sta depresija in anksioznost (tudi glede na analizo prvih obiskov zaradi duševnih motenj v primarnem zdravstvu). Najpogostejši razlog za hospitalizacijo je shizofrenija, zaradi katere so bolniki, v primerjavi z drugimi duševnimi boleznimi, hospitalizirani najdlje. Pomembna javnozdravstvena problema pri nas sta tudi škodljiva raba alkohola in odvisnost od drog. Duševne in vedenjske motnje so glede trajanja hospitalizacije med vsemi bolezenskimi stanji na prvem mestu (19 % bolnišni?nih dni) in so vzrok za ve? kot ?etrtino vseh obravnavanih invalidnosti v I. kategoriji, ki pomeni popolno upokojitev. Leta 2006 je bilo od vseh bolezni, poškodb in zastrupitev 6,8 % dni bolniškega staleža samo zaradi duševnih motenj (najpogosteje zaradi depresije, reakcij na hud stres in prilagoditvenih motenj). Devet odstotkov vseh izdanih ambulantno predpisanih receptov v letu 2006 je bilo namenjenih za zdravljenje duševnih motenj.

Podatki kažejo tudi na pomembne neenakosti v duševnem zdravju glede na starost, spol in regije. Ženske pogosteje prepoznajo duševne težave in zaradi njih poiš?ejo pomo? v primarnem in sekundarnem zdravstvenem varstvu, pri moških pa je ve? bolnišni?nih obravnav in smrti zaradi samomora. Posebej ranljivi skupini, katerih pripadnikom je treba posvetiti posebno pozornost in za katere so potrebni dodatni preventivnopromocijski programi, so otroci in starejši.

Mreža javne zdravstvene službe na podro?ju duševnega zdravja zajema tako primarno kot sekundarno raven. V okviru analize smo se osredoto?ili na sekundarno raven, ki zajema specialisti?ne psihiatri?ne, psihoterapevtske in psihološke ambulante, psihiatri?ne bolnišnice in Psihiatri?no kliniko Ljubljana ter svetovalna centra za otroke in mladostnike v Ljubljani in Mariboru. V mreži je zna?ilna neenakomerna razporejenost izvajalcev (zdravstvenih zavodov in zasebnih ambulant) in zdravstvenih delavcev. Ve? kot 85 % vseh zdravstvenih delavcev (79 % vseh psihiatrov) je namre? zaposlenih na obmo?ju šestih upravnih enot, v katerih se nahajajo psihiatri?ne bolnišnice oziroma klinika. K slednjim v veliki ve?ini gravitirajo prebivalci pripadajo?ih regij. Mrežo izvajalcev, ki izvajajo programe in storitve za duševno zdravje, sestavljajo tudi nevladne organizacije s podro?ja duševnega zdravja. V Sloveniji nimamo baze ali registra nevladnih organizacij; v pri?ujo?em pregledu stanja smo opisali postopek oblikovanja baze nevladnih organizacij glede na izbrane vklju?itvene kriterije. Na podlagi vseh ugotovitev in tudi mednarodnih dokumentov smo oblikovali prioritetna podro?ja delovanja za prihodnje, ki naj zajemajo spodbujanje in promocijo duševnega zdravja in posameznikovega dobrega po?utja ter boj proti dejavnikom, odgovornih za razvoj duševnih bolezni; posebna skrb naj bo namenjena duševnemu zdravju otrok in mladih, starejših, aktivne populacije, s posebnim poudarkom na delovnem okolju in delovnem mestu; prizadevati si moramo za zmanjševanje in odpravljanje stigme, diskriminacije in socialne izklju?enosti ter prepre?evanje samomora, depresije in anksioznosti; zagotavljati moramo u?inkovite in celovite storitve oseb z duševnimi motnjami ter njihovo vklju?evanje v proces zdravljenja.